Tomaž Furlan, intermedijski umetnik

Začelo se je med študijem kiparstva. Naredil je ogromno oblačilo iz pene, si ga nadel in se z njim odpravil na mestni avtobus. A ni vstopil vanj. Oblačilo, ki je imelo spredaj in zadaj nekajmetrski podaljšek, ga je spustilo le do vhodnih vrat.

Tuhtal je dalje. Veliko je rezal, vijačil in spajkal. In nastala je robotska roka. Tudi ta v zelo low tech maniri. Nadel si jo je in jo preizkušal. Med drugim je mečkal pločevinke in jih metal v smeti. Namesto da bi šel med ljudi, je spontano dogajanje takrat mimogrede posnel s staro videokamero. In tako je nastal njegov prvi videoperformans. Ker je bila roka nosljiva, je projekt poimenoval z angleškim izrazom Wear.

Sledili so novi in novi stroji. In skupaj z njimi novi in novi videi, v katerih je prikazoval, čemu vse lahko služijo njegovi nenavadni izumi. Naredil je denimo težke cokle, v katerih skoraj ni bilo mogoče hoditi. Ali pa posteljo za avtomatsko dvigovanje. Ali pa stroj, ki te klofuta in sili k delu za »tekočim trakom«, a ti lahko, če pretiravaš, tudi zlomi hrbtenico. Naredil je tudi mizo, za katero mora uporabnik sedeti z vpeto glavo, medtem ko se pred njim levo-desno vozita dve televiziji. Te dni v ljubljanski galeriji Vžigalica razstavlja že štirinajsto različico projekta Wear.

Vsa ta dela, za katera sam pravi, da jih združujejo, »preprosto neumne ideje«, so začinjena s humorjem, absurdom in banalnostjo. A pozornemu gledalcu ne uide, da secirajo tudi naše vsakodnevne navade, življenje v kapitalizmu in še zlasti problematiko izkoriščanega, spregledanega, zatiranega delavstva. Sam o svojih umetniških delih silno nerad govori, interpretacije raje prepušča drugim. A stroko je prepričal. Celoten opus Wear, zlasti pa njegova najnovejša dela, so mu konec aprila prinesla našo najpomembnejšo nagrado, namenjeno mladim vizualnim umetnikom, nagrado skupine OHO. Gre za povsem otipljiv uspeh, saj mu bosta pripadla šesttedensko bivanje v New Yorku in samostojna razstava, njegova dela pa bodo tudi odkupili. Že kmalu bo s svojimi projekti gostoval tudi na enem najpomembnejših art dogodkov, na bližnjem Evropskem bienalu sodobne umetnosti Manifesta 9.

Ob teh uspehih so ga zdaj prvič resneje opazili tudi mediji. A sam kljub temu ostaja trdno na realnih tleh. Na njih pravzaprav stoji že vse življenje. Prihaja iz kamnoseške družine. Sprva je kazalo, da bo tudi sam kamnosek, a potem, ko se je že izučil poklica, je ugotovil, da prihodnost, ki mu je bila položena v zibko, kljub afiniteti do kamna ni prihodnost, ki bi si je prav zares želel. Pustil je zagotovljeno delo v domači delavnici in se vrnil v izobraževalni sistem. A hote ali ne, ga je tudi tam ves čas spremljal kamen. Sprva je izbral gradbeno šolo, pozneje ga je pot pripeljala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Danes je podnevi restavrator, strokovnjak za obnovo kamna, svoj prosti čas pa posveča svojim umetniškim projektom, pri katerih krmari med kiparjenjem in videoprojekti.

Njegova umetniška dela največkrat nastajajo v ateljeju na ljubljanski Metelkovi, kjer sta na prostem trajno razstavljeni tudi dve njegovi skulpturi. Ustvarjanje v skupnosti, kjer ima na dosegu roke različne ljudi, ki obvladajo številna področja, je zelo zaznamovalo njegov način razmišljanja in tudi ustvarjanja.

A na koncu je, kot sam pravi, ne glede na to, kaj dela in kako, še vedno »samo« eden od delavcev. Vse bolj se mu zdi, da delavske obleke morda nikoli ne bo slekel. A to ga ne moti. Zelo pa ga moti to, da delavski razred izgublja dostojanstvo. In to je v času vsesplošnih varčevalnih ukrepov še toliko bolj očitno.