Viharni vrh

za

Adaptacija klasike.

Kaj nas običajno najbolj moti pri ekranizacijah starih literarnih klasik, še zlasti tistih, ki so v svojem času – pač tedaj, ko so nastale – publiko stresle, šokirale, celo škandalizirale? To, da niso zveste originalu, da se obnašajo preveč svojevoljno? Ne. Drži, to morda moti puriste, toda puriste moti že samo dejstvo, da so staro literarno klasiko sploh ekranizirali, češ literatura lahko povsem dobro shaja brez filma, ki literarni mojstrovini itak nima kaj dodati, ampak jo kvečjemu pokvari.

Pri ekranizacijah starih literarnih klasik, ki so stresle, šokirale in škandalizirale svoje sodobnike, nas ne moti niti nezvestoba niti samo dejstvo, da so jih sploh ekranizirali, ampak to, da nas samih ne stresejo ali šokirajo, kaj šele škandalizirajo. Viharni vrh, ekranizacija slovitega »gotskega« romana Emily Brontë, objavljenega leta 1847, je nekaj drugega: šokiral bo vse tri kategorije bralcev/gledalcev. Za začetek, stresel, šokiral in škandaliziral bo puriste. Iz očitnega razloga – ker so to staro literarno klasiko sploh ekranizirali. Dalje, stresel, šokiral in škandaliziral bo tiste, ki pri filmskih adaptacijah literarnih klasik ne prenesejo nezvestobe. Recimo: Heathcliff, enigmatični outsider, ki se »priklati« na yorkširsko kmetijo, k družini Earshaw, ni bel (kot je v romanu in kot je bil v vseh dosedanjih ekranizacijah, od one »izgubljene« in Wylerjeve dalje), ampak temnopolt. In ja, vsi tisti, ki so imeli ob prejšnjih ekranizacijah občutek, da je Heathcliff le izgubljeni brat gospoda Darcyja, si bodo morali naviti ure – ko zagledamo Heathcliffa (najprej ga igra Solomon Glave, potem pa James Howson), se z glavo divje, besno, krvavo buta ob steno (ne ravno oda radosti), tako da je videti kot bližnjik onega shiziča iz Kluba golih pesti, ne pa kot gospod Darcy revisited.

Pozabite na tiste fine, snažne, slikovite kostume, ki ste jih vajeni iz finih, snažnih, slikovitih britanskih adaptacij – tu se pogosto umažejo. Junaki – ne le Heathcliff in njegova muza, Cathy (najprej Shannon Beer, kasneje Kaya Scodelario), ampak tudi Hindley (Lee Shaw), Cathyjin mračni, ljubosumni, posesivni, sadistični brat (po malem »skinhead«), in njegova muza – se namreč ne morejo upreti blatu, še zlasti njegovi mehkobi, ko kopulirajo ali pa ko kvantajo (fuck!), kar bo kakopak streslo, šokiralo in škandaliziralo puriste, ki jih bo verjetno motil tudi alternativni odnos do pravic malih živali. Tiste, ki filmsko zvestobo starim literarnim klasikam merijo z lepimi dialogi, lepimi posnetki in lepo glasbo (skratka, z lepim, udobnim, pedantnim, staromodnim ilustriranjem literarne klasike), pa bo stresla, šokirala in škandalizirala prav odsotnost lepih dialogov, lepe glasbe in lepih posnetkov – namesto lepih dialogov dobite tišino in tisti »fuck«, namesto lepe glasbe veter, vršanje vegetacije, pršenje dežja in druge naravne zvoke (narava je tu tako aktivna, tako formativna, tako kultivirana, da kake godalne imitacije Mozarta ne pogrešate), namesto lepih posnetkov pa agresivno, nervozno, mobilno, »ročno« kamero, ki se lepi na vse, kar je lepljivo. In obrazi – biografi in geografi zatrtih, zatajenih, ustavljenih, prepovedanih, divjih, napol omotičnih, avtodestruktivnih strasti – so tu res lepljivi, nič manj od same zgodbe, ki je ne vidimo – tako v romanu – skozi oči Cathy, deviške »gotske« junakinje, ampak skozi oči Heathcliffa, pobeglega afro-karibskega sužnja, ki ga to, kar vidi, z yorkširskimi meglicami, težkimi oblaki in surovo deželo vred, privlači in obenem odbija, mami in obenem straši, še toliko bolj, ker njegova strast do Cathy – njuna obsedenost, njuna amour fou – izgleda kot raztreščeno zrcalo kaotičnih razrednih in rasnih napetosti. Ko berete Viharni vrh, imate itak občutek, da Emily Brontë pri opisovanju Heathcliffa dejansko opisuje črnca, a tega ne izreče, ker se boji, da bi bila medrasna romanca leta 1847 prevelik šok (kakšen šok bi šele bil, če bi bil Heathcliff ženska!). Andrea Arnold, režiserka intrigantnih filmov (Akvarij, Rdeča cesta), nas torej šokira s tem, kar je implicitno že v samem originalu, romanu Emily Brontë, toda s tem, ko nas šokira z implicitno, neizrečeno, neizrekljivo vsebino samega romana (od umazanije in verbalne tesnobe do vizualne nervoze in črnca), doseže prav to, da nas njen film – njeno naturalistično branje Viharnega vrha – šokira tako, kot je Viharni vrh šokiral viktorijanske bralce leta 1847.

(Kinodvor)