Čakanje na usmrtitev

V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več.

Ženske so v hiši bratov Janković le na posterjih, saj veste, kot »duplerice« v tovornjakih. In to je vse. Zadnja ženska je menda tu živela pred petnajstimi leti. Točno: Zabrđe je totalna, popolna, absolutna vukojebina. Ni srbske ženske, ki bi hotela živeti v Zabrđu. Ni srbske ženske, ki bi hotela tako daleč v preteklost. Ni srbske ženske, ki bi hotela živeti tako zunaj zgodovine. In točno: če Jankovići ne bodo dobili žensk, se bo Zabrđe prelevilo v mesto duhov, ali še bolje – v ground zero srbskega ponosa, ground zero srbske samobitnosti, ground zero srbske zgodovine. Vas brez žensk, ki jo je posnel Srđan Šarenac, fant iz Sarajeva, znan po Selmi, dokumentarcu o punci iz istoimenskega hita benda Bijelo dugme, je unikatno intrigantna: tu imate moške in ženske, ki hočejo živeti ločeno, v paralelnih svetovih, ali bolje rečeno – srbske ženske nočejo živeti v isti zgodovini kot srbski moški. Zabrđe izgleda pač kot vas, ki so jo ženske protestno zapustile. Kot vas, ki jo ženske bojkotirajo.

Ko gledate Zabrđe, se sprašujete: je to utopična ali distopična vas? Se zgodovina tu začenja ali končuje?

Toda zgodba postane karnevalsko ironična, ko Jankovići, ki so se vse življenje – »vso srbsko zgodovino« – borili proti Albancem, sklenejo, da bodo neveste našli med Albankami. Ne sicer na Kosovu, ampak v Albaniji, kjer primanjkuje moških (premamila jih je Grčija) in kjer cvetijo ženitne posredovalnice, ki poročajo Albanke širom po svetu, no, širom po regiji, tudi v Srbijo. Prvi krene po »svojo« Albanko Zoran, najstarejši Janković. Z istim naivnim, svetim entuziazmom, s katerim se je prej boril proti Albancem, se zdaj bori za Albanko, ki bo nadaljevala srbski rod. Z istim naivnim, svetim entuziazmom, s katerim je prej verjel v zgodovino, zdaj verjame v konec zgodovine. Ko gledate Zabrđe, se sprašujete: je to utopična ali distopična vas? Se zgodovina tu začenja ali končuje?

Cone smrti

Vas brez žensk je eden izmed mnogih dokumentarcev, ki jih bo – na obeh tradicionalnih lokacijah, v Cankarjevem domu in Kinodvoru – zavrtel štirinajsti Festival dokumentarnega filma. Začel se je včeraj, trajal pa bo vse tja do 29. marca, tako da vam bo na voljo zelo lep razgled na sodobne utopije in distopije, na postzgodovino predzgodovine in predzgodovino postzgodovine. Vprašanje, se zgodovina tu začenja ali končuje, si boste namreč zastavili tudi ob številnih drugih dokumentarcih, recimo ob Fantu, pobratimu smrti 2, ki ga je posnela Maja Weis, partnerica Toma Križnarja pri dokumentarcih o Sudanu (Oči in ušesa Boga idr.). In posnela ga je tam, kjer je leta 1991 posnela dokumentarec Fant, pobratim smrti – v černobilski coni, ki se je leta 1986, po katastrofi černobilske nuklearke, prelevila v postapokaliptično mesto duhov, cono somraka, ground zero, srhljivo imitacijo »Cone« iz Tarkovskega Stalkerja. Tam, kjer je nekoč živelo ogromno ljudi, jih zdaj živi le še peščica. Tolja, »pobratim smrti« iz Ovruča, ki leži nedaleč od Černobila, je zdaj 20 let starejši. Ločen in obupan. Katastrofa je izsesala prihodnost. Tu se življenje ni le ustavilo, ampak stalilo. Kar naenkrat. Otroke sicer vsako leto pregledajo – nobeden ni zdrav.

Weisova, ki se je v prvem Pobratimu samemu Černobilu izognila, se zdaj odpravi tudi v Černobil, v žrelo pošasti, nerazkužljivo mesto duhov, ultimativni paralelni svet. Zapuščen, odpisan, strupen, zaraščen. Vidite šolo, vidite kino, vidite bloke, vidite restavracijo – vse je tako, kot je bilo, le da ni nikjer žive duše. Katastrofa je tu zgodovino zamrznila, mumificirala. Igrače in knjige so ostale tam, kjer so bile. Še vedno izgledajo nič hudega sluteče. Napisi, ki počasi bledijo, so znak, da so tu nekoč živeli ljudje. Skozi Černobil mirno teče Pripjat – nekateri tu lovijo ribe in jih prodajajo na tržnici. Geiger hrešči, toda sevanja ni mogoče videti. Kot smrti. Tudi muzej svojega konca sveta – svojega konca zgodovine, svoje apokalipse – imajo, saj veste, za turiste. A razumljivo – gneče ni.

V Černobilu, v katerem postzgodovina izgleda predzgodovinsko, predzgodovina pa postzgodovinsko, lahko vedno vidiš, kako bo izgledal konec sveta. Le trenutek – in vsega je konec. Če kje, potem lahko prav v Černobilu človeštvo testira vse svoje armagedonske fantazije o koncu sveta, s tisto o »izgubljenem raju« vred (kot da ni vedno najbolj izgubljen prav tisti raj, ki sploh nikoli ni obstajal). Testirajo pa jih lahko tudi v Fukušimi, kapitalističnem Černobilu. Japonski dokumentarec Fukušima – Nikogaršnja cona vas odpelje natanko tja: v nikogaršnjo cono, uradno »cono mrtvih«, cono somraka, hja, v cono, ki obdaja Fukušimo in ki so jo lanski kataklizmični potres, cunami in radioaktivno sevanje prelevili v ground zero. Hiše so odsekane, barke so daleč od morja, zemlja je mrtva, narava odmira, toda ljudje – po malem presenetljivo, po malem bizarno – vztrajajo. Živijo (ali pa vsaj skušajo živeti), kot da se ni nič zgodilo. Japonci, ki živijo v »coni mrtvih«, izgledajo kot postbiološka bitja, kot prva generacija, ki je dojela »tajni« smisel vesolja. Černobilska apokalipsa se je zgodila tik pred padcem berlinskega zidu, tik pred koncem komunizma – pomenila je konec komunistične utopije. Fukušimska apokalipsa je pomenila konec one druge utopije – kapitalistične. Da vsi tisti Japonci, ki živijo v »coni mrtvih«, še naprej živijo tako, kot da se ni nič zgodilo, je povsem logično: sveta je konec, toda kapitalizem je preživel. Ne brez razloga: kapitalizem – kolekcija šokov, stresov, kriz, okvar, napak, panik, paranoj, nevarnosti, katastrof, apokalips – je že po svoji naturi distopičen, vedno znova dojet kot »zadnja utopija«, kot »zadnji stadij človeštva«, kot »konec zgodovine«.

Černobil je bil signal, da komunizem ne funkcionira – utopijo je prelevil v distopijo. In Fukušima je bila le signal, da živimo v distopiji – da je torej vsa naša prihodnost v nekem smislu že za nami. Nemški dokumentarec Pod nadzorom, ki nam panoramsko razkazuje nemške nuklearke (nekatere še obratujejo, druge so opuščene, tretje sploh nikoli niso obratovale), lepo ujame to distopičnost sodobnega sveta: nuklearke, tako zagrobne in tako posthumne kot izmučena, odpisana, terorizirana, zombificirana Čečenija v litovskem dokuju Barzak, namreč izgledajo kot orjaški distopični masivi, kot anonimne in anemične instalacije, kot megalomanski artefakti abstraktne umetnosti, kot death-metal z ugasnjenim tonom, kot piramide kapitalizma, kot mrtvi znaki življenja, ki so na daleč videti enako brezizrazno in postčloveško kot od blizu. Če jih pogledate skozi oči Černobila in Fukušime, se vprašate: katera izmed njih za svojo tihožitno, monotono, hiperestetsko masko skriva Černobil ali Fukušimo?

Ne brez razloga. Nuklearke so namreč prav križišča postzgodovine in predzgodovine: po eni strani so mašine, ki ohranjajo pri življenju kapitalizem in kapitalistični mit o neskončnem napredku (neskončni gospodarski rasti ipd.), po drugi pa so mašine za proizvajanje konca sveta in mumificiranje zgodovine. Ko jih gledate, se zdi, kot da sporočajo: vse je v redu. Vse je pod nadzorom. Tako kot je bilo v komunizmu. Totalno, kompletno, absolutno, a ni pomagalo, kar lepo poudarijo tudi Posiljena pisma, poljski doku o nadnaravnem komunističnem aparatu, ki je na Poljskem nadziral in cenzuriral pošto. Komunizem je stal in padel nadzorovano. Pri vhodu v kapitalizem bi moral stati isti svarilni napis kot pri vhodu v nuklearko: poglejte si nemški doku Pismo iz Nemčije, če hočete videti in slišati, kaj pravijo tri ženske iz vzhodne Evrope, nekdanje »komunistke«, ki so mislile, da je kapitalizem utopija, ne pa trgovina z ljudmi.

Fukušima je bila le signal, da živimo v distopiji – da je torej vsa naša prihodnost v nekem smislu že za nami.

Ali pa si poglejte Posebni let, švicarski doku o ilegalnih imigrantih, ki v švicarskem »zbirnem centru« Frambois – vsekakor bolj zaporu kot azilu za begunce – tesnobno in agonično čakajo na svojo usodo, no, na svojo »smrt«, saj jih običajno čaka izključitev, deportacija, prisilna repatriacija, dolga, mučna, strogo nadzorovana, »posebna« letalska vožnja »domov«, v lisicah in plenicah.

Ali pa si poglejte Čakanje na usmrtitev, doku o Michaelu Perryju, ameriškem fantu, ki je bil zaradi trikratnega umora obsojen na smrt. Werner Herzog, auteur non plus ultra, ga je posnel le nekaj dni pred eksekucijo, 28-letni Perry, ki izgleda kot najstnik, kot geek iz sluma, pa svojo smrt vidi kot avanturo, kot neke vrste odrešitev, kot beg iz kapitalizma – iz krivičnega sveta, ki mu ni dal priložnosti, ki ga je prikrajšal, ki ga je potopil v kronični socialni kaos in ki je ustvaril vtis, da je človeško življenje ničvredno, ne le njegovo, ampak tudi življenje drugih. »Bomo videli, kaj se bo zgodilo,« dahne Perry, ki alternativo kapitalizmu očitno vidi v smrti in ki hoče umreti zato, da bi videl, kaj se zgodi, ko umreš.

Oh, ali pa si poglejte Disfarmerja – Portret Amerike, ameriški doku o slovitem ameriškem fotografu Miku Disfarmerju, ki je življenje preživel v vukojebini po imenu Heber Springs, kjer je v času velike depresije – kataklizmične finančne in gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja – albumsko portretiral prebivalce te vukojebine, ki na njegovih fotografijah izgledajo kot recesijski fantomi, kot tesnobne prikazni depresije, kot distopične slike krize kapitalizma, kot ljudje, v katerih straši. Disfarmer je umrl med podganami – hiša, v kateri je živel, je izgledala kot ground zero, kot paralelni svet, v katerem se je zgodovina že končala. V kapitalizmu je vsak dan konec sveta.

Umor brez trupla

Kapitalizem nuklearke uporablja kot sporočilo, kot parabolo o »sibirski alternativi«, ki jo je v romanu Park Gorkega popisal Martin Cruz Smith. Če padeš v zaledenelo sibirsko jezero, imaš dve možnosti: da ostaneš v ledeni vodi in živiš še 30 sekund – ali pa da zlezeš iz ledene vode in takoj umreš. Če opustimo nuklearke, bomo takoj umrli – če jih ohranimo, bomo živeli še 30 sekund. A kot rečeno, nuklearke so le sporočilo, le metafora kapitalizma: če kapitalizem opustimo, bomo takoj umrli – če ga ohranimo, bomo živeli še 30 sekund. Kapitalizem je brez alternative. Alternativa je le konec sveta. Toda kapitalizem nam sporoča: obstajajo tudi hujše stvari od konca sveta – konec kapitalizma. Točno, kapitalizem je za tiste, ki se bojijo konca sveta, ne pa za one, ki se jim zdi, da doživljamo največjo spremembo po nastanku vesolja.

Toda v tej distopiji – depresivnem kapitalističnem kalejdoskopu »sibirskih alternativ« – se prižigajo tudi strastni, manični, ekstatični, utopični momenti, recimo tunizijska revolucija, ki je spodnesla diktatorja Ben Alija (Nič več strahu), in egiptovska revolucija, ki je zrušila diktatorja Hosnija Mubaraka (Tahrir 2011). V obeh revolucijah so se povezali vsi razredi, ki jih je motivirala neznosnost tiranskega, dereguliranega, klientelističnega kapitalizma, neznosnost diktature enega odstotka – kapitalizem je postal za vse razrede enako neznosen in enako brezizhoden. Kapitalizem potrebuje tako nuklearke kot diktatorje, ki si barvajo lase, da bi izgledali večno mladi, večno na začetku, večno konkurenčni, večno utopični.

V francoskem dokuju Mafrouza se prižigajo ljubezen, romance, poroke, slavja, solidarnost, pa četudi se dogaja v istoimenskem aleksandrijskem slumu. Da ne bo kakega nesporazuma: slumi so taborišča, zastrašujoči in zastraševalni paralelni svetovi, kamor kapitalizem odlaga odvečno delovno silo, odvečno in odpisano prebivalstvo. Tako utopijo, ki se prižge v distopiji, pokaže tudi To ni film, iranski doku, ki ga je sloviti iranski režiser Jafar Panahi, nasprotnik Ahmadinedžadovega režima, posnel v hišnem priporu – in to v času, ko je bil obsojen na šestletno zaporno kazen in dvaj–setletni filmski suspenz! Toda Panahi sklene, da bo posnel film, ne da bi ga posnel, ali bolje rečeno – ne da bi kršil sodbo, ki mu prepoveduje snemanje filmov: sam preigrava prizore in replike iz svojih prejšnjih filmov, posnetih pred prepovedjo, bere scenarij, ki ga je napisal pred prepovedjo, načrtuje filme, ki jih ne bo nikoli posnel, kaže nam making-of filma, ki ga ni. Nefilm. Je kaj bolj utopičnega? In seveda: je kaj bolj distopičnega?

Panahijev nefilm je tako pikantno križišče predzgodovine in postzgodovine kot Černobil, Fukušima ali vas brez žensk, oh, ali pa kot Kim Ki-duk, sloviti, prestižni, kultni, kontroverzni korejski filmar, ki ga je, kot izvemo v njegovi avtobiografski meditaciji Arirang, zadela tako huda ustvarjalna blokada (med snemanjem njegovega prejšnjega filma se je neka igralka skoraj obesila), da se umakne v meniško, antikapitalistično, distopično utopično samoto, toda tudi drugi dokuji, ki jih bo zavrtel letošnji FDF, z retrospektivnimi vred, so obsedeni z utopijo v distopiji: Johnny Cash v San Quentinu je doku o koncertu, ki ga je imel Johnny Cash leta 1969 v razvpiti jetnišnici San Quentin (distopija, jetniški »konec zgodovine«, je ultimativni oder, na katerem je skušal Cash kanalizirati tisto, kar je Nathaniel Hawthorne rekel o prvih evropskih kolonistih, angleških puritancih, ki so prišli v Ameriko, namreč da so ob določanju svojega ozemlja in postavljanju svoje utopije – tistega »city upon a hill« – vedno najprej določili prostor, kjer bosta pokopališče in zapor), George Harrison – Živeti v stvarnem svetu je Scorsesejev doku o Beatlu, ki je pred materialnim, materialističnim, kapitalističnim svetom zbežal v paralelni, spiritualni, ezoterični, vzhodnjaški magick (ne spreglejte dokuja Živeli antipodi!, ki ponuja osem antipodov, osem kapitalističnih alternativ kapitalizmu, z bližnjicami med njimi vred, potemtakem osem paralelnih svetov, ki so tako različni, kot da niso del iste zgodovine), Naslovnica – New York Times od blizu je doku o prerokovanem koncu tiskanih medijev in utopistih, ki imajo o tem ločeno mnenje (ne brez razloga, kajti spletna infomanija se pretežno hrani z »mesom«, ki ga nalovijo tiskani mediji), Ziggy Stardust in pajki z Marsa je doku o »zadnjem« koncertu Davida Bowieja (leta 1969!), Fantje so v redu je doku o bendu The Who, ki so se mu tja do leta 1979 zgodile vse tiste apokaliptične reči, zaradi katerih se bendi stalijo, Stonesi v Hyde Parku pa je doku o prvem koncertu Rolling Stonesov brez Briana Jonesa, ki je umrl dva dni prej – na brezplačniku v Hyde Parku se je leta 1969 zbralo več kot 200.000 fanov, za varnost pa so skrbeli Hell’s Angels.

Fantje so v redu je doku o bendu The Who, ki so se mu tja do leta 1979 zgodile vse tiste apokaliptične reči, zaradi katerih se bendi stalijo.

Toda do pokola nedolžnih – do konca zgodovine, do distopije – je bil le korak. Free Concert v Altamontu (Livemore, Kalifornija), alias »Zahodni Woodstock«, ki se je odvrtel le nekaj mesecev kasneje in na katerem so ob Rolling Stonesih nastopili še Santana, Flying Burrito Brothers, Crosby, Stills, Nash & Young in Jefferson Airplane, je bil namreč apokalipsa. Varnostnik Alan Passaro, član Hell’s Angelsov, ki so na priporočilo benda Grateful Dead (ali pa benda Rolling Stones, odvisno od tega, koga vprašate), skrbeli za red in disciplino, je ob rokenrolanju Rollingov do smrti zabodel temnopoltega fana, osemnajstletnega Mereditha Hunterja. To se je sicer zgodilo ob štiklu Under My Thumb, težave pa so se začele že ob štiklu Sympathy for the Devil. Angelse, ki niso mogli obvladovati množice (na koncert se je zgrnilo 300.000 fanov!), je pač zgrabila panika. V stampedu so potem umrli še trije fani. Mnogi so bili ranjeni. Bad trip. Hunterjevo smrt, ki je pomenila tudi »smrt woodstockovske nacije« in postala siže mnogih štiklov benda Grateful Dead, so posnele tri kamere. V dokuju Gimme Shelter lahko vidite, kako David Maysles, eden izmed treh režiserjev, v montažni sobi Micku Jaggerju s slow-motioni ter z vrtenji filma nazaj in naprej kaže, da je Hunter v rokah držal pištolo. Ali pač ne? Nista prepričana. Replay. Replay. Replay. Jagger izgleda kot oni fotograf, ki se v Antonionijevi Povečavi sprašuje: je to, kar sem posnel v tistem grmu, truplo ali ne? Ali pa je le posnel kapitalizem – umor brez trupla?

Film:
14. Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom in Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: Od 22. do 29. marca