Jekleno nebo

za +

Springtime for Hitler.

Jekleno nebo je bilo hit, še preden so ga posneli. Še preden so ga posneli, pa je bilo tudi kult. Kultnega filma ne moreš posneti, ali natančneje, ne moreš reči: zdaj bom pa posnel kultni film! Kultni film namreč ni žanr, kot je to romantična komedija, akcijski film ali pa grozljivka.

Kultnega filma ne ustvari režiser, ampak publika, ki si ga ritualno ogleduje in ki ga začne en passant napol religiozno slaviti. Toda Timo Vuorensola, sicer režiser spletnega kulta Star Wreck, parodije Zvezdnih stez, je lahko povsem upravičeno rekel: zdaj bom pa posnel kultni film!

Jekleno nebo je bilo v produkciji šest let, produkcija pa je potekala pred očmi spletne publike, pred očmi geekov, kultistov, fetišistov, cinefilov in cinemanijakov, ki so ga slavili, bodrili, napihovali, promovirali in celo sponzorirali (s spletnimi donacijami so zbrali milijon evrov). Premisa – nacisti, ki so se leta 1945 preselili na temno stran Lune, leta 2018 načrtujejo invazijo na Zemljo – je bila tako neubranljiva, da je lahko začinila vse najbolj lunatične teorije zarote (nacisti so bili prvi na Luni!), vse cinizme real-politike (hej, brez nacistov ne bi bilo ameriškega vesoljskega programa), vse strahove (nacizem je preživel!) in vse fantazije o koncu ideologije (v vesolju nihče ne sliši indoktrinacije!), obenem pa nazikunstu našla state-of-the-art efekte (Darth Vader je bil naci!) in nove retrogardne firerje (Ameriko vodi populistična, militaristična, šovinistična »Sarah Palin«), ki se opotekajo med poletjem ljubezni četrtega rajha, meteorskim blitzkriegom filmskih citatov (Vojna zvezd, Veliki diktator, Popolni spomin, Doktor Strangelove, THX 1138, Dan neodvisnosti, Wing Commander, Sostanovalki itd.) in wagnerjanskimi himnami Laibacha. Lepo je videti globalni kultni film, ki ga Laibach ni le navdihnil, ampak intoniral, z nebeškimi citrami Mihe Dovžana vred. A po drugi strani: glasba Laibacha je bila vedno soundtrack, ki je čakal na film.

(predpremiero doživel v Šiški, redno pa štarta čez 14 dni)