Tekoči funkerski megamiks

Redke so priložnosti, ko se v naših krajih ustavi kak funk bend. Pa ne mislim na neke funky, gruvi zadevščine, ampak na dozo pravega, surovega in mastnega funka. Obisk veteranske kalifornijske zasedbe Breakestra je tako obljubljal prelomnico na ljubljanski sceni, ki se gradi okoli bizarno masovno obiskanega klubskega večera Zeleno sonce, sicer tudi organizatorja tokratnega dogodka na odru Kina Šiška.

Skupina Breakestra ima edinstven položaj v žanru novega funka. Veljajo za njegove pionirje, izdajali so za kultno založbo neodvisnega hiphopa Stones Throw ob vrhuncu njenega delovanja, prepoznavni pa so zlasti po svojem principu koncertiranja. Prvi mož zasedbe – basist, kitarist, čelist, pevec, studijski tehnik in še marsikaj drugega, Miles »Music Man« Tackett se je namreč v začetku 90. let odločil, da bo sestavil skupino, ki bo igrala na način, kot sicer hiphoperski didžeji sučejo plošče. Zasedba Breakestra je tako prva leta igrala izključno priredbe funkerskih klasik, in sicer skozi tehniko šnelkurza, zmiksanega hitrostnega nametavanja gruvov.

Tudi ljubljanski koncert so zastavili kot megamiks, mešanico funkerskih viž iz 70. let in avtorskega materiala, ki se je nabral na zadnjih dveh albumih. Šestčlanski bend na odru ni deloval evforično, a je bil izjemno uigran. Tackett je večinoma igral bas, včasih tudi kar na čelo, na koncu je poprijel še kitaro, skupaj z okroglo gospo Aphrodyte pa je bil tudi glavni vokalist nastopa. Manjkal je namreč glavni hajpmen in pevec zasedbe Mixmaster Wolf, kar pa ni povzročilo večje škode, saj je Aphrodyte navdušila z značilnim črnskim »grlenim« petjem, ki ga obvladajo le redki in je nočna mora za tonske tehnike.

Čeprav je Breakestra v glavnini nastopa domiselno kombinirala funkersko hiphoperske reference, je nastop zaradi »miksovskega« principa igranja, zaradi katerega so se ustavili le trikrat ali štirikrat v dobri uri in pol, prepričal tudi manj trainspottersko poslušalstvo. To je nadvse ustrezalo tudi kupčku ljubljanskih brejkerjev, ki pa, ironično, v najbolje opremljeni koncertni dvorani v državi zaradi stopničaste narave avditorija za svoje trike niso imeli ravno veliko prostora.

Glede na histerijo, ki se odvija vsak prvi petek v mesecu pred Gala halo, ko se zgodi klubska različica Zelenega sonca, je presenetljivo, da se je za obisk vrhunca dosedanjega delovanja mestne institucije funk godbe odločila le peščica. Medtedenski termin, »dislocirano« prizorišče in nekoliko bolj normalna cena karte so očitno zahtevali svoj davek. S koncerta smo tako odšli z mislijo, da bi Breakestra veliko bolj sodila na Metelkovo, kjer bi tristo glav naredilo ravno pravšnjo gužvo, kjer zvok ne bi bil tako sterilen, kar je pri retro godbah še posebej tečno, in kjer bi cigaretni dim in vonj po švicu prispevala k »žlahtnosti« suvereno uigrane demonstracije ameriške funkerske tradicije.