21 Jump Street: Mladenič v modrem

za

Misija nemogoče.

V času, ko so TV serije pogosto boljše od filmov, filmi, posneti po TV serijah, vedno tvegajo posmeh, toda filmu 21 Jump Street: Mladenič v modrem ni treba zardevati niti pred TV serijami, ki jih snemajo danes, niti pred TV serijo, po kateri je posnet in ki je – ob koncu osemdesetih – lansirala, da ne rečem katapultirala Johnnyja Deppa, jasno, v vlogi policaja, vedno pripravljenega na infiltracijo, magari v srednjo šolo.

Tokrat se v srednjo šolo infiltrirata Jonah Hill in Channing Tatum, biciklistična policaja, luzer in žrebec (»Justin Bieber Miley Cyrus muthafuckas«), ki sta zaradi svojega deškega izgleda – oh, in predvsem zaradi svoje telebanske infantilnosti – rojena za srednješolski »projekt X«.

Da skušata ob tem nadoknaditi to, kar sta v srednji šoli zamudila, in da morata razbiti dilersko mrežo, ki srednješolce pita s sintetiko, je še najmanj – da bi sošolcem dokazala, da nista policaja, se tako infarktno in tako prepričljivo zadeneta, da izgledata kot animirani verziji Cheecha & Chonga ali pa, še bolje, kot parodiji vseh tistih policajev, ki se ob infiltraciji v podzemlje v samo podzemlje tako strašno vživijo, da ne morejo niti nočejo več ven, recimo kot Laurence Fishburne v filmu Deep Cover, kot Jason Patric in Jennifer Jason Leigh v filmu Rush, hej, ali pa kot Johnny Depp v filmu Donnie Brasco. No, Deppov cameo je tako luciden kot citati v sodobnih animiranih filmih, kar ne čudi – film sta posnela Phil Lord in Christopher Miller, režiserja animacije Oblačno z mesnimi kroglicami. Hollywood je očitno opazil to, kar smo opazili mi: da so animirani filmi zadnje čase precej bolj zabavni od igranih filmov. Zato je začel igrane filme – še zlasti akcijske, ringelšpilske – prepuščati režiserjem animiranih filmov. Brad Bird, reži–ser Neverjetnih, je posnel četrto Misijo nemogoče, Andrew Stanton, režiser Iskanja malega Nema (in WALL-Eja), pa Johna Carterja, toda Mladenič v modrem je bližje »prihodnosti« filma kot John Carter in četrta Misija nemogoče.