Jan Cvitkovič: »Vsi čutimo, da so se slovenski politiki začeli norčevati iz nas.«

Ko se človek po majavih stopnicah vzpenja proti sedežu njegove firme Staragara, pričakuje neko verzijo cvijećarnice iz Alana Forda, a je notri zelo udobno in čisto. Novopečeni očka štirimesečne hčerkice me sprejme v zelo casual obleki in razpoloženju. Lase ima nad glavo spete v nekakšno anteno, zaradi katere je videti kot kak bradat Telebajsek. V pisarni mi, ker je začel ravno zdravo živeti, ponudi brezalkoholno pivo iz Hoferja. Zdravo živi, se poheca, predvsem zato, da bo lahko po novem govoril, da je v življenju poskusil res res vse. Nima nikakršnih iluzij, da bo trajalo, doda in si prižge cigareto.

Jan Cvitkovič je človek neposredne izkušnje in torej neštetih zgodb. Od vseh, ki se jih je mimogrede znebil v dveh urah kramljanja, sta mi v spominu najbolj ostali dve pasji. Prva je bila o tem, kako je poleti v vodo brcnil psa Bernarde Jeklin, druga o tem, kako je moral ondan daviti nekega nemškega ovčarja, da je rešil svojega mešančka Budo. A nasploh naš vrli filmar pravi, da je zdaj v zelo prijetnem obdobju svojega življenja – predvsem zato, ker ni več cinik, ampak precej normalen človek. To si je tudi vedno želel biti. Ko ga vprašam, zakaj ob želji po zdravem življenju namesto brezalkoholnega piva raje ne pije vode, se izgovori na dipsomanijo in na to, da mu ob vodi preprosto ne bi pasalo kaditi čikov.

Na 14. slovenskem filmskem festivalu, kjer je slavil tvoj Arheo, je bilo prikazanih kar 67 filmov, od tega kar 17 celovečercev. Iz tega podatka bi lahko človek posumil, da gre za maltene nekakšen preporod?

Tudi sam prvič slišim ta podatek in se mi zdi izjemno impresiven. Ne vem pa točno, kateri naj bi ti zarolani filmi bili.

Ja, ha ha, čisto možno, da so zarolali tudi Vesno. Sprašujem te zato, ker si svojčas ministru Simonitiju poslal odprto pismo o tem, kako da je slovenski film tik pred potopom. Iz prej navedenega podatka pa bi lahko sklepali, da temu vseeno ni čisto tako.

Ma ne vem – po pravici povedano, sem že pozabil, kaj sem takrat napisal. Jaz te dogodke zbrišem. Res je, da je bil takrat film pri nas v vzponu, pa so ga ti novokomponirani fantje porinili spet na začetek. Ampak nasploh na srečo nimam preveč dobrega spomina. In tako se tudi ne spomnim več, kaj sem takrat pisal Simonitiju.

Ampak Jan, kaj nisi s tem pravkar vsem bodočim naslovnikom svojih odprtih pisem povedal, da naj te ne jemljejo preveč resno?

Ne, v tistem hipu naj me kar jemljejo resno. Ni pa treba, da se zaradi tega sekirajo dvajset let, ha ha. Ker jaz se tudi ne.

Ampak takrat je bilo, sodeč po tvojih besedah, stanje skrajno alarmantno …

Saj je tudi bilo. Ko primitivci preplavijo funkcije, je stanje vedno alarmantno.

No, ampak če se zdaj ne sekiraš več, to pomeni, da se je stanje vseeno uredilo?

Kaj pa vem, ne, nič se ni uredilo. Ko so prišli naslednji, je bil isti kurac. Samo jaz se ne ukvarjam več s tem. Takrat je bilo tako, da so se vsi dvignili, vsi so se hoteli nekaj puntati, na koncu pa sem v tem boju ostal sam. Ko je res štelo, so vsi stisnili rep med noge. In zato potem štiri leta niso sprejeli nobenega mojega scenarija, štiri leta nisem znotraj Slovenije delal ničesar. Sem moral snemati v Italiji ali pa na zapuščeni kurji farmi z ukradeno opremo.

Komu si jo ukradel?

Ne morem povedati. Vzeli smo jo v petek zvečer in vrnili v nedeljo zvečer, tako da je bilo vse v redu.

Že kar nekaj let nazaj so se začeli naši mladi režiserji repenčiti, da bodo, če ne bo sredstev, pač snemali filme z mobiteli. Zdaj, če bi šlo za skrbno domišljeno zadevo, bi kak tak mobitelski film mene celo zanimal, ampak zaenkrat ni bilo na sporedu še nobenega. Kaj to pomeni – da sredstva v končni fazi vseeno so?

Eh, to je približno tako, kot če bi jaz tebi rekel: ti si novinar, zakaj ne delaš zastonj? Sčasoma najbrž vsak resen človek začne pričakovati, da bo za svoje delo plačan. Jaz sem filme precej dolgo delal zastonj. V leru smo praktično naredili zastonj – dobili smo samo 1500 mark za scenarij, ki smo ga pisali dve leti. Za Kruh in mleko smo dobili okrog 80.000 evrov …

Bruto?

Ja, s tem denarjem smo štartali. Takrat sem namreč dobil denar za kratki film, pa sem naredil celovečernega. In so mi celo grozili s tožbo, ker sem to naredil. Dokler ni dobil nagrade v Benetkah, seveda. Vsekakor sem dolgo časa delal napol zastonj. Pride pa na neki točki čas, ko začne človek pričakovati, da bo lahko začel normalno delati in od tega celo normalno živeti. Še posebno, če to počne dobro. Se strinjaš?

Seveda.

Se mi pa po drugi strani zdi neumestno, če kak mladi filmar kar takoj pričakuje, da bo dobil milijon ali dva za svoj prvenec. Se je vseeno prav prej dokazati s čim krajšim, s čim cenejšim, s čim gverilskim.

In ti si zdaj dosegel ta plato, kjer lahko od filma normalno živiš?

V tem trenutku sem morda celo edini filmar pri nas, ki živi samo od filma – bolj ali manj, saj razumeš. Ampak to predvsem na račun denarnih nagrad, ki sem jih dobil zunaj. In zaradi denarja, ki ga dobim od prodaje filmov v tujino. Poglej, tukaj ti lahko pokažem … (Z mize dvigne pok DVD-jev.) Evo, tole je španska verzija Odgrobadogroba, tole italijanska verzija, poljska verzija, ruska verzija, madžarska verzija – pa še jih je. Film so odkupile in predvajale televizijske družbe, kot so TV1000, HBO, VIASAT, izraelska, belgijska, avstralska televizija itd. Film je imel milijone gledalcev, ampak to seveda pri nas ne šteje, pri nas šteje samo število slovenskih gledalcev. Film je pobral 23 nagrad, kar je, če se ne motim, slovenski rekord. Brez tega? Ne, ni šans.

Kako komentiraš kolobocije z zdaj sojeno, zdaj nesojeno pripojitvijo filmskega sklada pod že tako preobremenjeni inkubacijski zadek Žige Turka?

Zadnjič sem se pogovarjal s Petrom Zawrelom, direktorjem Dunajskega filmskega sklada z več kot desetletnim stažem. Rekel mi je, da je Avstrija posnela filmske koprodukcije z vsemi evropskimi državami, razen s Slovenijo. Zakaj? Ker iz Slovenije na vsak sestanek pride nov direktor Filmskega sklada oziroma Centra. In ker te osebe vedno znova nihče ne pozna, se vsi skupaj vsakič sproti znajdejo na začetku. Ministru Turku in njegovim sodelavcem predlagam, da se najprej dobro pozanimajo, kako potekajo stvari v filmskem svetu. Zelo hitro bodo spoznali, da ukinitev Filmskega centra niti v sanjah ne pomeni nikakršnega varčevanja, pač pa izjemno povečanje stroškov, hkrati pa spet razpad končno utečenega sistema in ponovno vračanje na točko nič. Na ministrstvu bodo morali usposobiti nove ljudi. Usposabljanje novih ljudi za tovrstni posel pa ne traja pol leta, ampak pet, deset let. In je tudi zelo drago. Na ministrstvu enostavno nimajo ljudi, ki bi bili že dobro znani v mednarodnem filmskem prostoru in ki bi imeli čvrst renome. Brez imena in renomeja pa se v tem svetu ne zgodi nič. Na Filmskem centru take ljudi zdaj imajo, imajo ljudi, ki so sposobni in imajo dolgoletne izkušnje in ugled v tujini, zato so tudi tako uspešni pri pridobivanju tujega denarja za mednarodne koprodukcije ter promocijo slovenskega filma. Metati te ljudi na cesto in začeti učiti druge ljudi istega posla ni samo nesmiselno, ampak tudi neverjetno potratno.

Kaj se da na tej točki s srčnim, dostojanstvenim protestom sploh še doseči? Namreč na najbolj široki možni ravni?

Veš, ljudje začutijo, kadar se začnejo politiki iz njih delati norca. In vsi čutimo, da so se slovenski politiki začeli norčevati iz nas. Težava je v tem, da ti politiki izredno slabo opravljajo svoje delo – pravzaprav najslabše od vseh ljudi v tej državi. Na cesto pa bi seveda metali druge, ne sebe. In ta pristop se zdi narodu vedno manj zabaven. Nekateri ljudje v takih primerih dostojanstveno protestirajo, v ostalih se pa samo zelo dolgo nabira gnev. In ko se bo ta gnev enkrat razpočil, bo za naše politike – leve in desne, zelene in rumene – zelo dobro, če bodo imeli obute dobre tekaške copate. Kajti bežali bodo dolgo in daleč.

V zadnjem času sem dejansko gledal en slovenski film, ki mi je bil všeč, in sicer Pevčev Lahko noč, gospodična. Marcel bi, če sem prav razumel, sicer v času krize zgornjemu srednjemu razredu odrekel vsako pravico do trpljenja, ampak name je imel ta film nepričakovano močan efekt. V njem igraš lika po imenu Lev, in ta Lev v marsičem deluje natanko tak kot ti. Točneje: natanko tak, za kakršnega te imamo ljudje, ki te ne poznamo. Ker si res ni težko predstavljati, da si se tudi ti po vrvi iz rjuh kdaj spustil z enega hotelskega balkona na drugega. Ali pa da si v neki stari kripi uživaško drvel od ene babe do druge, medtem pa na ves glas nabijal Res Nullius …

Ja, včasih sem mu morda res bil malo podoben. Ampak to je bilo dolgo nazaj.

Zdaj ne več?

Jaz mislim, da ne. Upam! Ker Lev je na neki način precej infantilen lik. No, recimo, da je še kar infantilen, ni pa povsem. V filmu ima sicer funkcijo motečega elementa, a v resnici ni slab človek. In ko naredi sranje, mu je potem žal. In nekaj pošteka. Tako da mu odpustimo.

Kaj po tvojem definira zrelega človeka?

Čisti manko ega.

In kako je to potem videti v praksi? ’Čisti manko ega’ – je to sploh možno? Poznaš koga takega?

Koga že.

In to je torej tvoj življenjski cilj? Eliminacija ega?

Ne, to ni moj cilj. Jaz v življenju nimam več ciljev. Kot skorajda tudi nimam več nobene želje – kar mi je pa sploh super!

Torej si v nirvani?

Na nirvano se sicer ne spoznam …

No, ampak to je točno to: ko eliminiraš želje, eliminiraš trpljenje.

To je zelo pametno razmišljanje. Zelo zrelo. Čeprav se ob teh newagerskih prebliskih marsikdo nasmiha – ampak to v bistvu ni new age. To je stara stvar, ki obstaja toliko časa kot človek. Jaz dejansko nimam več nobene velike želje – razen tega, da je z mojimi bližnjimi vse okej in da sem jaz okej z njimi. In to je po mojem največ, kar lahko v tem življenju imaš.

Iz tvoje zbirke pesmi Lačna žival lahko bralec hitro zaključi, da imaš še kako močno željo po transcendenci. Ki jo doživljaš skozi izrazito taoistično prizmo – torej gre za vesolje, v katerem je vse eno, vsi in vse smo eno … Saj vem, da je o teh rečeh težko takole mimogrede v intervjuju, ampak bi lahko vseeno povedal malo več o tem?

Mmmm …

Morda lahko začneva s tem, kaj naj bi to, da je vse eno, sploh pomenilo?

Vse, kar obstaja, je en organizem. Časa ni, in vse, kar se dogaja, je utripanje tega vseobsegajočega organizma. Take reči lahko doumeš samo skozi mistične izkušnje. Kogar to res zanima, lahko začne s knjigo Abrahama Maslowa Religions, Values and Peak Experiences. On se je spravil znanstveno analizirati to mistično izkušnjo, na podlagi katere so itak nastale vse religije. Mislim, v osnovi, preden jih je ugrabila njihova lastna organizacija.

Sklepam, da si to mistično izkušnjo že doživel?

Ja, parkrat v življenju. In to je bila najmočnejša stvar, ki se mi je zgodila. In vse, kar delam, vse moje ustvarjanje, se nanaša točno na to. Težko pa je kaj takega razložiti z besedami. Kdo je že bil, ki je to lepo razložil – mislim, da je bil Jung … On je imel tudi zelo močne mistične izkušnje in je na neki točki doumel, da je o tem preprosto brez veze govoriti. Ker nekomu, ki te izkušnje nima, je ne boš mogel nikoli razložiti – nekomu, ki jo ima, je pa preprosto ni treba. Ta moj zadnji film, Arheo, je v celoti posvečen tej izkušnji.

Nekateri ljudje v takih primerih dostojanstveno protestirajo, v ostalih se pa samo zelo dolgo nabira gnev. In ko se bo ta gnev enkrat razpočil, bo za naše politike – leve in desne, zelene in rumene – zelo dobro, če bodo imeli obute dobre tekaške copate. Kajti bežali bodo dolgo in daleč.

Za ta film si rekel, da je tvoj življenjski film.

Zaenkrat, ja.

Rekel si tudi, da si se pri njegovem ustvarjanju, tako kot pri ustvarjanju svoje poezije, strogo trudil eliminirati vsako racionalnost. Odpusti mi izraz na mojem obrazu, ko te vprašam: zakaj?!

Zato, da bi prišel do bistva.

Bistva …

Pri razumevanju tega ti bo morda pomagal en citat. Salinger je v neki svoji kratki zgodbi napisal, da je Adam ugriznil v jabolko, in v tem jabolku sta bila logika in intelektualizem. In šele ko to sranje prežvečiš in izpljuneš, šele takrat lahko vidiš stvari take, kot so v resnici. Salinger je bil izjemno pameten mož. No, v tej kratki zgodbi je tudi izjemno lep opis mistične izkušnje. Ta citat mi je bil tako blizu, da sem ga dal na začetek Odgrobadogroba. Gre za pasus, ko je Teddy opazoval svojo mlajšo sestro, kako je pila mleko, in je kar naenkrat doumel, da je mleko Bog in da je ona Bog, in da torej ta sestra, ko pije mleko, vliva Boga v Boga. To je nekaj najlepšega, kar sem prebral v življenju.

Ponavadi se te mistične izkušnje ljudem dogajajo, če res iščejo, če res gurajo – torej prek joge in meditacije in najrazličnejših čiščenj … Ampak tebe v tej zgodbi nekako ne vidim.

Ne, to ni to. Jaz mislim, da te mora življenje pravilno sklestiti. Šele takrat se ti lahko zgodi taka izkušnja – težko verjamem, da bi se to naučil samo prek joge … Vsaj jaz ne.

To pomeni, da je ključno trpljenje?

Trpljenje, izkušnje, batine. Dokler smo polni samih sebe, bomo težko odprti za velike resnice o povezanosti vesolja. In taki, kot sem sam, moramo dobiti ful ful ful po pički, da postanemo skromni.

Ponižni.

Ponižni in močni. Dokler si nadut in jezikav in po definiciji pametnejši od drugih, si v bistvu strašno šibek. Ker si negotov. Si obenem naduvan in švoh. Šele ko poljubiš dno, lahko postaneš zares močan. In potem doumeš bistvo. Sam se s temi rečmi nisem nikoli namenoma ukvarjal. Meni se je to preprosto zgodilo.

Lahko malo podrobneje opišeš, kako je prišlo do tega?

Lahko, ampak ni za objavo.

(Ugasnem rekorderček in prisluhnem fascinantni štoriji o bolečini in oceanu, ki nemara res ni za v javnost.)

In takrat sem prvič začutil, da je prav, da je tako, kot je. Da sem del smiselne celote.

No, tole slednje si pa še posebej težko predstavljam. Ampak če bi jaz kdaj začutil kaj takega, potem bi najbrž celo življenje posvetil temu, da bi se čim več časa tako počutil … Ugibam, da torej kar naprej iščeš nove tovrstne izkušnje?

Ne. Res poznam ljudi, ki so postali totalno navlečeni. Ampak sam tega ne iščem – razen seveda skozi umetnost. Ampak, veš, si me sprovociral … Ker sem si rekel, da o tem javno ne bom govoril.

Zakaj?

Ker vi novinarji … Vi dobite do tega zelo hitro en tak pokroviteljski odnos, ki potem kar naenkrat preide v norčevanje … Problem je pa v tem, da to pokroviteljstvo in norčevanje po navadi temeljita na nevednosti, da ne rečem celo primitivizmu.

To je v pavšalu zelo korektna ocena.

No, samo da se ne boš norčeval iz tega. Ker če se boš, potem te bom naslednjič, ko te vidim, razbil. Resno ti govorim.

(Ko se ob tej glede na vir ne nujno najbolj kredibilni grožnji od srca nakrohotam, se krohotu enako prisrčno pridruži tudi vir.)

Tako stvar praviloma reče ali bahač ali človek, ki se res zna tepsti. Ti, praviš, si nek hud pretepač?

Ne, sploh ne. Mislim, kar nekaj let sem res treniral tae kwon do, ampak največkrat sem se stepel, preden sem začel trenirati. Imel sem prav neko fazo, ko sem se vedno znova znašel v situacijah, ko … No ja, morda res raje ne bi o tem.

Ampak če je vse eno, potem bi ti, ko bi me nalomil, dobesedno nalomil samega sebe. Kakšen bi bil lahko smisel tega?

Nalomil bi te, če bi ti prišel k meni, da bi od mene nekaj dobil, potem pa bi se iz tega, kar sem ti zaupal, javno norčeval. Smisel tega bi bil v tem, da bi ti, ker mi deluješ inteligenten človek, verjetno pomislil, da si me najbrž prevaral, izkoristil mojo odprtost, če se tako burno odzovem. Čeprav seveda dopuščam možnost, da bi ti nalomil mene in s tem morda kaj naučil mene.

Napovedujem, da ne bova nikoli vedela. Za konec: v Arheu se med Moškim in Žensko vse bistveno zgodi v čisti tišini. Ob tem sem se spomnil neskončno ljubke avtobiografije Errola Flynna. In sicer sem se spomnil na njegovo pripovedovanje, kako se je od vseh cirka 3000 žensk, ki jih je kresnil, daleč najbolje razumel z neko indijansko domorodko. Z njo je namreč preživel par mesecev v njeni kolibi, in poglavitno naj bi bilo to, da sta govorila tako različna jezika, da nista razumela ene same besede drug drugega. Tisto, kar je bilo res pomembno, sta se že zmenila – z ostalim pa preprosto nista tratila časa in živcev. In na podlagi kontrasta s svojimi drugimi, ’normalnimi’ izkušnjami je Errol Flynn zaključil, da je z večino komunikacije med Moškim in Žensko bistveno več dela kot koristi. Kako bi ti to komentiral?

Hmm, jaz ga razumem. Ha ha. Ker med Moškim in Žensko je v resnici ogromno enega šodra. Koliko je tu nekega vrtanja, nesigurnosti, podrkavanja … Z ene in druge strani, da ne bo pomote. Je pa res, da se stvari spremenijo, ko dobiš žensko, ki te reči dejansko šteka. Potem je vse drugače. Predvsem je važno, da kar naprej ne začenja s temi svojimi racionalnimi vdori …

(Se mi zaleti.) Oprosti, kako? Tvoj problem v življenju je bil, da so te ženske ogrožale z vdori racionalnosti?

Ne, ne tako, kot ti misliš …

Aha, pozabljam, da je ’racionalno’ zate maltene psovka. Hotel si reči, da so z brbotanjem svojega vsakdanjega uma ogrožale tvojo transcendenco?

Jaz nimam veze s transcendenco, navsezadnje sem to doživel samo parkrat v življenju, in to za par minut. Ampak okej, recimo. Govoril sem o vdorih nepotrebnih stvari, ja. Gospod Flynn je v bistvu zelo lepo povedal. Dostikrat je lepše, če si preprosto tiho in se imaš fajn.

Film:
Archeo
Režiser: Jan Cvitkovič
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 5. aprila