Sveta vojna

Če vprašate konspirologe, potem je bil 29. maj 1954 eden izmed najusodnejših datumov v zgodovini človeštva. Tega dne se je v hotelu Bilderberg – v nizozemskem Oosterbeeku – začelo tajno, zaprto, strogo zaupno tridnevno srečanje evropskih in ameriških veljakov, politikov, bankirjev, biznismenov in mogotcev, alias bilderbergov, ki naj bi sklenili, da bodo vodili svet. Bilderbergi se sestanejo vsako leto, o njihovih srečanjih pa ni nobene dokumentacije in nobenih zapisnikov. Vse je pač tajno, skrito, zaupno – zarotniško. Bilderbergi naj bi nastavljali politike in določali obrestne mere, režirali naj bi volitve in dogajanje na finančnih trgih, usmerjali naj bi Zahod in kapitalizem.

Ergo: bilderbergi manipulirajo z zgodovino, s financami in kapitalizmom. Prihodnost je vedno to, kar se skrivaj dogovorijo v hotelu Bilderberg, vrhovnem štabu »mednarodne kabale«. Nič se ne zgodi brez bilderbergov. Bilderbergi so povezani z vsem. Brez bilderbergov ni teorije zarote. Brez teorije zarote pa ni odgovora na vprašanje, zakaj se dogaja to, kar se dogaja, in zakaj je kapitalizem tak, kot je.

Toda če bi hoteli konspirologi res izvedeti, zakaj se dogaja to, kar se dogaja, in zakaj je kapitalizem tak, kot je, se jim v resnici ne bi bilo treba mučiti s hotelom Bilderberg, ampak bi povsem zadoščalo že, če bi skočili na Mont-Pèlerin, ne ravno visok švicarski vršac nedaleč od Montreuxa (nad Ženevskim jezerom), kjer so se 1. aprila 1947 sestali ljudje, ki so res sklenili, da bodo spremenili svet – in kapitalizem. Niso se sešli skrivaj, ampak javno. Tudi to, kar so premlevali, ni bila nobena skrivnost. Vse je bilo na očeh. Tudi njihov fanatizem. In tudi njihova sla po kontrarevoluciji. Njihova zarota je bila javna. Težava je bila le v tem, da jih ni nihče jemal resno. Vsi so jih podcenili. Ne bi jih smeli.

Kateri od hayekovcev – tudi slovenskih – pa je kdaj delal v zasebnem sektorju?

Ta veliki desetdnevni summit v montpelerinskem hotelu Parc je sklical Friedrich Hayek, avstrijski ekonomist, povabil pa je okrog 60 ekonomistov z vsega sveta, bolj ali manj somišljenikov – prišlo jih je 37, polovica Američanov. Prišel je Ludwig von Mises, guru avstrijske ekonomske šole in Hayekov mentor. Prišli so britanski ekonomisti (Lionel Robbins, John Jewkes). Prišel je sloviti filozof Karl Popper. In prišli so čikaški fantje – Frank Knight, George Stigler in kakopak 35-letni Milton Friedman, ki je bil tedaj prvič v življenju zunaj Amerike. S Hayekom sta se pred tem srečala le enkrat, na kratko, ko je Hayek v Ameriki promoviral svojo uspešnico Pot v hlapčevstvo, toda veljal je za njegovega prijatelja. Tako kot vsi drugi montpelerinski romarji.

Vsi so na Mont-Pèlerin priromali zato, ker niso bili zadovoljni s potjo, ki jo je po II. svetovni vojni ubral Zahod. Niso mogli spati: nihče ni upošteval njihovega mnenja, nihče jih ni ničesar vprašal, nihče jih ni cenil. Na politiko in ekonomijo Zahoda niso imeli nobenega vpliva. Še huje: bili so brez vpliva na kapitalizem. Ker je kapitalizem po II. svetovni vojni, apokaliptičnem nadaljevanju velike gospodarske krize, prešel v bolj plansko fazo, ki je vključevala strogo reguliranje finančnih trgov, aktivno vlogo države in socialno državo, so bili prepričani, da so »temeljne vrednote civilizacije ogrožene«, da je omajana »vera v zasebno lastnino in prosti trg«, da je treba rešiti »svobodo«, »liberalizem« in »vladavino prava« ter da Zahod drvi v hlapčevstvo, socializem, celo komunizem. V njihovih očeh se je Zahod spreminjal v gulag.

Tiste, ki niso bili za popolni umik države iz gospodarstva, za popolno privatizacijo, za popolno deregulacijo finančnega sektorja in za absolutno vladavino prostega trga, so razglašali za komuniste, tudi drug drugega, ko je prišlo recimo do vprašanja, ali naj Britanci svojo vojaško mornarico privatizirajo ali ne. Bili so besni, nestrpni in dogmatični – in po stopnji svojega fanatizma niso zaostajali za komunisti. Toda vsi ti verniki prostega trga in svobode, ki ti jo lahko zagotovi le prosti trg (vse drugo je tiranija), se v hotelu Parc niso zbrali za svoj denar, ampak so njihov desetdnevni brainstorming financirale švicarske banke, recimo Schweizerische Kreditanstalt, in ameriške free-market fundacije, recimo Foundation for Economic Education.

Keynes je ljudem vlil upanje, pravi njegov biograf Robert Skidelsky, da je »mogoče brezposelnost pozdraviti brez koncentracijskih taborišč«.

Z eno besedo: kapital jim je plačal desetdnevno letovanje, na katerem so slovesno ugotovili, da je kapital premalo svoboden in da se duši pod tiranijo regulacij, politike in socialne države, pod tiranijo nove povojne ekonomske arhitekture Zahoda, ki so jo določili tri leta prej v Bretton Woodsu, pod tiranijo ekonomskih teorij Johna Maynarda Keynesa, britanskega ekonomista, glavnega arhitekta Bretton Woodsa in povojne ekonomske politike Zahoda. Montpelerinci – »tržni liberalci«, »neoliberalci«, »libertarci« – so za razpečavanje svoje dogme potrebovali denar. Veliko denarja. Ideologija terja budžet. Šlo je za usodo Zahoda. Biti ali ne biti! Življenje ali smrt! Svoboda ali tiranija! Hayek ali Keynes! V Keynesu so videli bolezen – v sebi pa zdravilo. Montpelerinci so se imeli za odgovor na Bretton Woods.

Friedrich Hayek, ki je tedaj služboval na antikeynesijanski London School of Economis, se je kmalu zatem preselil na Univerzo v Arkansasu, kar je mnoge – še zlasti njegove vernike – presenetilo, celo šokiralo, toda njegova selitev v Arkansas je bila povsem logična: Arkansas je imel tako permisivno zakonodajo, da se je lahko tam najceneje ločil od svoje žene. Šel je pač tja, kjer je trg ponujal najboljše možnosti za ločitev.

Na dolgi rok smo vsi mrtvi!

Toda hladna vojna med Keynesom in Hayekom se je začela že davno prej, ob koncu I. svetovne vojne, pravi Nicholas Wapshott, avtor knjige Keynes Hayek – Spopad, ki je definiral sodobno ekonomijo. Keynes, uslužbenec britanskega finančnega ministrstva, ki je med vojno Wall Street prepričal, da je financiral zaveznike, je po vojni objavil Ekonomske posledice miru, orjaški globalni bestseller, v katerem je Versajsko pogodbo – zavezniško demontažo, odiranje in uničenje nemške ekonomije – razglasil za hudo napako, ki utegne imeti katastrofalne posledice: politično nestabilnost, vzpon ekstremne politike, celo revolucijo, tiranijo in »evropsko državljansko vojno«. Hayek, ki je med vojno služil kot avstrijski vojak na italijanski fronti, pa je po vojni prišel do drugačnega sklepa: veliko javno trošenje, veliki javni programi, s katerimi so skušali zajeziti in zmanjšati brezposelnost, niso le pot v neobvladljivo inflacijo, ampak tudi v politično tiranijo.

Keynes, gejevski boem, velik estet, sarkastični antipuritanec, nasprotnik viktorijanske morale in demistifikator vsega starega, član eksperimentalne »komune« Bloomsbury, poročen z rusko balerino, ki je verjel, da mora ekonomija služiti družbi (in ne obratno), je bil tedaj junak, celo zvezdnik (od Amerike do Kitajske, od Rusije do Japonske), Hayek, ki je po razpadu habsburške monarhije v priimku izgubil predimek von in ki je verjel, da mora ekonomija služiti izključno sama sebi (in ne politiki), pa je bil le dunajski nobody, eden izmed mnogih avstrijskih ekonomistov, toda Keynesov fan. Še več, v Keynesu je videl sorodno dušo, navsezadnje, Keynes je v svoji knjigi protestiral proti reparacijam, ki so »smrtna obsodba za milijone Nemcev«. Hayek, ki je v zavezniškem obračunu z avstrijsko in nemško ekonomijo videl ultimativno politično vmešavanje v gospodarstvo, ga je leta 1927 celo pisno prosil, ali mu pošlje neki star britanski ekonomski učbenik. Keynes mu je le hladno, uradniško odpisal: »Žal so moje zaloge te knjige pošle.«

Tiste, ki niso bili za popolni umik države iz gospodarstva, za popolno privatizacijo, za absolutno vladavino prostega trga, so razglašali za komuniste. Kako znano.

In avstrijska šola ekonomije, ki jo je po I. svetovni vojni intoniral popadljivi Ludwig von Mises, je bila prav odgovor na ekonomijo Versajske pogodbe, na povojno ekonomsko arhitekturo Evrope, ki jo je določila pariška mirovna konferenca – odgovor na zavezniško, politično vmešavanje v nemško in avstrijsko gospodarstvo: zahtevali so laissez-faire ekonomijo, nevmešavanje politike v gospodarstvo, prosti trg. Trg pustite pri miru! Ne regulirajte ga! Ne planirajte ga! Ne skušajte ga menedžirati! Sam se bo korigiral! Prepustite ga njegovi naravni moči! Na dolgi rok bo sam našel ravnovesje! Hayek je kariero in življenje posvetil dokazovanju, da sta kolektivizem in centralno planiranje, s socializmom in planskim kapitalizmom vred, katastrofa, ker s svojim zatiranjem ali pa omejevanjem tržnega oblikovanja cen ljudi prikrajšujeta za možnost, da bi – s svojim odločanjem o tem, kaj bodo kupili in česa ne, katera cena se jim zdi torej sprejemljiva in katera ne – izrazili svoje mnenje o vrednosti nekega izdelka ali storitve, s čimer jim jemljeta tudi svobodo (noben diktator ne more imeti vpogleda v množico odločitev posameznikov, vpogled v to imajo le trg in cene), obenem pa ekonomiji preprečujeta, da bi živela po svojih naravnih zakonih. Leta 1923 je odpotoval v Ameriko, a s svojim težkim nemškim naglasom ni vžgal, tako da se je že naslednje leto vrnil.

Keynes ni po drugi strani puščal nobenega dvoma, da je prav vlada ta, ki mora poskrbeti, da cene na trgu ne nihajo preveč, kar pomeni, da so potrebne regulacije trga in politične odločitve. Zlati standard je premalo, saj razmerje med valuto in zlato podlago ni nič nevtralnega ali pa objektivnega – vedno je odvisno od subjektivne politike centralnih bank. Tudi Keynes je verjel v to, da se bo ekonomija na neki točki ustalila, tako da bodo vsi zaposleni, le da si te izmuzljive točke, na kateri naj bi se trg na dolgi rok ustalil in do katere nikoli ne pridemo (niti na dolgi rok), ni predstavljal brez državnih posegov (znižanje obrestnih mer, lansiranje državnih obveznic, državno investiranje v javna dela, gradnjo boljše infrastrukture, cest in stanovanj ipd.), zato je famozno odvrnil: »Na dolgi rok smo vsi mrtvi!«

Na kratki rok pa moramo biti vsi zaposleni. Ideje o prostem trgu se mu niso zdele rešitev, ampak problem. Opustil je laissez-faire, ki se mu je zdel nelogičen, in pripeljal državo. To je bila njegova herezija, kot je rekel. Trga ni hotel zamenjati z državo, le državo je skušal pripraviti do tega, da bi delala to, česar ne dela nihče drug. Hayek pa je hotel državo na vsak način umakniti ter družbo in ekonomijo prepustiti »naravnim silam« prostega trga oz. »razsvetljenim« ekonomskim interesom posameznikov. Keynes – sicer nikoli socialist – ni verjel, da posameznikov ekonomski interes deluje v javnem interesu, kakor tudi ni verjel, da je prosti trg kreposten in spodoben. Če družbo prepustiš ekonomskim interesom posameznikov, to pomeni konec politike in demokracije.

Keynesova revolucija

Oba, Hayek in Keynes, sta bila apologeta kapitalizma. Oba sta skušala preprečiti zlom kapitalizma. In oba sta trdila, da se kapitalizem ob nepravilni rabi izteče v tiranijo. O tem, kaj je nepravilna raba kapitalizma, se nista strinjala. Najprej je šlo za vljudno nestrinjanje, toda ko sta se vkopala vsak na svojo stran, sta sprožila pravo vojno za »dušo« kapitalizma, ki še vedno traja in ki prav danes doživlja svoj zadnji stadij, svojo sklepno fazo – končno rešitev. Keynes se je v drugi dekadi 20. stoletja prelevil v globalnega zvezdnika, pa četudi je vse premoženje, ki ga je ustvaril z borznim špekuliranjem, izgubil – zloma borze leta 1929 ni predvidel. V tretji dekadi, ki se je začela z veliko finančno in gospodarsko krizo, pa se je prelevil v Boga, Hayek pa je obležal v jarku.

Keynes je ekonomijo, ki je stala na glavi, postavil na noge: država je ta, ki mora v času krize – ko je ekonomski cikel na dnu in ko zasebni sektor obnemi – poskrbeti za povpraševanje, in sicer z javnimi deli, ki ustvarijo nova delovna mesta (posledično tudi v zasebnem sektorju), povečajo kupno moč in davčne prihodke ter na podlagi tega ustvarijo spet nova in nova delovna mesta. V času krize je treba javno trošenje financirati z zadolževanjem, država mora ublažiti najhujše učinke krize in brezposelnim olajšati življenje, proračun pa lahko uravnoteži le z višjo zaposlenostjo. Bolje je živeti s posledicami velikega primanjkljaja kot pa primanjkljaj zmanjševati z naglim klestenjem javnega trošenja. Pridnost, trdo delo, vztrajnost, višja dodana vrednost in izboljšave poslovnih metod v času krize niso rešitev.

Da je varčevanje investiranje, pa itak ni verjel. Ali kot je rekel: vsak funt, ki ga vlada vloži v formiranje novega delovnega mesta, ekonomiji prinese funt in pol. Vse, kar vloži v javna dela in nova delovna mesta, se hitro vrne z davki, ki jih plačujejo na novo zaposleni. Plus: znebiš se plačevanja nadomestil za brezposelne. Za »naravne zakone« ekonomije se ni zmenil. »Nič ne delamo, ker nimamo denarja. Toda denarja nimamo prav zato, ker nič ne delamo.« Z začaranim krogom se ni strinjal. »Obstaja delo, ki ga je treba opraviti. In obstajajo ljudje, ki ga lahko opravijo. Zakaj jih ne bi spravili skupaj?« Toda imel ni nobenih iluzij: najučinkoviteje lahko krizo konča vojna, kajti prav za potrebe vojne so pripravljene vse države brezmejno trošiti in se zadolževati. Ekonomisti so do tedaj dopuščali večanje zaposlenosti z javnim trošenjem le v času vojne – Keynes je to preselil tudi v čas miru.

Leta 1931 so v Cambridge pripeljali Hayeka, ki naj bi britanski ekonomski eliti razložil, da se Keynes moti. Risal je diagrame, toda naletel na tišino, negodovanje, zavračanje in cinična vprašanja: »Hočete reči, da se bo brezposelnost povečala, če si bom kupil nov plašč?« Bolje jo je odnesel v Londonu, na London School of Economics (LSE), kjer je razlagal, da ekonomije ne smemo umetno spodbujati, da v depresivno ekonomijo ne smemo investirati sposojenega denarja, da hitre državne intervencije niso rešitev, da morajo biti banke s krediti zadržane in da bo ekonomijo v ravnovesje na dolgi rok spravil prosti trg, ki ima svoja naravna zdravila. Kmalu zatem je na LSE, prvem velikem središču boja proti Keynesu, dobil profesuro. Ko je prišel v London, je Keynes ravno po radiu »patriotske« gospodinje pozival, naj trošijo, trošijo in trošijo: »Če ne bomo trošili, bomo vsi skupaj umrli od lakote! Ko trošite, povečujete zaposlenost! Vsakič, ko daste na stran 5 šilingov, en človek za en dan izgubi delo!«

Hayekov evangelij prostega trga, ki naj bi sam korigiral vse motnje, so prevzele tudi vse mednarodne finančne institucije, z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko vred.

Hayek, novo orožje za uničevanje Key–nesa, je trgal Keynesa in njegove knjige, se z njim zapletal v polemike, toda prepričal je le svoje. Drugače od Hayeka, ki je trdil, da je ekonomija množica izbir, ki jih opravijo posamezniki, tako da trga, v katerem se zrcalijo te izbire, ne moreta menedžirati niti država niti diktator, je Keynes trdil, da je država – ne pa prosti trg – odgovorna za svojo ekonomijo in da je družba blaginje, v kateri so vsi zaposleni, najzanesljivejša pot do neodvisnosti posameznika in demokracije. Keynes je ljudem vlil upanje, pravi njegov biograf Robert Skidelsky, da je »mogoče brezposelnost pozdraviti brez koncentracijskih taborišč«.

Keynes je zmagal, pa četudi so Hitlerjeva javna dela izgledala kot parodija njegove ekonomske teorije – in četudi je Hayek vpil: zanikanje prostega trga vodi v totalitarizem! V nacizem in socializem! Zaradi Rooseveltovega New Deala – zaradi državnega vmešavanja v prosti trg, zaradi reguliranja trgovine in kapitala – bo kriza trajala dlje, kot bi trajala, če bi jo prepustili naravnim silam trga! Nihče ga ni slišal.

Vsi so poslušali Keynesa. Tudi Franklin Delano Roosevelt, novi predsednik Amerike, ki je temeljila na prostem trgu, je poslušal Keynesa, nasprotnika prostega trga. Še več: za prvega predsedujočega ameriške centralne banke je postavil Marrinerja Ecclesa, mormonskega bankirja, ki se je čez noč prelevil v fanatičnega keynesijanca, kakor se je v keynesijanca prelevil tudi Harvard. Ekonomisti so se množično spreobračali v keynesijance. Hayek, ki je leta 1938 dobil britansko državljanstvo, je imel občutek, da je zamudil priložnost – in da mu je Key–nes ukradel show. Ob koncu dekade je bil irelevanten. Vsi so ga imeli za fosila. Učenci, tudi najbolj fanatični, so ga zapuščali in prestopali h Keynesu. Na seminarjih – celo na LSE – so iz njega brili norca.

Prerok v divjini

Keynes, ki je svojo zmago in svojo revolucijo kronal s knjigo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (1936), monumentalnim učbenikom kapitalizma, Kapitalom 20. stoletja, je dobil drugo dekado 20. stoletja pa tretjo in, seveda, dobil je II. svetovno vojno, ko je leta 1944 intoniral Bretton Woods, načrt nove ekonomske arhitekture sveta. Brez njega tudi ne bi bilo Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, finančnih institucij, ki sta bili najprej povsem keynesijanski. Hayek je leta 1944 objavil Pot v hlapčestvo, bolj filozofsko kot ekonomsko knjigo, v kateri je dokazoval, da lahko demokracija živi le v kapitalizmu, da ekonomije ne more voditi država, da načrtovalci ekonomije ne morejo poznati volje vseh posameznikov, da kolektivizem, plansko gospodarstvo in zanikanje prostega trga vodijo v fašizem, totalitarizem in tiranijo. Pot v hlapčestvo je bila orjaški bestseller. Prebral jo je tudi Keynes – na poti v Bretton Woods. Hayeku je pisal, da se filozofsko z njim strinja, obenem pa ga opozoril, da Hitlerjevega vzpona ni omogočila prevelika država, ampak neuspeh kapitalizma in množična brezposelnost.

Keynes je leta 1946 umrl. Hayek je mislil, da je zdaj na konju, toda Keynes zdaj ni bil več le Bog, ampak je, kot pravi Wapshott, postal svetnik. Zahod se namreč po II. svetovni vojni ni vrnil na Hayekov prosti trg, ki bi za mnoge ljudi pomenil tiranijo, ampak je prešel v dolgo obdobje družbe blaginje, visoke zaposlenosti in visoke gospodarske rasti, ki je temeljila prav na aktivni vlogi države, na reguliranju kapitala in trga. Zahod, ki so ga prevzeli keynesijanci, je ugotovil, da obstajata le dve možnosti – socializem ali keynesijanizem. Ameriški in evropski voditelji so postali keynesijanci. Kapitalizem se ni imel še nikoli tako dobro.

Toda Hayek – zdaj heroj montpelerinske sekte – je še naprej oznanjal, da je prosti trg isto kot demokracija, da se mora država umakniti iz gospodarstva, da je kolektivizem tiranija in da lahko ekonomijo poganja le družbena neenakost, obenem pa se razglašal za liberalca in napadal konservativce, ki so posvojili njegovo Pot v hlapčestvo ter jo v času hladne vojne prelevili v protikomunistični učbenik. Pristal je na Univerzi v Chicagu, pri »svojih fantih«, toda tudi tam mu niso pustili, da bi predaval ekonomijo. Bil je preveč kompromitiran in osovražen, »prerok v divjini«, kot ga je imenoval britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Mučila ga je vse hujša depresija, doživel je celo rahel infarkt. Ni čudno: tudi sloviti ekonomist Lionel Robbins, njegov največji fanatik, se je spreobrnil v keynesijanca.

Ker na ameriškem prostem trgu ni mogel preživeti in ker se je bal, da bo ostal brez pokojnine, je leta 1962 sprejel profesorsko mesto na Univerzi v Freiburgu, kjer je svojemu priimku vrnil predimek von, a ni pomagalo. Svojo knjižnico je prodal Univerzi v Salzburgu, kamor se je potem leta 1969 tudi preselil, da bi lahko bral knjige iz svoje knjižnice. »Imel sem občutek, da je z mano konec.«

Če kdaj, potem zdaj!

Toda v sedmi dekadi – po ameriškem zlomu v Vietnamu, Nixonovi napačni rabi keynesijanstva, recesiji in »stagflaciji«, naftni krizi in destabilizaciji družbe blaginje – je Hayek vstal od mrtvih. Milton Friedman, nekdanji socialist (in keynesijanec), ki se je na chicaški univerzi – pod vplivom Franka Knighta in Georgea Stiglerja, dveh najvplivnejših hayekovcev – prelevil v ideologa hayekizma in zlagoma tudi guruja montpelerinskega neoliberalizma (njegova knjiga Kapitalizem in svoboda, objavljena leta 1962, je bila velik bestseller), je leta 1973 poskrbel, da je Pinochetova tiranska hunta po zrušitvi demokratično izvoljene Allendejeve vlade Čile šokirala s hayekovskim »agregatom« deregulacije, privatizacije in vitke države. Hayekovci so rekli: vidite, prosti trg ni problem, ampak rešitev! Prosti trg funkcionira! Država je problem, ne pa rešitev! Friedrich Hayek je naslednje leto dobil Nobelovo nagrado. Dve leti kasneje jo je dobil še Friedman.

Ameriški predsednik Ronald Reagan in britanska premierka Margaret Thatcher sta Hayeka – oh, in Friedmana – slavila kot Boga, zato sta »izkušnje« iz Čila, kjer je eksperiment s »čistim« kapitalizmom uspel, prenesla v Ameriko in Britanijo. Kmalu je »izkušnje« Čila prevzela večina zahodnih držav, po zlomu komunizma pa tudi večina vzhodnoevropskih držav: vsi so začeli krčiti javni sektor, osvobajati trg, deregulirati kapital, nižati davke, privatizirati državno premoženje, manjšati državo, ukinjati zadolževanje, uravnoteževati javne finance in »reformirati« socialno državo. Hayekov evangelij prostega trga, ki naj bi sam korigiral vse motnje, so prevzele tudi vse mednarodne finančne institucije, z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko vred. Keynes je začel odmirati in se seliti v divjino. Vse države so skušali spremeniti v Čile.

Konec zgodovine je prišel v paketu s koncem zgodovine ekonomije. Kapital je bil končno svoboden. Konec tiranije! Začela se je orgija »čistega« kapitalizma, ki se je končala leta 2008 – z zlomom kapitalizma in vrnitvijo Keynesa. Toda za finančne trge in finančne institucije, prepojene s hayekizmom, pot »nazaj« – v Tiranijo! Totalitarizem! Socializem! Gulage! – ni več prišla v poštev. Ker so se ustrašili vrnitve države, je njihova kontrarevolucija prešla v sklepno fazo, ali bolje rečeno, hayekovci širom po svetu, tudi pri nas, so si – tako kot nekoč Reagan – rekli: »Če kdaj, potem zdaj! Če kdo, potem mi!« Vojna za »dušo« kapitalizma, ki se je že davno prelevila v sveto vojno (Hayek vs. Key–nes), je postala shock & awe, kar lahko čutite celo na svoji koži. Vprašanje ni, ali bo tudi Slovenija postala Grčija, ampak – ali bo tudi Slovenija postala Čile.

Friedrich von Hayek je umrl leta 1992. Star je bil 92 let. V svojem življenju ni nikoli delal v zasebnem sektorju, pravi Wapshott. A po drugi strani: kateri od hayekovcev – tudi slovenskih – pa je kdaj delal v zasebnem sektorju?