Dr. Joanna McKay: »Ni nepomembno, da Angela Merkel nima otrok.«

»Kvote bi morale biti kot bergle, ki pomagajo pri hoji, ko imaš poškodovano nogo. Ko se ta zaceli, pa bi jih moral odložiti.«

Ženske sestavljajo dobro polovico slovenskega prebivalstva, a v politiki jih je le za vzorec. Še manj se jih prebije na najvišje položaje. Še nikdar nismo imeli premierke ali predsednice države. V sedanji vladi sedi ena sama ministrica. Zaradi kvot imamo vsaj rekordno tretjino poslank. A kvote so le začetek. Največja ovira je spoznanje žensk samih, da najverjetneje ne bodo zmogle dovolj dobro krmariti med politično kariero in družinskim življenjem. Na koncu praviloma izberejo slednje.

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi dr. Joanna McKay, ki na univerzi Nottingham Trent University poučuje britansko in nemško politiko ter primerjalne evropske politike. Čeprav so njene ugotovitve plod proučevanja številnih britanskih in nemških političark, ne ponujajo le vpogleda v zakulisje odločitev, s katerimi se ubadajo bodoče ali aktivne političarke, temveč tudi tistih, ki jih morajo sprejeti ženske na drugih izpostavljenih položajih in vse tiste, ki se bodo nanje morda povzpele kdaj v prihodnosti.

Slovenski parlament ima v sedanji sestavi največji delež poslank v svoji zgodovini, kar je posledica volilne zakonodaje, ki je vpeljala ženske kvote. A v vladi smo imeli še nedavno štiri ministrice, od tega sta bili dve odgovorni za obrambo in notranje zadeve, ki sta dva izmed ključnih resorjev. Zdaj pa imamo le eno ministrico. Pristojna je za Slovence po svetu.

V politiki je to pogosto povezano s tem, katera stranka ima oblast. V Veliki Britaniji je veliko več žensk na pomembnih položajih v laburistični stranki kot v konservativni. Tudi v večini drugih evropskih držav imajo ženske boljše zaposlitvene možnosti v levosredinskih političnih strankah. Seveda pa obstajajo izjeme. Najočitnejša je nemška kanclerka Angela Merkel. Vodja krščanskih demokratov je postala v zelo nenavadnih okoliščinah, v času škandala znotraj te stranke, ki je vrgel slabo luč na večino njenih moških tekmecev. Če se to ne bi zgodilo, je vprašanje, ali bi lahko postala predsednica stranke in nato še kanclerka, a ne glede na to se je zavihtela na sam vrh. Še ena izjema je nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher. Res pa je, da je pogosto nastopala na povsem enak način kot moški politiki. Njeno vladanje ni spremenilo kulture ali kako drugače vplivalo na to, da bi postale ženske v politiki enakopravnejše.

Zakaj je na najvišjih položajih v politiki, pa tudi v gospodarstvu še zmeraj tako malo žensk? Je to še vedno posledica tega, da so moški stoletja obvladovali javno sfero? Ni že čas za resen odmik od tega prepričanja?

Gre za preplet več različnih razlogov. Eden ključnih je povezan s tem, da v politiki, pa tudi v gospodarstvu obstaja stereotip idealnega voditelja, politika, direktorja … in še zlasti v državah, kjer imajo starejše politične sisteme, ki jih dolgo niso prevetrile spremembe, ta promovira moškega voditelja. Drugi, prav tako pomemben razlog je povezan z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Stereotip o idealnem voditelju med drugim predvideva, da morajo biti ljudje na vodstvenih položajih v politiki in gospodarstvu ves čas na voljo, tudi zvečer in za konec tedna. Da so lahko na voljo, morajo družinske obveznosti, če seveda sploh imajo družino, prepustiti komu drugemu. Ker večino vodstvenih položajev zasedajo moški, skrb za družino navadno v celoti pade na ženo ali partnerko. To pa je v resnici velika težava. Ženske v takšnem položaju sploh nimajo možnosti, da bi tudi same prišle na vodilne položaje.

Ampak zakaj bi morale za družino skrbeti samo ženske? Ali ni vse več in več družin, kjer si starši enakomerno razdelijo skrb za otroke in gospodinjstvo?

Seveda je opaziti napredek. V Veliki Britaniji tudi v politiki postopno narašča delež moških, ki uspešno krmarijo med politično kariero in družinskim življenjem. Kljub temu vemo, in to dokazujejo tudi raziskave, da ženske še vedno prevzamejo levji delež gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Prav tu tiči ključni razlog za neenakopravnost moških in žensk na izvršilnih položajih. Ker morajo večino tega dela opraviti ženske, jim je pogosto težko sprejeti priložnost, tudi če jim jo ponudijo in tudi če imajo vse potrebne kvalifikacije. Še zlasti ženske z otroki in še zlasti matere samohranilke se v takšnem položaju praviloma odpovedo politični karieri ali pa jo vsaj preložijo na čas, ko bodo otroci odrasli. Ni nepomembno, da Angela Merkel nima otrok. Margaret Thatcher je sicer imela otroke, a je imela tudi zelo bogatega moža, kar ji je bilo gotovo v pomoč.

Vemo, da ženske v politiko večinoma vstopajo kasneje kot moški. Je to torej razlog, zakaj je v politiki tako malo mlajših žensk?

Tako je. In ko se le odločijo vstopiti v politiko, so najvišji položaji pogosto že zasedeni. Zasedajo jih mlajši moški, pa tudi ženske, ki nimajo družinskih obveznosti oziroma otrok, skratka tisti, ki službi laže namenijo ves svoj, tudi prosti čas. Z njimi pa je težko tekmovati. V okviru svoje raziskave sem se pogovarjala s številnimi poslankami in nekatere so prav zaradi tega odločitev o otrocih prelagale na poznejša leta. Potem otrok pogosto sploh niso imele. K takšnemu razmišljanju veliko prispevajo tudi tisti, ki odločajo o kandidatnih listah. Mnoge političarke so, ko so se prvič odločile kandidirati za poslanski položaj, spraševali, kako bodo vendar zmogle delovati v politiki, če imajo tudi družino. Moških tega seveda ne sprašuje nihče. Ta vprašanja so rezervirana izključno za ženske. Neka nemška poslanka je celo povedala, da so jo ves čas spraševali, ali ne bi bilo bolje, če bi njeno delo opravljal moški. Pa je bila iz odprte, zelene stranke.

So ljudje na najvišjih položajih v politiki in gospodarstvu glede na to, da so vse dneve zdoma, sploh lahko dobri starši?

Pri politikih si je težko predstavljati, kako bi bil ta poklic lahko povsem do družin prijazen. Vendar pa novejše institucije, v Veliki Britaniji sta to denimo škotski in valižanski parlament, ki sta nastala leta 1999, ponujajo priložnost za nov začetek in že uporabljajo družinam bolj naklonjene prakse. Seje teh dveh parlamentov trajajo samo od devetih do petih.

Zakaj so potem predsodkov deležne le ženske? Zakaj politikom nihče ne očita, da so slabi očetje?

Ker je prepričanje, da bo za otroke poskrbela žena, žal tako globoko zakoreninjeno. Je pa zanimivo, da je takšno prepričanje veliko močnejše v ruralnih okoljih, kjer je tudi sicer več ljudi, ki na zaposlene matere gledajo bolj tradicionalistično. Posledica tega je, da nekatere političarke o svojih družinah raje ne govorijo na glas. Zelo jih namreč skrbi, da bi jih imeli za slabe matere. Tudi same se počutijo krive, ker ne preživljajo več časa z otroki. Zaradi tega pogosto odstopajo s položajev, celo ministrskih. Moškim je morda prav tako žal, ker z otroki ne preživijo več časa, a redko jih zaradi tega muči občutek krivde in še redkeje se zgodi, da bi zaradi tega odstopili s položaja. V Veliki Britaniji sem zasledila en sam tak primer. Moški se torej ne obremenjujejo preveč s tem, da bi jih imeli za slabe očete. Celo nasprotno – četudi otrok skoraj ne vidijo, veliko govorijo o njih, ker želijo, da bi jih videli kot dobre družinske može. Za moške in ženske v politiki torej veljajo različni standardi.

»Vemo, da ženske še vedno prevzemajo levji delež gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Prav tu tiči ključni razlog za neenakopravnost moških in žensk na izvršilnih položajih.«

Kdaj bomo končno presegli takšno razmišljanje?

To je težko reči. Zelo veliko časa je moralo preteči, da smo sploh prišli do stopnje, kjer smo danes – da so ženske sploh lahko poslanke. Koliko truda bi bilo treba vložiti šele, da bi več žensk pritegnili tudi na vodstvene položaje, v nadzorne in upravne odbore. Seveda se vse skupaj že spreminja na bolje. Po vsej Evropi je v poslanskih vrstah danes več žensk kot pred 20 leti. A spremembe so postopne in tudi neverjetno počasne. Zato bi bile nujno potrebne širše spremembe, ki bi se morale zgoditi pri dojemanju družin in zaposlovanju žensk. Premislek bi morali opraviti še glede tega, koliko in kako delamo ter kako to vpliva na naše zasebno življenje.

Tudi političarke, ki so sodelovale v moji raziskavi, so menile, da bi bil nujno potreben premislek o splošnih spremembah v družbi – da bi postali fleksibilnejši in bolj razumevajoči do ljudi z majhnimi otroki. Tako menijo tudi ženske v številnih drugih poklicih. A ta tematika ne zadeva le žensk – zanimati bi morala vse, moške in ženske, zaposlene v javnem in zasebnem sektorju.

Eden od načinov, na katere naj bi v politično delovanje pritegnili več žensk, so kvote. Nekateri, tudi evropska komisarka Viviane Reding, jih odločno podpirajo, ker resnično povečujejo delež žensk v politiki. Drugi, med njimi nemška ministrica za delo Schröderjeva, jim odločno nasprotujejo, češ da v ospredje postavljajo spol kandidatov in ne njihove sposobnosti. Kaj menite vi?

Vprašanje kvot je res kontroverzno. Mnogi jim nasprotujejo in zanimivo je, da so med njimi tudi številne ženske, ki se bojijo, da jim bodo očitali, da so na vidni položaj prišle le zato, ker so ženske. Nekatere stranke kvote podpirajo, druge jim nasprotujejo. Nekatere države so jih zapisale v zakonodajo, druge ne. Sama menim, da so kvote lahko koristne, vse dokler jih družba potrebuje. Kvote bi morale biti kot bergle, ki pomagajo pri hoji, ko imaš poškodovano nogo. Ko se ta zaceli, pa bi jih moral odložiti. To pomeni, da nam kvote lahko pomagajo, da v izvršilne organe vstopi vsaj 20 odstotkov žensk. Ko bi dosegli kritično maso in ko bi se tudi kultura začela spreminjati, pa bi bilo dobro, če bi jih lahko odpravili. V nemški stranki zelenih so sicer prepričani, da se kvotam niti tedaj ne bi smeli odpovedati, saj bi se takoj, ko bi jih odpravili, število žensk spet lahko hitro zmanjšalo.

A niti kvote same po sebi niso zadosten mehanizem. Ženske sicer lahko pripeljejo v politiko, ne pa tudi na najodgovornejše položaje.

Res je, ne gre le za to, da ženskam omogočiš izvolitev na vidne položaje. Prav tako jim moraš omogočiti, da bodo te položaje obdržale. Moraš jim omogočiti, da bodo lahko usklajevale poklicno in družinsko življenje. Pomembno je tudi, kako je oblikovana zakonodaja. Nisem strokovnjakinja za francosko zakonodajo, a dejstvo je, da so nekatere tamkajšnje velike stranke ignorirale kvote in so raje plačale kazen, kot da bi na svoje kandidatne liste uvrstile predvideno število žensk.

Kvote ima za zdaj le šest držav članic EU. Evropska komisija je pred nekaj dnevi znova pozvala k večjemu upoštevanju kvot, a ne le v politiki, pač pa tudi v gospodarstvu. Kot napovedujejo, bi s tem delež žensk na vodstvenih položajih do leta 2015 povečali na 30 odstotkov, do leta 2020 pa na 40 odstotkov. Se vam zdi to uresničljivo?

To vprašanje je zelo kompleksno in povezano s številnimi drugimi. A če bo dovolj žensk, ki bodo pripravljene in sposobne zapolniti kvote, to lahko postane realnost. A kot rečeno so ženske pogosto že v startu odvrnjene od tega, da bi se sploh odločile za politično delovanje. Zato se lahko zgodi, da ponekod kvot sploh ne bodo mogli zapolniti. Ali pa jih bodo zapolnili le z ženskami brez otrok, starejšimi ženskami in tistimi, ki laže posnemajo način delovanja moških kolegov. Veliko več truda bo treba vložiti, da bi se ti načrti lahko uresničili. Sicer bodo ženske, ki se bodo kljub vsemu odločile poskusiti, v zelo težavnem položaju.

Slovenska vlada je te dni odpravila samostojno vladno službo za enake možnosti, ki je bila pristojna tudi za zagotavljanje enakosti med spoloma. Kaj menite o tej potezi?

To ne zveni zelo pozitivno. Če gre za urad, ki se je ukvarjal predvsem z enakopravnostjo med spoloma, se zdi to v nasprotju s smernicami, ki so jih začrtali predlogi evropske komisije. Zdaj morajo vse vlade varčevati, a takšne odločitve lahko pošiljajo razmeroma negativno sporočilo vsaj polovici prebivalstva. Če bi bila bitka že dobljena, potem ta odločitev ne bi bila sporna. A to, da imate samo eno ministrico, dokazuje, da ni bila dobljena.

Vlada prihranke načrtuje tudi z zmanjšanjem nadomestil za čas porodniškega dopusta …

Vse je odvisno od tega, ali si želi ohraniti sedanjo stopnjo rodnosti ali jo celo zvišati. Kaže, da si tega ne želi. Ta poteza ljudem pošilja povsem drugo sporočilo. In še nekaj je. S to odločitvijo bo bolj nedvomno prizadela ženske kot moške.