NLB prodajajo zastonj

Uradni načrti za privatizacijo NLB doslej nikoli niso predvidevali prodaje večinskega deleža banke tujemu lastniku. Prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM je nastal leta 2001, štiri leta po državni sanaciji bank. Slovenija je edina postsocialistična država, ki je svoje banke sanirala sama. Država se je, da je počistila od 10 do 13 odstotkov t. i. slabe aktive slovenskih bank, zadolžila za približno 800 milijonov evrov (1,6 milijarde tedanjih nemških mark). In ker je po tem lahko črpala dobičke, so strokovnjaki načeloma nasprotovali takšni privatizaciji, kot so jo bili prisiljeni izpeljati v drugih vzhodnoevropskih državah. A zaradi hitrejše rasti in razvoja je bil svež kapital vedno dobrodošel.

Izhodišče razprav o privatizaciji NLB pred letom 2000 je bila zamisel, da bi banko privatizirali oziroma dokapitalizirali v razmerju 30 : 30 : 30. Po tej zamisli, ki so jo tedaj zagovarjali slovenski bančni strokovnjaki, bi tretjino banke imeli v lasti domači zasebni lastniki, recimo najboljša podjetja, varčevalci in zaposleni, tretjino bi imela v lasti država prek družb SOD in KAD, preostalo tretjino pa bi prodali tujcem. Takšen je bil tudi prvi vladni program iz leta 2001, ki pa je naletel na vročo javno razpravo, saj so bile v tistem času kar tri slovenske banke prodane tujcem: SKB je postala last francoske Societe Generale, Banko Koper je prevzemala italijanska banka San Paolo IMI, Krekovo banko pa je cerkev prodajala skupini Raiffeisen.

Prodaja NLB se je kljub vsemu nadaljevala, s temeljnim vodilom, da slovenski lastniki ali država ohrani nadzor nad banko. Leta 2002 so pri zbiranju ponudb v ožji izbor prišle tri banke, belgijska KBC, avstrijska Erste bank in EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj). Nazadnje je edino zavezujočo ponudbo oddala skupina KBC in maja 2002 postala 34-odstotna lastnica banke, za kar je odštela 435 milijonov evrov.

Prva privatizacija, ki se je začela leta 2001, se je končala tik pred končno etapo: pri sklepnem poskusu vlade, da bi devet odstotkov banke prodala domačim kupcem. Ker ni bilo zanimanja, je tisti delež obdržala država. Nato pa je prva Janševa vlada leta 2005 začela nov poskus privatizacije, alternativno idejo privatizacije pa je zagovarjal ekonomist Jože P. Damijan. Tedaj je želel, da bi se država iz NLB umaknila, obdržala zgolj 25-odstotni delež, delež KBC pa bi se temu primerno sorazmerno povečal. Tedanji finančni minister Andrej Bajuk se s tem ni strinjal, trdil je, da si Slovenija pri bančništvu ne more privoščiti, da bi bila »agregat tujih podružnic«, ki praviloma niso opora lokalnemu podjetništvu. Damijan je odstopil iz osebnih razlogov.

Tokrat Šušteršič očitno nadaljuje tam, kjer je Damijana ustavil Bajuk. Pa čeprav naj bi banko, po nekaterih podatkih, prodajal po zgolj 0,3-kratniku knjigovodske vrednosti. KBC je leta 2002 NLB kupovala po ceni, ki je ustrezala 2,7-kratniku knjigovodske vrednosti banke.