Kajetan Gantar: Zasilni pristanek

Novi memoarji klasičnega filologa, katerega ime je postalo sinonim za antični prevod.

Po spominih na mladost v »Utrinkih ugaslih sanj« (2005) so tudi novejši spomini žanr, ki presega memoaristiko. So namreč obenem tudi kulturna zgodovina skritega vsakdana. Kje je tekla nevidna bitka ob smrti velikana duha, kot je bil Anton Sovrè? - Leta 1963 je bil to cerkveni pogreb, ki je uradno veljal za nezaželenega.

Potem po vojni, ko so iz knjižnic metali ideološko neprimerne avtorje, avtor pa je sodeloval v nočni akciji na Poljanski gimnaziji, v kateri je skupina bibliofilov reševala knjige pred pretvorbo v celulozo. Ali če vzamemo nepolitični spomin na prof. Schmidta, ki je na izpitu dal študentu tri minute, da razmisli o odgovoru na vprašanje, sam pa si je medtem prižgal pipo in jo v miru pokadil. In še toliko bolj na protijunaka svoje dobe, ko partijski veljak Lojze Gostiša ni šel po diplomo v kumrovško šolo, ampak se je vpisal na fakulteto, za težki izpit najel inštruktorja Gantarja in potem pri osemdesetih diplomiral, pri oseminosemdesetih pa še doktoriral!

Knjiga o minulih časih jasno izpostavlja moč humanistične strasti; potem ko je klasični filolog desetletje čakal, da dobi potni list za študijsko potovanje v Pariz, mu je železniška vozovnica potekla 28. decembra, on pa je porabil pol dneva, da je pri železniški direkciji dobil žig, ki mu je veljavnost karte podaljšal za tri dni, ki jih je preživel v študiju v »Nacionalni Biblioteki.

Spomini, ki zaradi vsebine, zornih kotov, še zlasti pa skozi jezik in slog ustvarijo tudi odlično bralno čtivo.