Peter Handke: Še vedno vihar

Podobe prednikov

Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.

S klopce v podjunskem vresju opazuje ples prednikov, pred njim se pojavljajo in za pripustitev glasu v to jezično orkestracijo tekmujejo in se prerivajo tri generacije, stari starši, mama, ki na hitro zanosi z Nemcem v časih, ko si ostali tega najmanj želijo, v eni sami ljubezenski noči, ki je kot tisoč drugih skupaj, noč kot vsaka ljubezenska, in je potem pripovedovalec doma osovražen, njegova perspektiva pa kot iz maternice koroške Slovenke. Handkejev Vihar, ki z naslovom meri na permanenten vihar zgodovine in previharjenja različnih formacij in zavezništev, je nekje med dramatiko in prozo, je oboje. Sicer ga na začetku uvaja seznam dramskih oseb, vendar je potem sam premišljevalec preteklosti ujet v vrtince poetiziranih podob, tudi distanca je prav pripovedna, epska, bolj kot dialogi Vihar včasih lepijo in držijo skupaj monologi, dolgi, recitativni, pogosto tudi brez dramatične napetosti in usmerjenosti.

V tem prepletu podob iz turbulentnih časov vznikajo in ga k besedi zavezujejo sorodniki, predvsem mati in strici, trije, vsak s svojim govorom, vsak s svojo usodo, trije bratje, ki morajo ne glede na svoje hendikepe, eden od njih je slep na eno oko, na fronto, nekam v holandske ravnine in na norveški sever in v ruske stepe in potem na Balkan in v mrzle hribe nad podjunsko dolino. Preplet v govor pripuščenih oseb poteka iz neujemljive večnosti, s preskoki med časi, večnosti, iz katere je mogoča vsevedna perspektiva, v kateri so vsa jabolka prešteta, vse usode dopolnjene. Dokončno; sklene ga slika ameriškega zlatokopnega mesta, zdaj turistične znamenitosti, v katerem čepeči Indijanci, apatični, samo včasih kot eden vstanejo in pomahajo v stilu ’še smo tukaj’. Handke vidi Slovence na Koroškem kot Indijance, izginjajoče, umikajoče se penetrantni in zmagoviti kulturi. Vendar pisanje ni direktno angažirano, to je bolj izbrušena jezikovna kompozicija, polifona in ustrezna zgodovinskemu raztrganju družine. Jezik se izmika in izgublja v izštevankah in folklornih sintagmah, nič čudnega ni, da veliko popevajo, kar samo poudarja formalizacijo in stilizacijo govora, dvignjenega, tudi alogičnega, s slovenskimi besedami, ločenimi s tiskom. Vse skupaj, melodija in sintaksa, se nam zazdi včasih čudno znano in blizu, kot bi poslušali manjšince onstran Karavank.