Krčenje

Janko Lorenci

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Kolumna

Včasih navda človeka mučen občutek, da živi v državi, ki se krči in manjša. Krči zato, ker izgublja. Nekatere stvari izgublja dobesedno, druge zato, ker ne počne niti tistega, kar sicer zna in kar ji je na voljo. Poglejmo.

Podjetja umirajo ali se prodajajo tujim lastnikom. BDP se manjša. Izvažamo surov les, ki bi ga lahko predelali sami. Izšolane pameti več izvažamo, kot uvažamo. Ponekod na obmejnih območjih tujci na veliko kupujejo zemljo. Plodno zemljo izgubljamo s pozidavanjem na slepo, samooskrba s hrano se še slabša. Izgubljamo javno dobro (šolstvo, zdravstvo, javno lastnino …) v prid zasebnega. Pod črto: naša ekonomska, industrijska in lastniška baza se krči, s tem pa tudi razvojne možnosti. Veča se odvisnost od tujine.

Nazadujejo ali kvečjemu stopicajo na mestu tudi manj otipljive, »mehke« reči, mehki kapital, nič manj pomemben. Izgubljamo zaupanje v državo, politiko, sistem, brez minimalnega zaupanja pa lahko deluje samo diktatura. Politika izgublja ostanke integritete. Izgubljamo pravnost ali ostajamo pri njeni nizki ravni. Izgubljamo družbeno solidarnost, hkrati s plazečim se napredovanjem neoliberalizma. Nanj se krasno vežejo naše stare slabosti – klientelizem, nemeritornost, razdrobljenost, netolerantnost ….

Tako ostajamo ujeti v strupeno mešanico pešajočega gospodarstva, politične razklanosti, drobljenja družbe, pomanjkanja dialoga, odsotnosti kakršnekoli vizije razen neoliberalne. Načeti so temelji ureditve: gospodarstvo, pravna država, demokracija. Temu primerna je družbena klima: negotovost in zmeda, strahovi, pomešani z jezo. Optimizma nikjer.

Pogled na tako klavrno stanje nacije se je polagoma izoblikoval s krizo in je zaradi nje morda pretirano črn. Vendar v osnovi ni zgrešen – na slabi poti smo, bolj zanič, kot smo mislili, zaostanek za razvito Evropo se povečuje.

Ta streznitev je pogojno dobra plat krize. Toda dlje od nje nismo prišli. Zato kriza naših slabosti ne odpravlja, ampak jih samo razgalja in poglablja. Nanjo je slabo in zakasnelo reagirala že prejšnja vlada, odziv sedanje pa je dobesedno nevaren: krčenje gospodarstva se bo še pospešilo, mehki kapital bo še dodatno kopnel.

To pomeni, da je streznitev plitva, hkrati pa najšibkejša tam, kjer bi morala biti najmočnejša – v politiki. Med levico in desnico so razlike (v prid prve), gledano scela pa je to politika, ki se trudi, da bi vse ostalo tako, kot je bilo pred krizo.

Vse to pomeni, da bi v svojo specifično krizo, čeprav v blažji obliki, zabredli tudi brez izbruha globalne krize in da se bo naš nerazvoj nadaljeval še, potem ko bo Zahodu šlo že bolje. Če mu ne bo, se nam bo godilo toliko slabše.

Poleg delne streznitve obstajajo tudi nekatera dobra znamenja. Najpomembnejše je družbeno vrenje, ki se kljub razširjenemu oportunizmu širi. Položaj ni revolucionaren, docela predvidljiv pa tudi ne; nezadovoljstvo in jeza vsekakor naraščata. Težava vrenja je v tem, da je brez jasnih ciljev, razdrobljeno zaradi interesnih, generacijskih, ideoloških in drugih razlik. Onstran njih pa različne skupine čedalje bolj povezuje zahteva po drugačni politiki, po novih politikih in strankah. Zahteva ni več zgolj akademska, to se že kaže v nastanku nekaterih novih in nazadovanju nekaterih starih strank. Ta težnja se bo z nadaljevanjem krize, statusquojevstvom etablirane politike in naraščanjem javne jeze krepila in lahko postane podobna razkrajanju stare politike v Grčiji.

Vsega v državi ni treba postaviti na glavo. Z osamosvojitvijo smo prevzeli v Evropi običajen model demokracije in kapitalizma, vendar v slabši izvedbi (manj meritornosti, več klientelizma, manj pravnosti in politične kulture, vse to na ozadju nižje materialne razvitosti). Kaj res novega in boljšega si bomo na hitro težko izmislili. Vendar obstaja dovolj prostora za spremembe na boljše že v sistemu, kakršen je. Pogoj zanje je predvsem prenova ali zamenjava elit, na čelu s politično. Ekonomiji lahko stara ali nova politika pomaga samo posredno. Veliko pa lahko prenovljena politika stori pri mehkih rečeh, brez katerih je temeljito ekonomsko okrevanje a priori nemogoče – če seveda sploh še hočemo ostati demokracija in vsaj za silo socialna država.

Skratka, naše bistvene razvojne rezerve se skrivajo predvsem v politiki kot taki, v njeni drugačni osebni, organizacijski, miselni in etični sestavi. Desnica bo, dokler je na oblasti in dokler jo bo obvladovala SDS, ostala zacementirana. PS in SD sta vsaj deloma dovzetna za spremembe, Trs se lahko okrepi, nastanejo lahko tudi nove grupacije. Zato je opisano vrenje zdravo, močan pritisk od spodaj (stihijski, usklajen, na posamičnih točkah, množičen …) pa nujen pogoj za spremembe. Vprašanje je le, kakšno stopnjo morajo doseči različne plasti krize, da se bo uveljavljena politična scena pošteno predrugačila ali sesula.

Spremeni se lahko na dobro ali slabo. Odprta je pot za prenovo trojčka demokracija, pravnost, ekonomija, a tudi pot za zdrs v kaos, avtoritarnost in še hitrejše nazadovanje. Sami se ta čas v glavnem še oklepamo statusa quo, od zunaj pa pihajo topli in mrzli vetrovi: članstvo v EU nas varuje pred padcem v povsem nedemokratično vladavino, hkrati pa pita z neoliberalnimi nasveti in merklovščino kot načinom »zdravljenja« krize. Razvite države lahko s takim modelom začasno še vozijo razmeroma dobro, periferija, kamor nas nosi, pa naglo zaostaja in napetosti v njej se eksplozivno kopičijo.

Če kdaj, je zdaj čas za angažiranost, za povezovanje in tudi za vstopanje angažiranih ljudi v prostor politike.