Marie NDiaye: Tri močne ženske

+ + + +

Med tu in tam

Kolikor so tri gosto izpisane prozne epizode iz Treh močnih žensk res zlepljene v roman, so bolj zaradi kroženja in zrcaljenja nekaterih pojavljajočih se motivov, imen vasi, iz katerih prihajajo protagonisti ali pa so tam s turizmom zaslužili in pognali premoženje njihovi predniki, zaradi skrivnostne in nadrealne navzočnosti ptičev, zlovešče navzočnosti, ki daje vedeti, da je v nosilcih zgodb nekaj presežnega, njim nerazumljivega, iracionalnega, skoraj kot usoda, ki jim je nikakor ne uspe v celoti zagrabiti in vzeti v roke.

Kot že v romanu NDiayeve Rosie Carpe, v katerem noseča naslovna junakinja ne ve, kdo je oče pričakovanega otroka, išče po kolonijah brata delinkventa Lazareja, ki je res, kot bi bil vstal od mrtvih, so tudi protagonisti njenih zgodb iz Treh močnih žensk rahlo izgubljeni. Nerazložljivi goni in instinkti jih preganjajo sem ter tja in obsedajo, zraven nanje pritiskajo družinska zgodovina, umori, zapuščenost, odsotnost ljubezni, to je svet ostrih robov, do prihajajočih generacij okruten ali vsaj brezbrižen. Še bolj osrednje like zaznamuje deteritorializacija, neumeščenost; prehajajo med Francijo in kolonijami, vedno iz slabega na slabše, kar eni še razumejo kot obet boljšega življenja, drugi že prepoznavajo kot klico pogube in vzrok za svoj nezadovoljivi položaj. To je proza o nesporazumih ob multikulturnosti in o migrantih, večinoma obarvanih ali iz mešanih zakonov, ki si vedno želijo biti kje drugje, vedno so razpeti med dvema domovinama, brez obeh.

Ravno izkoreninjenost, nerazumevanje obeh svetov, prejšnjega in sedanjega, jih pušča v vmesnem prostoru, kjer so žrtve svojih strasti in potlačitev, njihova preteklost je skrivnostna in pogosto sprta s podatki o njej, ki jim jih kot fakte servirajo družinski člani ali okolica. Odvetnica, ki pride branit polbrata, ki naj bi bil naredil mačehi otroke in jo nato umoril, poba, ki hitro koga užali in je sploh notranjih viharjev igrača, celo na robu fizičnega nasilja, ne gre samo za sikanje in odljudnosti vseh vrst in do vseh, punca, ki beži od moževe žlahte po njegovi smrti v Evropo, vsi se znajdejo v svetu, ki ga ne razumejo, kot ne razumejo samih sebe. NDiayeva svojo prozo izpisuje suvereno in z velikim občutkom za ritem in zadrževanje, s postopnim razkrivanjem osebnostnega problema in s skoraj obsedenim kroženjem okoli njega, simptomski sklopi njenih oseb so zapleteni in zavozlani, in čeprav je ta pisava distancirana in skoraj vsevedna, izkorišča imanenco oseb, skozi napol razblažene notranje monologe, za gonilo in gradnjo pripovedne napetosti.