Ne, nočem biti fleksibilna!

Maja Novak

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Ihta

Nekoč pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami v trebuhu podalpske kokoši živel mladenič. Učil se je bil za obramboslovca, ali službe ni dobil. (Mesto predsednika vlade je bilo že oddano, predavateljev predvojaške vzgoje že dolgo niso več potrebovali in mogočni slovenski armadi v Afganistanu je ob skromni pomoči Američanov kar dobro šlo tudi brez njega.) Tuhtal je mladenič in tuhtal, kako naj grdo brezposelnost užene, in glej, našel je pravo. Pod roko je stisnil trobento, se na najbližji pogreb odpravil in tam zaigral, da so solze občinstvu kar same privrele v oči. Sčasoma si je mladenič drznil še več, pogrebe je organiziral, o posebnih željah pokojnika žalujoče pobaral, spodbudne poslovilne govore pisal v najžlahtnejšem slogu Smiljana Morija, in če je nuja pritisnila, je statista najel, da je vlogo trupla odigral.

Mladeniču vsaka čast. Znašel se je, ali povedano v lepšem, bolj klenem jeziku sodobnih občil: pokazal je visoko stopnjo fleksibilnosti. V okoljih, manj obsedenih s kultom grobišč, bi njegovo zgodbo morda s trpkim nasmeškom povzel le kak Márquez; Slovenci pa prisegamo na pokopališko estetiko, pravzaprav nas pri življenju ohranja zgolj zavest, da bomo nekega dne počivali pod tonami stopljenih plastičnih kozarcev za sveče in vodeničnih krizantem, zato ni čudno, da je o mladeniču s posebnim užitkom poročalo več informativnih oddaj, ki so navrgle še nauk vsem brezposelnim: po njem se zgledujte, službo si ustvarite sami in bodite bolj fleksibilni. Fleksibilnost je v slovenski pralnici možganov ta trenutek geslo dneva.

Eno od mojih nezaposlenih prijateljic, ki si je službo že zdavnaj ustvarila sama, saj vse dni tiči doma in honorarno prevaja, prevaja, prevaja, je zavod za zaposlovanje prepričal, da si mora ustvariti tudi podjetje. Ker nisem največji živeči matematik, zgodbo povzemam le v skopih obrisih. V zameno za obljubo, da bo podjetje obdržala vsaj dve leti, je zavod prevajalki posodil xy evrov, s katerimi je vplačala prispevke v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Teh xy evrov je morala nato vrniti (jasno, saj so bili posojilo), in sicer z obrestmi, podjetje pa je po preteku pogodbenega roka zaprla, saj v njeno prevajalsko življenje ni vneslo nobene spremembe razen bojev s knjigovodstvom, računovodstvom, davkarijo in podobnimi pošastmi ter obvezne udeležbe na občasnih seminarjih, najbrž dokaj podobnih nagrobnim govorom junaka iz naše prve pravljice.

Moj zavod za zaposlovanje mi na srečo ni nikdar predlagal, naj postanem »espe«. Namesto tega mi je ponudil službo snažilke, ko sem o tem pisala v Mladini, pa me je črtal iz evidence iskalcev zaposlitve, ne da bi me o tem vsaj obvestil.

A dokler je bila moja znanka malone proti svoji volji »espe«, je zavodu ni bilo treba voditi v evidenci iskalcev zaposlitve, zato se je brezposelnost v Sloveniji uradno zmanjšala, za nameček pa je država od nje prejela prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (ki jih ne bi, če bi moja znanka ostala iskalka zaposlitve, vsaj tako visokih ne) ter obresti na vsoto, ki jo je država posodila državljanki, da je ta državi lahko plačevala prispevke, ki jih ne bi, če … no, saj razumete, ne? Kakorkoli obrneš, je država z opisano »pomočjo« pomagala le sebi.

Moj zavod za zaposlovanje mi na srečo ni nikdar predlagal, naj postanem »espe«. Namesto tega mi je (kot verjetno že ve vesoljna Slovenija) ponudil službo snažilke, ko sem o tem pisala v Mladini, pa me je (tega pač še ne veste, saj sem po naključju to sama odkrila šele pred kakim letom) črtal iz evidence iskalcev zaposlitve, ne da bi me o tem vsaj obvestil. Tudi tako se da statistično zmanjšati stopnjo brezposelnosti v regiji.

Dodatna težava, s katero se spoprijemamo »fleksibilni« pisatelji, prevajalci, novinarji, lektorji, korektorji ... je ta, da po novem ne moremo fleksibilno sodelovati s celim kupom kolikor toliko rednih plačnikov, saj je vlada javnim zavodom prepovedala sklepanje avtorskih pogodb; a pustimo zdaj to, saj smo avtorji le peščica zavrženih duš s specifičnimi problemi, slavljenje in priporočanje »fleksibilnosti« pa je nasprotno medijski in politični nateg, katerega potencialne žrtve smo vsi Slovenci.

Kajti zakaj bi morali vsak brezposelni krovec, vsaka perica, vsak natakar, vsak železokrivec, vsak mesar, vsaka medicinska sestra in vsak bolničar, vsak sprevodnik, vsak odpravnik vlakov, vsak trobentar in vsak grobar ustanoviti »espe«, čeprav jim plovba v podjetniških vodah ne diši in ne leži? Ko bi jim dišala in ležala, bi gotovo imeli obrt ali podjetje že zdavnaj; tako pa so si rekli: »Ni vsak nadarjen za vse,« in se odločili »združevati delo« pri bolj nadarjenem delodajalcu – pa oprostite za izraz iz samoupravnega učbenika; tu zveni kar primerno, tako kot marsikaj iz dobrih starih časov, ko smo še znali citirati Marxa. Ta pač ni po naključju govoril o »delitvi dela« kot o nečem koristnem: če modistko in peka, ki se na matematiko in predpise spoznata približno tako kakor jaz, prisilimo, da se bosta ob svojem poklicu mučila še s podjetniško papirologijo, bodo edini rezultat slabo vodene poslovne knjige in podjetje, ki bo kmalu šlo v stečaj – pa tudi klobuki in žemlje bodo slabši kot prej, saj jim bosta »espeja po sili« zaradi ubadanja z računovodskimi tabelami lahko posvetila manj časa.

Bi lahko, prosim, naslednji novinar, ki se bo, denimo, raznežil ob pogledu na nekdanjo strojepisko, ki zdaj kot »espejka« prodaja vijolice pred Dramo, pomislil tudi na tiste, ki se zavedamo meja svojih sposobnosti?