The Miha Artnak

Miha Artnak je tisti brkati in včasih tudi bradati mladi mož, ki pred svojim imenom že nekaj časa neguje besedo The. Zakaj je izbral ravno angleški določni člen? Gre za samovšečnost? Za modni dodatek? Za samoironijo? Se je s tem morda samoinstitucionaliziral? Interpretacij je neskončno mnogo. Ena ključnih pa je ta, da je njegov The tudi simbol prepričanja, da vsak od nas ni »kar eden«, temveč je »nekdo«. In če je vsak posameznik pomemben že, ko plujemo vsak svojo pot, koliko kreativne, miselne in morda celo revolucionarne energije se lahko nakopiči šele, če vsaj občasno stopimo skupaj. Sploh, če so naše lepilo ideje, ki lahko prinesejo premik na boljše.

Zadnja leta veliko razmišlja o tem. Morda tudi zato, ker je že od nekdaj preizkušal meje dovoljenega, dopustnega, pričakovanega. In jih je tudi prestopal. In zato ve, da je to mogoče.

Kot mulc je čečkal po steni domače kuhinje. Pa po šolskih klopeh. Pa po avtobusnih postajališčih. Pri osemnajstih se je zaštekal s še nekaj drugimi likovno nadarjenimi »vandali« in skupaj so ustanovili ZEK Crew. Postali so ena naših najpomembnejših grafitarskih skupin, ki pa se že dolgo ne ukvarja le z grafiti, saj so fantje ves čas razmišljali širše. Najprej so se lotili street arta, nato pa še oblikovanja, ki ga je večina, vključno z njim, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani tudi študirala. Njihove vedno sveže, nekonvencionalne rešitve je kot presežek prepoznala tudi stroka in jim leta 2009 podelila naše najvišje strokovno priznanje za oblikovanje, veliko Brumnovo nagrado.

Ne glede na to, ali dela v ekipi ali sam, prisega na rešitve, ki so videti preproste in izčiščene, a so hkrati večplastne. »Na akademiji sem ugotovil, koliko različnih zgodb lahko, če si le dovolj premišljen, strneš denimo v enem samem krogu. Takrat sem v tem odkril poezijo,« se spomni. Takšen, poetičen, a tudi filozofski, je tudi njegov projekt Plasti (Layers), ki nas s pomočjo nalepk, ki posnemajo prifrknjene robove, opominja, da resničnost ni ena sama. Za vsem, kar vidimo, se lahko skrivajo opečnat zid, prostran travnik ali neskončno vesolje. Specializirani tuji blogi so projekt uvrstili med najboljše street art rešitve minulega leta.

Večina ga kljub vsemu še vedno najbolj pozna po plastični pošasti, podobni hobotnici, ki je postala simbol boja proti širjenju potrošništva in kopičenju odpadkov ter je lani dobila naslednika v drevesu s plastično krošnjo. Obe skulpturi sta bili sestavljeni iz več deset tisoč plastičnih vrečk in kozarcev, ki so jih v vrtcih in šolah zbirali otroci.

In tudi sam se zadnje čase vse bolj vrača k svojim koreninam. Ljubljana je spet polna njegovih zajcev, narejenih z mehkimi, zaobljenimi, že kar otroškimi potezami. Pred časom jih je na puščobni dolgi steni v naselju Zelena jama v enem šusu, z eno samo potezo, ki je trajala kar 15 minut, povezal v neskončno dolg vzorec. Vzorec iz otroštva. Svoj podvig, ki so ga malce zmotili policisti, je zabeležil v kratkem filmu, ki je premiero doživel v teh dneh, v njegovi daljši različici pa je prebral tudi svoj osebni manifest, katerega temelja sta medsebojno sodelovanje in povezovanje.

Po načelih, ki jih je sklenil deliti z javnostjo, živi že zdaj. Pa ne le on. Zdi se, da generacija mladih ljubljanskih kreativcev vse bolj stavi prav na to - na medsebojno sodelovanje in povezovanje.

Prepričan je tudi, da je vsak od nas lahko še boljši človek. Vsak izdelek je lahko še bolj kakovosten. Oblikovalska stroka je lahko še bolj profesionalna. Kulturna industrija lahko pokaže fakof nejevernežem in postane relevantna panoga. »A zakaj bi se ustavili zgolj pri tem? Zakaj ne bi na poti na boljše mimogrede spremenili kar celega sveta? Ali pa z malo sreče iznašli vsaj pravičnejši monetarni in ekonomski sistem?« sprašuje sebe in druge.

Zaveda se, da ima visoka pričakovanja. A ne želi biti pretenciozen. Je le večni optimist. Prepričan je, da je mogoče vse. Le odločiti se moraš.