DJ Format: Statement of Intent

2012, Project Blue Book

+ + + +

Kar debelih šest let je minilo od zadnje plošče brightonskega funkersko hiphoperskega starošolca in kopača obskurnih vinilov Matta Forda oziroma DJ Formata, ki je leta 2003 zamigal glave po svetovnem podzemlju in celo britanskem nadzemlju s prvencem Music for the Mature B-Boy. Medtem je posnel nekaj miksov in izdal album v navezi z navdušencem nad Moogovimi sintetizatorji Simonom Jamesom pod imenom Simonsound. S tretjim samostojnim projektom pa je cincal in cincal in nazadnje se je le odločil pravilno: »Jebeš velike založbe, projekt bom financiral sam, a bo tudi zvenel točno tako, kot hočem.« Skupaj s to odločitvijo so prišle večje spremembe. Najočitnejša, ki jo sicer najbolj obžalujemo, je, da na plošči Statement of Intent ne sodeluje tehnično, pa tudi lirično podkovani kanadski gobezdač Abdominal, ki si je zaupanje svetovne hiphoperske srenje pririmal prav s sodelovanjem s Formatom. Tokrat so ga zamenjali drugi emsiji, največkrat Sureshot Le Rock, ki s svojim retro slogom newyorških pionirjev sicer primerno zajaha funkerske podlage, a vsebinsko, pa tudi v obvladanju različnih ritmov rapanja Kanadčanu ne seže veliko čez kolena.

Statement of Intent je stilsko najbolj razmetan Formatov plošček do danes, saj se žanrsko razteza od pričakovanih viž bboyevsko plesnih brejkov in klasičnega starošolskega rapa osemdesetih let pa do malo presenetljivejših jazza in psihedeličnega rocka. Progresivo in psihedelijo je sicer Matt pridno nabiral po ploščarnah z rabljeno robo že v preteklosti, a nikoli do sedaj po teh vzorcih ni posegel tako neposredno. Z jazzerskim barvanjem so mu na dveh posnetkih pomagali člani živega benda projekta Nostalgia 77, ki je pred kratkim gostoval v Ljubljani. Prav ta dva kosa stilsko, še bolj pa zvočno, najbolj štrlita iz tudi sicer ne ravno enotne plošče, saj drugače od absolutno semplane zrnate estetike preostalega materiala delujeta mehkobno in kot da sta posneta v živo.

Rahlo raziskovalna, neklišejska, a še vedno povsem retro drža britanskega Mohikanca deluje iskreno in razgibano, zmanjka pa le kak markantnejši vokalni posnetek, kaka prava in mastna repčuga, kot bi rekel hrvaški šampion General Woo. Format se na tretjem albumu ne obremenjuje kaj prida s pritiskom preteklih uspehov, loteva se novih, a netrendovskih pristopov, kar ni čudno, glede na to, da že leta opozarja, da ga sodobni rap ne zanima kaj dosti. Hkrati še enkrat dokazuje, da so mu v praksi iskanja obskurnih glasbenih zank kos le redki kolegi. Statement of Intent je nepretenciozna demonstracija kombiniranja doktrine digganja in semplanja z živo inštrumentacijo. Hiphop, kot ga lepijo le še redki. Nazaj k stari šoli!