Ali je tudi vas sram, ker v nedeljo niste glasovali?

Maja Novak

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Ihta

Za začetek nas je doletela akcija Očistimo Slovenijo 2012. Bila je bogu všečno dejanje. Ne le da smo izpraznili divja odlagališča smeti, da bi razni obrtniki, podjetniki in lastniki tradicionalnih slovenskih dvonadstropnic za eno osebo že v ponedeljek nanje lažje navozili nove kosovne odpadke, temveč smo izpod peresa Vlada Kreslina dobili tudi himno tega podviga. Okusna in simpatična je. Res škoda, da sta le nekaj dni prej v zvezi z zelo podobno akcijo ločenega zbiranja odpadkov radijske valove zapackala verjetno najbolj bedast džingl v zgodovini oglaševanja (srečno ločene smeti, jupajdi, jupajda – samo še Atomik Harmonik in Rok Žlindra sta manjkala) in Rifle: »Nekoč smo se dobivali ob vodnjaku – danes se ob smetnjaku.«

Žal mi je, Rifle, ampak ob tvoji omembi smetnjaka se mi nočejo pa nočejo poroditi romantične asociacije, kakršne bi se mi morda ob pogledu na lepo dekle, ki dviga vrč z vodo na glavo. Natančneje, ne bi se mi mogle, celo če bi se mi v novem Reichu kot ženski sploh smele.

In potem je prišel referendum. Dan po čistilni akciji, ne dan pred njo, kot bi bilo dosti smiselneje. Kajti logika nam pove, da je bilo treba v namen razkazovanja mišic pod krinko boja proti gejem in lezbijkam natisniti natanko toliko volilnih listkov, kolikor je v Sloveniji volilnih upravičencev. Približno milijon sedemsto tisoč, čeprav je blagovolila glasovati le najbolj militantna četrtina tegá. Potem so tu še volilni imeniki, vabila in druga nesnaga. Kam gre po referendumu ves ta papir? Koliko dreves je moralo pasti zanj? Kako je mogoče, da je ob tolikšni količini referendumov Papirnica Radeče v takih finančnih težavah? Ali referendumske listke po predpisanem času medenja v arhivu uničijo brez škode za okolje? Zakaj se morajo listki sploh mediti v arhivu? Saj si lahko vsaka politična stranka za potrebe agitacije vsakokrat sproti izdela natanko tako arhivsko gradivo, kot ji najbolj ustreza!

Vseeno pa je treba oblast pohvaliti, ker se je tudi tokrat potrudila in v izogib še večjemu onesnaževanju Slovenije kakih tri tisoč glasovnic poslala v daljne kraje, da ne bi smetile tukajšnjih krajevnih skupnosti. A moj občutek za logiko kljub temu še ni potolažen. Poglejte: ena mojih najbližjih sosed ima očitno zanimivo življenje. Je samohranilka s tremi otroki, kakega pol ducata morebitnih očetov teh fantkov (ki potemtakem nimajo le očeta in mame, temveč celo rezervno klop očkov, kar bi bilo Primcu nedvomno všeč) pa odpira in zapira vhodna vrata v njeno stanovanje s tako frekvenco, da se mi včasih zazdi, da živim ob klopotcu. Kljub temu mi na misel na pride, da bi se vtikala v njeno življenje, čeprav prebivava v isti ulici in v isti državi. Zato pa se ima pravico v njena družinska razmerja vmešavati nekdo, ki živi nekaj tisoč kilometrov stran in ki se v domovino svojih praprastaršev ne namerava vrniti, vsaj tako dolgo ne, dokler Janša ne bo dejansko zmagal na kakih volitvah. Halo, prosim? Pravzaprav pliz, kot bi rekli sosedini mulčki. Oziroma por favor.

Krivde za izid referenduma ne nosijo zavedene mamke, temveč tisti, ki s(m)o, prepričani o gotovi zmagi človečnosti in zdrave pameti, v nedeljo namesto na volišča šli raje na lepše.

Kajti če s skrajnim naporom domišljije Slovencem v tujini včasih res lahko priznamo, da imajo pravico odločati o življenju Slovencev doma, imamo tu opraviti s primerom, ko na referendumu ne bi smeli odločati niti Slovenci doma. Na dnevnem redu je bila človeška intima, človekove pravice, dostojanstvo posameznika. Nekdaj je veljalo, da te pravne in/ali etične kategorije nikakor ne morejo spadati v okvir referendumskega odločanja; potem pa smo dobili ustavno sodišče, ki ga trenutno vodi dr. Ernest Petrič in ki se namesto s pravom čedalje intenzivneje peča s politiko ter apologijo vsakovrstnih prikritih državnih udarov.

Sleherna nasilna menjava oblasti v človeških dušah odpre zapornice vsemu tistemu, kar je najbolj nesnažnega v njih. Poleg tega zgodovina uči, da je sleherna oblast, potem ko si je krmilo države priborila s pučem ali z volilno krajo ali s čim podobnim, dosledno vztrajala pri načelu legitimnosti ter spoštovanja zakonov, namreč tistih, ki jih je sama napisala. Po analogiji domnevam, da se bodo stranke slovenske desnice od danes ob vsaki priložnosti sklicevale na voljo volilcev, namreč táko, kot je bila izražena na njim všečnem referendumu. Sleherni državni udar v zgodovini so pred njim in po njem v medijih in državniških izjavah spremljali laži, pretiravanja, nesmisli, vulgarna podtikanja, cenzura, ministri za propagando … Na trenutke je težko verjeti, da sploh kdo, na primer šestdeset odstotkov petindvajsetih odstotkov, takšnim bedastočam res nasede tako zelo, da se potrudi, obleče zakmašno obleko (nekako se mi dozdeva, da tokrat trenirke niso bile v ospredju) in gre glasovat. A tako očitno je. In krivde za izid referenduma ne nosijo zavedene mamke, ki so s svojim glasom podprle Primčevo željo po samopromociji, temveč tisti, ki s(m)o, prepričani o gotovi zmagi človečnosti in zdrave pameti, v nedeljo namesto na volišča šli raje na lepše.

Tudi v prejšnjem Reichu je bilo tako. Tri četrtine ljudi so nedejavno stale ob strani, ko so vojaški gojzarji brcali homoseksualce, Jude, cigane, avantgardne umetnike, klošarje in celo katoliške duhovnike. Tri četrtine ljudi so molčale. Analogije se nam že dogajajo. Klošarjev in duhovnikov imamo dovolj in preveč, samo Jude bo še treba najti.