Adam Michnik: Iskanje izgubljenega smisla

+ + + +

Avtorjevo stališče je vnaprej kredibilno: disident, ki je bil od časov Gomulke sam žrtev režima, v dobi demokracije nasprotuje lustriranjem tako partijskih mogotcev, kot ovaduhov in oporečnikov s črnimi pikami izdajstva. Toda vseeno – zakaj?

Michnik sega po argumente v zgodovino vse do Mickiewicza, ki je pisal drame, v katerih so našli navdih poljski vstajniki proti ruskemu carju, medtem ko se on ni pridružil vstaji - raje je zapeljeval ruske aristokratinje po južni Italiji. Človek je v sebi razcepljeno bitje, od vsakogar zahtevati, da je absolutni heroj, bi bil jakobinski teror. Od tod premišljuje o vprašanju rezistence, ki so jo vršili tisti, ki niso emigrirali.

Gre torej za modus, ko sprejemaš diktaturo, a hkrati iščeš oblike upora. Si zato že kolaborant? Najmočnejši ugovor sodobnim lustratorjem izhaja iz uporabe arhivov tajne policije. Kako lahko zapiske ovaduhov jemljemo za apriorno resnico v prostodušni naivnosti, da je vse res, kar so zabeležili? Do tod zelo konsistentno, vendar pa Michnik ne ostaja le pri odporu do institucionalnega lustriranja, ampak pod pojmom lustracija zajame tudi kritično zgodovinsko pisanje o starih partijskih oblastnikih. Do njih zavzame dobrohotno krščansko držo, da so ravnali v strahu, da bi razmah demokracije 1981 lahko prinesel tragično sovjetsko intervencijo kot na Madžarskem 1956. Njegova implikacija je radikalna, zakaj postavlja, da je nemogoče vrednotiti preteklost. Zgodovinar po izobrazbi tako zagovarja smrt zgodovine. Absurd, pa vendar: ali je tudi v tem nekaj racia? Seveda, ne gre za absolutno odpravo uporabe zgodovinskih primerjav in kritik, pač pa lova na čarovnice, ki za objekt vzame eno samo persono, ki jo na en mah v vsej njeni celoti ožigosa in postavi zunaj družbe spodobnih.