Nič nas ne sme presenetiti!

Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina.

Razkritje je bilo posuto s številnimi ironijami, toda tele ni opazil nihče: najsi je Meršol še tako ovajal, najsi se je še tako trudil, najsi je še tako garal, najsi je Udbi dostavljal še tako pikantne podatke, najsi je deloval še tako patriotsko, najsi je opravljal še tako sveto dolžnost, razpada Jugoslavije – njegove tedanje domovine – ni mogel preprečiti. Jugoslavija je razpadla kljub njegovemu ovajanju. Rečemo lahko le to: bil je preslab ovaduh. Premalo se je trudil, premalo je garal, dostavljal ni dovolj pikantnih podatkov, deloval ni dovolj patriotsko – svoje svete dolžnosti ni opravljal dovolj fanatično. Jugoslavija je torej razpadla, ker je bil preslab ovaduh.

Logično: desnica je Meršola pozvala k odstopu. To, kar je storil, se ji je zdelo hujše od tega, kar so storili poslanci Simčič (Desus), Vogrin (LGV) in Marinič (SDS). Toda vse skupaj vendarle ni tako logično: desnica bi morala Meršola nagraditi, odlikovati. Zakaj? Iz povsem očitnega razloga: ker je s svojim preslabim ovajanjem omogočil razpad Jugoslavije. Bolj intimno rečeno: s svojim preslabim ovajanjem je lepemu številu današnjih desničarjev, nekdanjih komunistov (voljnih članov totalitarne Zveze komunistov), ki so se po razpadu Jugoslavije prelevili v fanatične protikomuniste, omogočil, da so izstopili iz partije. Samo pomislite: če bi bil Meršol boljši ovaduh, bi bili še vedno člani partije. Meršol jih je odrešil. Ja, fantje bi ga morali odlikovati.

Kaj pa Zoran Janković? Bi ga moral odlikovati, nagraditi? Ne, au contraire: Janković bi ga moral pozvati k odstopu. Še več, Janković bi ga moral izključiti iz stranke. Nagnati. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je povsem očitno preslab ovaduh, v sodobni slovenski politiki pa s poslanci, ki so preslabi ovaduhi (preslabi špiclji, preslabi vohavti, preslabi denuncianti), nimaš kaj početi. To, da si nagnjen k ovaduštvu, ni dovolj – imeti moraš napol religiozno strast do uničevanja življenj. Ne, Meršol ni dovolj dobro opremljen za sodobni čas, za politični boj, za slovensko politiko, ki se je zadnja leta zreducirala prav na ovajanje – na denunciantstvo. Politiki drug drugega le še ovajajo, tožarijo, šikanirajo, špijonirajo, obrekujejo, lustrirajo – denuncirajo. Drug z drugim se ukvarjajo na način, kot so se v času hladne vojne drug z drugim ukvarjali vohuni.

Polovica slovenskih politikov je denunciranih, ovadenih, inkriminiranih, kompromitiranih, kar po malem spominja na Italijo iz časa, ko je Silvio Berlusconi vse svoje ovadene in inkriminirane pribočnike spravil v parlament, da jih ne bi mogli sodno preganjati in zapreti. Razlika je le v tem, da so pri nas vsi ti politiki – in njihovi pribočniki – že v parlamentu. To kakopak ustvarja povsem jasno in razločno histerijo – in ker je histerija vse večja, je vse težje sprejemati racionalne odločitve. In ker je vse težje sprejemati racionalne odločitve, racionalni ljudje nočejo več v politiko. In ker racionalni ljudje nočejo več v politiko, v politiko prihajajo le še denuncianti, ovaduhi, špiclji, obrekovalci, špeckahle.

Kaj ti bo v času ovaduštva slab ovaduh? Če hočeš uspeti, se ga moraš čim prej znebiti. Zmaga pač ta, ki ima najboljšo denunciantsko mrežo. Vlada ta, ki ima najboljšo ovaduško mašino. Najvišje rejtinge ima, kdor ima najboljše špiclje. In ljudstvo jih nagrajuje – in odlikuje. Ne, ne moreš računati, da bo ta ovaduški zeitgeist – ta stalinizem s »človeškim obrazom« – preprosto presahnil. Spomnite se le, kaj so počeli Katarini Kresal (bulmastifi), Gregorju Golobiču (Ultra) ali pa Gregorju Virantu, ko je oznanil, da gre na svoje. Spomnite se anonimk, ki stalno krožijo. Spomnite se the anonimke, ki je krožila pred parlamentarnimi volitvami. Spomnite se »spiska smrti«, s katerim je mahala SDS na svoji spletni strani. Spomnite se povolilne analize »Tomaža Majerja«. In tako dalje. V nedogled. Ne moreš računati, da bo ta denunciantska kultura – ta slovenska verzija makartizma – kar na lepem izginila: ljudstvo v tej denunciantski orgiji preveč uživa.

In seveda, spomnite se, kako je Pahorjev zakon o preprečevanju zaposlovanja na črno ljudem ponudil novo misijo: postanite ovaduh! Prostovoljni ovaduh. Zakon je skušal uvesti neke vrste prostovoljnega nadzornika, ki bi imel pooblastilo zbornice gospodarskih subjektov in ki bi sodeloval pri odkrivanju kršitev zakona, s katerim naj bi omejili ali pa že kar ustavili sivo ekonomijo in s tem dvignili gospodarsko rast. Ljudje – prostovoljni nadzorniki – naj bi se pri izvrševanju tega zakona oprijeli ovajanja sosedov, znancev, prijateljev. Nič posebnega ali pa škandaloznega pravzaprav: ta zakon bi bil v popolni rimi z denunciantskim zeitgeistom, saj bi le še dodatno – in tako rekoč slavnostno – dopolnil in legitimiral splošno sprejeto logiko »Slovenec Slovencu denunciant«. Vprašanje je bilo le, od kod vsem tem politikom ideja, da bi ovaduštvo rešilo slovensko ekonomijo in dvignilo gospodarsko rast?

Test budnosti

Kar nas pripelje do primera tovariša Pezdirja, ki je prav tako nedavno stresel Slovenijo. Ekonomist Rado Pezdir je stresno javil, da so ga skušali podkupiti ljudje s kufri denarja, pač lobiji in paraziti, obenem pa je korupciji, lobijem in parazitom, ki se s podkupovanjem šlepajo na državni, javni, davkoplačevalski denar, napovedal sveto vojno. A to še ni bilo vse: ljudstvo – male ljudi, ki, kot so hitro in umno opozorili nekateri, itak nikoli ne pridejo v stik z lobiji, paraziti in kufri denarja – je pozval, naj se vključi v to vojno in ovadi vsakega parazita, ki ga sreča. Bi nas moral Pezdirjev poziv presenetiti? Ne, kje neki: presenetljivo bi bilo, če tega poziva ne bi bilo. Pezdirjev poziv je bil ata na mamo, geist na zeit.

Primer tovariša Pezdirja je bil tako nepresenetljiv, kot je bil malce prej nepresenetljiv primer tovariša Pečečnika. Podjetnik Joc Pečečnik je 1. marca premieru Janezu Janši in članstvu SDS poslal javno opravičilo, v katerem je obsodil »sovražni govor«, »žaljive komentarje« in »primitivna dejanja« Marka Žitnika, vodje PR-službe v njegovi družbi Kongo, opozoril, da sam ne pripada nobenemu političnemu klanu in da ga ženejo le »poštene vrednote«, poudaril, da mu ni mogoče očitati »nikakršnih političnih povezav, davčnih utaj, poslovanja v davčnih oazah, poslovanja z državo, tajkunstva ali kakršnegakoli kriminalnega dejanja«, obenem pa ni pozabil omeniti, da premierovo stranko zelo ceni in da bi bila lahko »vsem slovenskim strankam vzor«. Svoje javno opravičilo je končal tipično: »V naslednjih dneh bomo dogodke ustrezno obravnavali in ustrezno sankcionirali vse, ki so pri dogodkih sodelovali. O rezultatih vas bomo tudi obvestili.« Pečečnik je torej »parazita« – kačo, ki se je skrivala v njegovih nedrjih – razkrinkal in ovadil kar sam. Nekateri so se zgražali, nekateri so se krohotali (kaj je storil Janša, je sprejel Pečečnikovo opravičilo ali ne, ni jasno), vsi pa so bili vidno presenečeni. Brez razloga: presenetljivo bi bilo, če Pečečnik tega opravičila – s tistim »o rezultatih vas bomo tudi obvestili« vred – ne bi poslal. Njegovo opravičilo, ki – verjetno kot zgled dobre prakse – še vedno krasi spletno stran SDS, je bilo ata na mamo, geist na zeit. Bo to dvignilo gospodarsko rast? Gotovo. Le zakaj bi se podjetnik opravičil Janši, če ne bi verjel, da bo to dvignilo gospodarsko rast?

Vidite, ta ovaduški zeitgeist nas je tako prevzel, tako obsedel in tako indoktriniral, da nas ne more nič več presenetiti. Čisto nič. Noben zunanji sovražnik, kaj šele notranji. To nas kakopak spomni na vse tiste slovite samozaščitne akcije, ki so cvetele v komunistični in totalitarni Jugoslaviji, na akcije, ki so potekale pod sloganom »Nič nas ne sme presenetiti«. Šlo je za bolj ali manj simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.), ki so imele, kot so rekli, »množičen politično-mobilizacijski pomen«, preverjale »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Točno, te akcije so preverjale budnost najširših ljudskih množic. In vedno so potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Noben zunanji sovražnik, kaj šele notranji. Še več: te samozaščitne akcije so bile le spektakelske simulacije intimnejšega ovaduštva, v katerega so oblasti silile male ljudi, ali bolje rečeno – oblasti so od ljudi pričakovale, da bodo kar sami razkrinkali in ovadili »parazite« v svojih vrstah, kače, ki počivajo v njihovih nedrjih, notranje sovražnike. In tako je ljudstvo lastnoročno ustavljalo gledališke predstave, recimo uprizoritev Rožančeve Tople grede, in tisk, recimo študentske Tribune. Rekel bom le to: zaplembe Tribune niso bile nič v primerjavi z ustavitvami tiska Tribune. Bilo jih je tudi več kot zaplemb.

To drhal bi morali potolči!

Najboljšo parodijo te denunciantske kulture je tedaj predstavljal vokalno-instrumentalni sestav Laibach, ki so se ga oblasti otepale kot hudič križa. Konceptualni trik Laibacha je bil lucidno preprost: s totalitarnim sistemom, s totalitarnim režimom, s totalitarnimi rituali se je povsem identificiral, no, nadidentificiral. Laibach, ki je prišel v času hude jugoslovanske finančne in gospodarske krize, je na vsako partijsko obsodbo svojega početja le monotono, birokratsko, robotsko odvrnil: »Laibach se zavzema za brezobzirno kritiko vsega, kar odstopa od začrtane smeri razvoja političnega sistema in ideološke linije države.« Stalno je »obljubljal«, da s Titove poti ne bo skrenil. »Laibach izključuje vsako evolucijo prvotne Ideje.« Linija, pravovernost, Tito – nobenih odstopanj, nobenih odklonov. Laibach, ki je vedno prvi pritrdil vsaki obsodbi svojega početja, je tako postal tudi najboljši preverjevalec in preizkuševalec budnosti sistema in najširših ljudskih množic.

Naj vam pojasnim. Laibach naj bi imel svoj krstni nastop septembra 1980. V Trbovljah, se razume. Na prireditvi, imenovani Alternativa slovenski kulturi, naj bi nastopili še trije bendi (Kaos, Protest, Berlinski zid), predvajali naj bi avantgardne filme itd., toda lokalne oblasti so prireditev histerično, heroično prepovedale. Iz plakatov – črna barva, moški, ki kolje žensko, »grški metafizični križ« – so namreč sklepale, da se bo »na prireditvi razvijala aktivnost iz 5. člena zakona o javnih shodih in javnih prireditvah« (motenje javnega reda in miru, vznemirjanje občanov, žalitev javne morale, celo »nasprotovanje socialistični humanosti«). V trenutku so se družbeno samozaščitno aktivirali občinski aparat, uprava javne varnosti in mladinska organizacija – nič jih ni moglo presenetiti. Demonstrirali so budnost. Nobenih odstopanj od začrtane smeri razvoja političnega sistema. Laibach je lahko sporočil le, da je bila prepoved utemeljena in da je prireditev v celoti uspela: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost organov državne varnosti in zatrli prodor subkulture v Rdeče revirje.«

Ergo: Laibach je preveril budnost, samoupravno zrelost in varnost sistema, ki ni toleriral nobenih odstopanj. In te teste budnosti je potem Laibach, ki se je s totalitarnim režimom tako identificiral, da je bil moteč (da ne bi podlegel partijski manipulaciji, je govoril v jeziku te partijske manipulacije), izvajal vse tja do bridkega in gorkega razpada Jugoslavije. Vsakič, ko so mu kje prepovedali nastop, vsakič, ko si kdo kje ni upal prirediti njihovega nastopa, vsakič, ko so prepovedali uporabo imena Laibach, bi lahko ponovili: »S tem smo uspešno preizkusili budnost!« Koncerta Laibacha nisi mogel prepovedati – če si ga prepovedal, je uspel. Zakaj? Ker je s tem uspel sam test budnosti. Ker je s tem uspela samozaščitna akcija Nič nas ne sme presenetiti. In test budnosti je vedno uspel.

Jugoslavija je razpadla, toda testi budnosti še vedno cvetijo in uspevajo. Kar nas pripelje do primera tovariša Pajića. Gregor Pajić, direktor Vibe, nacionalnega filmskega studia, je Jožku Rutarju, direktorju Slovenskega filmskega centra, razdeljevalcu slovenskega filmskega denarja, poslal alarmantno pismo, ki je urno bušnilo v javnost. A po drugi strani – napisano je bilo zato, da bušne v javnost in da povsem jasno pokaže budnost direktorja, ki ga ne more nič presenetiti. Pajić piše, da je slišal (ne videl), da so v dokumentarcu Jaz sem Janez Janša, koprodukciji Aksiome, Maske, Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija, sicer filmu o tem, kako in zakaj so trije slovenski umetniki – Davide Grassi, Žiga Kariž in Emil Hrvatin – leta 2007 uradno prevzeli ime Janeza Janše, »določeni kadri vsebinsko neprimerni«, da so v njem »video vsebine, za katere bi lahko trdili, da so pornografske«, da »prikazuje dva gola moška med homoseksualnim spolnim odnosom, ostali, prav tako goli moški pa v vrsti čakajo« in da »nastopajoči izjavljajo ’jaz sem Janez Janša’«, zaradi česar »pornografska vsebina zlahka postane tudi žaljiva do osebe, katera se skozi celoten projekt omenja in obravnava«. Ni kaj, Pajićevo pismo je ata na mamo, geist na zeit.

Tudi spletne, forumske, anonimne reakcije z desne, objavljene na spletni strani Reporterja, so bile predvidljive: Koriščenje denarja iz proračuna za tovrstne pobalinske izpade samooklicanih umetnikov je potrebno enkrat za vselej prekiniti – Njihova ’umetnost’ nima nobene dodane vrednosti – To je eden od vzrokov, da je treba narediti red v kulturi, kjer se zapravlja denar na veliko za popolnoma nepotrebne in nespodobne stvari – Hvala Bogu, da ’slovenska nekultura’ nima več svojega ministra – Tožite jih, barabe nekulturne – Če je to umetnost, potem razumem tipa, ki je dejal, da ko sliši besedo umetnost, najprej potipa, kje ima revolver – Plehka politična provokacija – Več kot škandal – Svinjarija – Krdelo podivjanih ljudi – Nekulturni retardiranci, perverzneži in paraziti – Divja živalska drhal – Ogabni pokvarjenci – Ne zaslužite si niti evra – Skorumpiranost slovenskih ’kulturnikov’ je brezmejna – Kdor njihova pobalinstva plačuje iz državne blagajne, je nacionalni škodljivec – Mislim, da bi morali zahtevati od ministra Turka, da ustavi to norost – Upam, da ne bodo ostali nekaznovani – Kurbarija, ki jo narod še plačuje – Upam, da bo vlada tožila producenta – Umetniško svobodo je treba še bolj omejiti – in tako dalje.

Te reakcije niso bile le predvidljive in nepresenetljive, saj to retoriko zelo dobro poznamo – iz napadov na Laibach. Zdi se, kot da bi kdo vse te reakcije prepisal iz osemdesetih let, kot da bi jih torej transplantiral iz časov Titove Jugoslavije. Retorika partijskih, javnih, ljudskih napadov na Laibach je bila namreč tedaj identična: prvič, članom Laibacha so očitali, da so samooklicani umetniki, pobalini, barabe, retardiranci, pokvarjenci, perverzneži, paraziti in živalska drhal, ki se izživlja, ki razširja tuje in sovražne ideje, ki se norčuje iz oblasti in ki se hrani s težko prigaranim denarjem socialističnega ljudstva, drugič, njihovo umetnost so razglašali za pornografijo (»naci-socrealistično-sado-mazo-homo-porno ikonografija«), tretjič, vsi so od partijske, totalitarne oblasti zahtevali, da jih ustavi, da njihovo umetniško svobodo omeji, da jih kaznuje, da jih toži, da jih obsodi in da jih zapre, in četrtič, vedno se je našel tudi kdo, ki se je ob omembi imena Laibach prijel za pištolo.

Na začetku osemdesetih – v totalitarni Jugoslaviji – še ni bilo interneta. Ni še bilo spletnih forumov in anonimnih komentatorjev. Toda časopisi, revije in TV so z veseljem objavljali besne, ogorčene, obsodilne komentarje malih, brezimnih, samoupravljavskih ljudi, ki so šli takole:

* »Odločno zahtevamo, da odgovorni onemogočijo delovanje skupine Laibach.«
* »Nekaj je treba narediti okoli te skupine.«
* »Sramota je, da jih nihče ne ustavi pri tem, kar delajo.«
* »Takšne pojave je treba na vsak način prepovedati.«
* »Temu je treba narediti konec z organizirano akcijo.«
* »Upal sem, da se bo kdo zganil in kaj rekel, a se ni.«
* »Smo slepi in gluhi?«
* »Bo kdo kaj ukrenil?«
* »Ogorčeni smo, razjarjeni.«
* »Odprite oči, odmašite si ušesa!«
* »Je to mogoče?«
* »Čakam in čakam, da bo kdo reagiral.«
* »Vso drhal bi morali potolči.«

Laibach je dahnil le: test budnosti je uspel. Vsekakor. Navsezadnje, le kdo se ne spomni Jureta Pengova, TV-voditelja, ki je svoj razvpiti intervju z Laibachom – 23. junija 1983 v oddaji Tednik – končal takole: »Če prav razumem, torej izkoriščate televizijo za svoj izziv. Prav, tudi mi. Morda, morda se bo šele zdaj kdo zganil in preprečil, zatrl te nevarnosti, te srhljive ideje in opredelitve tule sredi Ljubljane.« In tudi Janezi Janše – dediči Laibacha, le da se ne nadidentificirajo s totalitarno partijo, ampak z Janezom Janšo – bi lahko mirno dahnili: test budnosti je uspel.

Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo enako!

Vsi ti mali, anonimni, spletni ljudje in nič-nas-ne-sme-presenetiti aparatčiki, ki skušajo na vsak način zaščititi lik in delo Janeza Janše (podobno kot so skušali nekoč zaščititi lik in delo Josipa Broza Tita), so motor ovaduškega zeitgeista in denunciantske kulture, ki Slovenijo spreminja v farsični rimejk Jugoslavije (»Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo enako,« kot so tedaj rekli člani Laibacha). V osemdesetih letih so oblasti govorile, da bomo hudo finančno in gospodarsko krizo premagali, če bomo varčevali, če se bomo odpovedali, če se bomo odrekali, če bomo manj trošili in če bomo obenem še bolj verjeli v socializem, če bomo še bolj verjeli v partijo, če bomo še bolj verjeli v Titovo pot, ali bolje rečeno – edini izhod iz finančne in gospodarske krize je bila jeklena in totalna identifikacija z vladajočo ideologijo.

Zdaj ni nič drugače: hudo finančno in gospodarsko krizo bomo premagali, če bomo prostovoljno prevzeli vladajočo ideologijo, partijsko ideologijo, ideologijo vladajoče stranke, ideologijo Janševe poti, ki so jo nekateri očitno tako ponotranjili, da sploh ne verjamejo več, da je ideologija, ampak nekaj objektivnega in univerzalnega, že kar bibličnega, skupek splošno sprejetih vrednot, v imenu katerih zdaj moralizirajo in ovajajo ter kličejo po cenzuri in meču.

Jugoslovanske oblasti so v krizi socializma videle priložnost za brezdušno radikalizacijo socializma – slovenske oblasti v krizi kapitalizma vidijo priložnost za brezdušno radikalizacijo kapitalizma. Brezdušna radikalizacija socializma se je končala z razpadom Jugoslavije. Vprašanje je le, s čim se bo končala brezdušna radikalizacija kapitalizma.