Sašo Sedlaček, multimedijski umetnik

Novembra je bilo v Kulturnem centru Tobačna 001 opaziti silno nenavaden prizor. Čeprav so vsi kadilci v skladu z zakonodajo kadili zunaj, sta se tudi v notranjosti galerije vztrajno širila cigaretni vonj in dim. Nekdo je torej kadil tudi v tem zaprtem javnem prostoru. In to verižno.

A kdo je bil? Opaziti ni bilo nikogar. In res, tisti, ki se je odločil upreti protikadilski zakonodaji in je dobesedno izzival obisk inšpektorja, ni bil človek. Kadil je namreč računalnik. S pomočjo posebnega programa in ustnika, vtaknjenega v USB-priključek, je vdihoval in izdihoval zrak ter cigarete drugo za drugo spreminjal v pepel. Inšpektor ga za zdaj še ni oglobil.

Kadeči računalnik, poimenovan iSmoke 2, je zasnoval eden naših najvidnejših sodobnih umetnikov Sašo Sedlaček, ki ga poznamo po številnih družbeno angažiranih projektih, najpogosteje ustvarjenih iz rabljenih, zavrženih, odpadnih predmetov, ki jim je vdihnil novo življenje in z njihovo pomočjo opozoril na tematike, pred katerimi si radi zatiskamo oči. Med njimi so potrošništvo, neskončno kopičenje materialnih dobrin ter ne dovolj premišljeno ravnanje z odpadki in smetmi.

Na vse to je simbolično opozarjal tudi kadeči računalnik, ki si ga je – skupaj s številnimi drugimi Saševimi projekti – zdaj mogoče ogledati tudi na pregledni razstavi v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Pri njegovem snovanju ga je navdihnil kadilski manifest Svetlane Makarovič, ki govori o tem, kako so v očeh mnogih kadilci izmečki, ki s svojo razvado onesnažujejo ozračje. Ampak, ali niso ključni onesnaževalci pravzaprav korporacije? Izpuhi in odplake iz tovarn? Avtomobilski izpuhi? Zakaj so na koncu za vse krivi posamezniki, ki so zgolj postavljeni pred izbiro, ali naj kadijo ali ne? Korporacije pa še naprej mirno onesnažujejo okolje.

Sašo je že kot mulc rad risal, pogosto pa je pri delu opazoval tudi očeta, ki je znal popraviti vse, od telefona do televizije. Zaznamovalo pa ga je tudi odraščanje nasproti ljubljanskega nakupovalnega središča BTC, ki se je iz javnih skladišč spreminjalo v potrošniški El Dorado. Navsezadnje je svoj umetniški opus po akademiji začel prav s projektom, v okviru katerega je iz gore reklamnih letakov ustvaril opeke in z njimi zazidal vhode v največje trgovine v prestolnici. Potem je sredi BTC-ja iz njih zgradil še barako in pred njo pripravljal piknike.

Zdi se, da je poskusil reciklirati že skoraj vse. Iz odpadne embalaže, denimo iz plastenk in jogurtovih lončkov, je ustvarjal igračke. Iz ovitkov salam so nastali domači kondomi. Iz odpadnih kosov računalnikov in DVD-predvajalnikov je ustvaril žicarje, robote, ki jim je bilo v nasprotju z ljudmi, ki so morali svojo revščino skrivati, dovoljeno prosjačiti za denar pred nakupovalnimi središči po vsem svetu.

A ni zgolj reciklator. S projektom Infokalipsa zdaj! je pozival k temu, da bi analogne frekvence po prehodu na digitalizacijo namenili civilni družbi in ne medijskim korporacijam, ki vse po vrsti predvajajo isto televizijsko vsebino. Detektiral je nešteto satelitov in jih vnesel v aplikacijo Google Earth. Tudi v zahodnem svetu je želel popularizirati pridobivanje energije iz človeških odpadkov in teren je odprl s tremi prototipi, ki proizvajajo elektriko s pomočjo prenosne straniščne kabine, otroške kahlice in prenosnega stranišča.

Njegova dela niso le družbeno angažirana in inovativna, so tudi poučna. In čeprav to morda sprva ni bil njegov namen, danes z njimi vse bolj nagovarja tudi najmlajše, ki so jim tovrstne tematike pogosto predstavljene preveč suhoparno. Vse raje z njimi dela tudi sam. Prav otroci so namreč najbolj dovzetni za učenje in nadomeščanje slabih praks z dobrimi.