Quakers: Quakers

Ko so se razširile govorice, da mastermind skupine Portishead Geoff Barrow pripravlja podzemni raperski projekt, smo takoj zastrigli z ušesi in pomislili, da bi stvar lahko zvenela veliko bolj razburljivo kot zadnji album bristolskih prvoborcev triphopa. Barrow je združil moči s še enim portisheadovcem, studijskim enžinirjem, ki se skriva za vzdevkom 7-Stu-7, in z zadnje čase precej dejavnim avstralskim producentom Katalystom.

Zastavili so si nalogo, da s projektom Quakers vrnejo hiphop tja, kamor spada, torej v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. K mizi so pristopili povsem megalomansko – sklepali so 41 kratkih bitov z več kot 30 gostujočimi emsijevkami in emsiji. Ja, vseh članov kvazikolektiva Quakers je več, kot bo učencev v prenatrpanih razredih slovenskih šol po uvedbi varčevalnih ukrepov. Gre za preverjene rimozlagače (Prince Po, Dead Prez, Aloe Blacc, Guilty Simpson) in povsem neznane mlečnozobce, ki se hitrostno izmenjajo ob trdih, udrihajočih podlagah. Kajti Quakers, kratko za Earthquakers, res tresejo zemljo. Produkcija je tako močna in kompaktna, da trem producentom uspe nemogoče.

Ob statistiki števila posnetkov in gostujočih vokalistov bi pomislili, da bi se le stežka izognili prekletstvu hiphoperskih ‘kompilacijskih’ projektov, ki nimajo osrednjih, glavnih vokalistov in ki skoraj praviloma delujejo nepovezano, raztreščeno, brez repa in glave. A beati tukaj dobesedno sijejo, emsiji pa so zraven samo zato, da jih povežejo in pospremijo do zadnje postaje. Nabor semplov je dosleden in domiseln, saj Barrow in kolega posežejo po bolj preverjenih soulerskih vižah, pa tudi po bolj eksotičnih in nenavadnih – progresivno rockerskih, pionirsko elektronskih in neklišejsko drugogodbenih. Zadeva zaradi bolestnega, načrtno pretiranega obsega rahlo zmede in se na trenutke skoraj razvodeni, le redki posamezni komadi prepoznavno štrlijo iz zamaščene celote, še redkejši pa sploh pridejo do dolžine, ki dovoljuje vpenjanje refrenov. Vendar je to v bistvu čisto edini pomislek in prav zaradi edinstvene, razfukane zvočne celovitosti priporočamo konzumiranje v kosu. Projekt Quakers je resda reakcionaren, a kaj, ko se mnogi konservativno in v zadregi strinjamo, da je hiphop res najbolje zvenel v devetdesetih letih. In estetika ter tehnike devetdesetih so se s producenti, kakršen je na primer shizofreni produktivnež Madlib, razrasle krepko v novo tisočletje. Quakers, ki s skoraj sadistično plejado krajših bitov in z mastno sempladelično produkcijo močno spominjajo prav na kralja zadimljenih bitov, so leta 2012 v resnici bolj ‘madlibovski’ od Madliba, ki je v sodelovanju z isto založbo zašel v zapohano manufakturno hiperštancanje. Obeta se še en dober letnik hiphoperske umazanije.