Masaker

za +

Nič ni bolj agresivnega od vljudnosti.

Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.

Masaker je posnet po sloviti, zelo cenjeni, nagrajeni drami Le Dieu du carnage, ki jo je napisala Yasmina Reza, francoska pisateljica judovsko-madžarsko-iranskega rodu. V londonski postavitvi so starše igrali Ralph Fiennes, Tamsin Greig, Janet McTeer in Ken Stott, v broadwayski James Gandolfini, Jeff Daniels, Marcia Gay Harden in Hope Davis, Roman Polanski, specialist za nenapovedano mizantropijo, pa je v vlogi ciničnega Alana in nervozne Nancy, staršev »napadalca«, postavil Christopha Waltza in Kate Winslet (evropski par), medtem ko je v vlogi rahlo predpotopnega Michaela in artistične Penelope, staršev »žrtve«, postavil Johna C. Reillyja in Jodie Foster (ameriški par).

Ko se film začne, sta para ravno podpisala mirovni sporazum – vse je okej, dogovorili so se, spor so zgladili, nobene zamere. In že se poslavljajo – Alan in Nancy sta že na vratih, ko zazvoni telefon, Alan, napeti, arogantni odvetnik, prevzame klic in poslavljanje se prekine, tako da Alan in Nancy ostaneta še na hitri, kratki kavi. Kmalu zatem sta gosta spet na vratih, a se vrneta nazaj, ker ju pritegne Michaelova zgodba o hrčku, njihovem hišnem ljubljencu. Spet sta na tem, da odideta, a ostaneta, ker ju vljudnostni čvek potegne nazaj. In kmalu zatem se spet poslavljata, a ne odideta, ker dobijo vsi skupaj občutek, da bi se morali bolje spoznati. Bolj ko se sladkajo in bolj ko so drug do drugega vljudni, bolj drug drugemu ne dajo miru. Bolj ko drug drugemu ne dajo miru, bolj rinejo in lezejo drug v drugega. Bolj ko rinejo in lezejo drug v drugega, bližje so si. Bližje, kot so si, bolj vsiljivi in agresivni so. Bolj vsiljivi in agresivni, kot so, težje je reči, kdo je tu s kom poročen. Vljudnost in »diskretni šarm buržoazije« namreč iz njih potegneta vse najslabše – pred nami niso štirje brooklynski zakonci, ampak štirje egoisti, štirje mali, tečni, jezni, nezadovoljni, osamljeni, kruti, moralistični konzumenti nelagodja v kulturi (in civilizaciji), falirani Sokrati, katerih obrazi so prekriti s toliko lažmi, da bi lahko nastopali v porničih, in ki ščitijo vsak svoj mali interes, kar seveda povsem kompromitira tisti »občutek skupnosti« (sense of community), o katerem sanjari Penelope. Vljudnost je kot trg – ima svoje beneficije in svoja tveganja. Ljudi sili v bruhanje in samoponiževanje. Masaker štirim zakoncem, ki se panično in zgroženo sprašujejo, kdo je vse to začel, kdo je žrtev, kdo je napadalec in kje je izvir nasilja, odgovarja – vse se je začelo z vljudnostjo. Izvir nasilja je vljudnost. Nič ni bolj agresivnega od vljudnosti. Izvir nasilja so ljudje, ki si hočejo biti blizu – preblizu.