Soundbreaker

Soundbreaker, 2012
Kimmo Koskela

za

Jimi Hendrix harmonike.

Ko gledate slovenske fante (oh, in slovenske punce), ki vlečejo meh, imate občutek, da ga vlečejo tako, kot bi hoteli njihovi starši. Ali bolje rečeno: harmoniko igrajo tako, kot bi jo igrali njihovi starši. Ko igrajo, skušajo na vsak način ugajati svojim staršem, ne pa svoji generaciji. In pri tem hudo pretiravajo – kičasto pretiravajo. Njihova muzika za starše zveni kot muzika za vrtne palčke. A po drugi strani: ko igrajo za svoje starše, izgledajo kot vrtni palčki.

V njihovem vlečenju meha ni nobene uporniške iskre, nobene disidentske disonance, nobene individualnosti, nobene subjektivnosti. Biti hočejo kot njihovi starši. In pri tem jih ni sram. Tako je svojo kariero začel tudi Kimmo Pohjonen, finski genij harmonike. Meh je najprej vlekel tako, kot bi ga vlekla njegova starša. Ni ju hotel razočarati. Toda zlagoma ga je postalo sram, ker je razočaral svojo generacijo – in ker je s svojim kičastim, mamistično-papističnim vlečenjem meha le potrdil prepričanje njegove generacije, da je harmonika nekaj primitivnega in zarukanega. Zato je sklenil, da bo našel svoj zvok, da bo harmoniko subjektiviral, da jo bo spremenil v orožje upora proti staršem – da bo torej iz harmonike potegnil zvok, kakršnega še ni bilo. Zvok, ki do tedaj ni obstajal. Če hočeš najti svoj zvok, potem moraš razočarati svoje starše. Pohjonen harmoniko igra kot kitaro, ali bolje rečeno – harmoniko igra tako, kot je Jimi Hendrix igral kitaro.

(22. maja v Kinu Šiška – v okviru Druge godbe)