Moj teden z Marilyn

My Week With Marilyn, 2011
Simon Curtis

Princ, plesalka in jaz.

Se še spomnite romantične komedije Notting Hill, v kateri naivni londonski nobody preživi teden z največjo filmsko zvezdo na svetu? No, ta fantazija se zdaj preseli v film Moj teden z Marilyn, le da je posnet po resnični zgodbi, ali bolje rečeno, po dnevniku Colina Clarka, ki je leta 1956 naivni londonski nobody. Ker pa se skuša na vsak način prebiti v filmski biznis, kot deklica-za-vse pristane v produkcijski hiši Laurenca Oliviera, ki ravno tedaj snema Princa in plesalko, svojo romantično komedijo z Marilyn Monroe. Olivier (Kenneth Branagh), igralec, ki hoče postati filmska zvezda, sreča Marilyn (Michelle Williams), filmsko zvezdo, ki hoče postati igralka, toda ta igra moči Marilynkino agonijo – njeno depresivnost, njeno negotovost, njeno nespečnost, njeno izgubljenost, njene strahove, njeno tesnobo – tako stopnjuje, da dobi Colin (Eddie Redmayne) – »tretji asistent režiserja,« njen novi zaupnik, zaščitnik, tešitelj, sprehajalec, soplavalec in rešitelj – občutek, da je največja filmska zvezda na svetu čakala prav njega, da sta torej sorodni duši in da sta si nekako usojena. Kar je seveda tipična fanovska fantazija: fan namreč vedno skrivaj verjame, da je med njim in zvezdo nekaj več, da bi ji lahko pomagal, da bi jo lahko osrečil, da bi bila lahko prijatelja, celo ljubimca. Olivier, veliki perfekcionist, ki je najprej upal, da ga bo Marilyn pomladila, in ki potem v njenem sijaju zagleda le odsev svoje lastne neadekvatnosti, dvomi, da je Marilyn Monroe nekdo, ki ga je treba reševati, še toliko bolj, ker Marilyn, ki je ustvarila množico Colinov, bolj potrebuje tablete in Metodo kot Colina. To, kar je predstavljala, pa je itak težko – celo nemogoče – igrati. Marilyn ni le igrala, da ne igra, ampak res ni igrala.

(štarta naslednji teden)