Underground za vedno

Le redki sprehajalci, ki jih pot vodi skozi Argentinski park v središču Ljubljane, vedo, da se pod njim skriva zaklonišče. Še manj jih ve, da je to zadnje leto tudi galerijski prostor.

A le kako bi vedeli. Zaklonišče je najpogosteje pod ključem, če je že odklenjeno, pa spust v njegove hladne sobane razkriva, da te še vedno rabijo predvsem za zatočišče v morebitnih izrednih razmerah. V njih so še zdaj kovinski pogradi in kemična stranišča. Za vsak primer.

Zadnjih nekaj tednov so bile lopute zaklonišča spet odpahnjene. Po stopnicah so se spuščali in vzpenjali mladi možje iz kolektiva ZEK, ki se mu je uspelo v zadnjih letih uveljaviti kot eni najprepoznavnejših ustvarjalnih skupin mlajše generacije, ki ji vrednost priznava tudi stroka. Večkrat nagrajeni grafitarji, street artisti, oblikovalci in vizualni umetniki so se pripravljali na razstavo, s katero so sklenili zaznamovati prvo desetletje skupnega ustvarjanja. A ker pri zekovcih nič ni v skladu s pravili, niso praznovali ravno desetletke, temveč že 11,8-letko.

Vse do odprtja so bili precej skrivnostni. Ne glede na to, česa se lotijo, je namreč skupni imenovalec njihovih del prav to, da vedno znova presenečajo – z zamislimi, materialom, koncepti, duhovitostmi, večplastnimi rešitvami ali pa kar s kombinacijo vsega tega, ob kateri se moraš nazadnje najpogosteje res lopniti po glavi in se vprašati, zakaj se tega nisi spomnil tudi sam.

Kljub vsej skrivnostnosti je bilo dober teden pred odprtjem v zaklonišču že opaziti nekaj prvih dražilcev. V enem kotu je ležalo pravo srnjakovo rogovje. V drugem nekajmetrski leseni tram. V tretjem granitne kocke.

Prejšnji petek, ko so zaklonišče in park nad njim do zadnjega kotička napolnili skoraj izključno mladi obiskovalci, so bili vsi ti predmeti že razstavni eksponati. Rog s privitim svedrom je postal gigantska verzija odpiračev za buteljke, ki so okrašeni s podobnimi miniaturnimi, silno kičastimi plastičnimi rogovi. Kos lesa se je spremenil v zloveščega duhovnika s križem namesto obraza, ki so ga v preteklosti že upodobili na ilustraciji. Granitne kocke, pobarvane z rumeno in belo, pa so postale kremšnite. Postrežene na desertnih krožničkih so obiskovalce neizmerno zabavale, a kdor jih je potežkal, je v njih prepoznal tudi svojevrsten komentar predlanskega množičnega kamenjanja parlamentarnega pročelja. To se zdi zdaj, ko je kruha še manj in nam očitno ostajajo le še igre, spet še kako aktualno.

Zekovci interpretacije prepuščajo drugim, priznavajo pa, da so tokrat ubrali »zrel pristop k nezrelim zadevam«. Večino del so ustvarili letos, a so z njimi kljub temu ponudili temeljit vpogled v svoj dosedanji opus. Gre za rimejke starejših del, ki so bila ustvarjena na ploskvah, recimo na zidovih ali papirju, zdaj pa so končno dobila še volumen. Kljub novim tehnikam dela ohranjajo pridih absurdnosti, banalnosti, prostaštva, cinizma, satire in ironije. Ostajajo torej večni nekorektneži, ki so šli tokrat verjetno še najdlje z raziskovanjem besedne zveze »prijeti boga za jajca«, do upodobitve katere se obiskovalec prebije (ali pa tudi ne) med klečanjem pred oltarjem z utripajočimi nagrobnimi svečami.

Očitno je, da so njihov način razmišljanja in ustvarjanja zelo zaznamovali stripi, akcijski junaki in druga popkulturna ikonografija, ki jim je bila v otroštvu, medtem ko so jim odrasli zamenjali državo, režim in s tem tudi identiteto, neprestano na dosegu roke. Hkrati so bili prva internetna generacija. A nič jih ni zaznamovalo bolj kot sam ZEK in še zlasti to, da so se morali neprestano dokazovati drug drugemu. To sploh ni bilo preprosto, a so preživeli, tudi zato, ker so si pustili prostor, da se kreativno razvijajo kot posamezniki. Danes v en glas zagotavljajo, da so bolj povezani kot kadarkoli prej. In predvsem uživajo v skupnem delu.

A prav zdaj, ko so na ključni prelomnici, na meji med mladostjo in odraslostjo, ko je treba najti ravnovesje med delom za preživetje in ustvarjalnim navdihom, neobremenjenim s komercialo, smo se pri nas znašli sredi drastičnega kleščenja sredstev za kulturo in dobesednega stiskanja kulturnikov za vrat.

Saj niti prej ni bilo lahko, sploh ne za mlade ustvarjalce, za katere tudi sami pravijo, da imajo veliko večjo moč, kot jim jo priznavajo institucije, a nikakor ne dobijo prave priložnosti. Celotna generacija je prepuščena sama sebi in obsojena na to, da se projektov loteva po načelu naredi-sam. Čeprav ves čas dokazujejo, da tudi takšni postopki lahko prinesejo rezultate, vredne najvišjih nagrad, pa je vprašanje, kako dolgo jih bo še gnal čisti entuziazem. Sploh v okolju, ki je kulturi vse prej kot naklonjeno.

Zekovsko zavzetje zaklonišča je zato simbolično. A ne le, ker jih vrača k njihovemu underground izvoru. Morda pa mladim danes res ne preostane drugega, kot da svojo ustvarjalnost zaprejo nekam na varno, sami pa medtem zahtevajo in poskušajo izboriti drugačno, pravičnejšo ureditev. Ali za začetek vsaj potrditev, da kulturniki niso zajedavci države. Navsezadnje so razstavo pripravili izključno s sredstvi iz svojih denarnic. In še zlasti s svojo iznajdljivostjo.

Razstava:
ZEK (2012)
Kdo: ZEK
Kje: Zaklonišče II, Argentinski park, Ljubljana
Kdaj: od srede do sobote od 17. do 21. ure; do 10. junija 2012