Za nami potop

Janko Lorenci

25. 5. 2012  |  Mladina 21  |  Kolumna

Vse kaže, da vlada tokrat zares prodaja največjo slovensko banko. S tem bo storila smrtni greh, in to nepopravljiv. Banke, na čelu z NLB, so ta čas največji ekonomski problem Slovenije. Njihova pot navzdol je bila kratka, a strma. Povzročila jo je serija napak vseh nastopajočih v tej žaloigri. NLB sama je podlegla splošni evforiji preobilice denarja in iluziji rasti brez konca, na slepo delila obilna (tudi tajkunska) posojila, zašla v težave, potem pa se reševala tako, da je zapirala kreditno pipico. Sicer pa se še naprej vede neodpustljivo ležerno. Guverner Banke Slovenije Kranjec je zahteval visoko dokapitalizacijo, bankam drobnjkarsko dihal za ovratnik in tako odločilno pripomogel h kreditnemu krču. Pahorjeva vlada je banki nastavila slabi vodstvi in še slabši nadzorni svet ter odlašala z dokapitalizacijo. Janševa prva vlada je sprožila evforijo rasti in bank kot dedkov mrazov, sedanja pa hoče banko, plod tudi svojih napak, prodati. Vse to je od zunaj spremljal pritisk iz Bruslja in Frankfurta.

Oče sedanje ekonomske strategije in tudi prodaje NLB je finančni minister Šušteršič. Tako so se razlogom za težave NLB pridružili še ideološki – finančni minister je trd neoliberalec z logiko: državno banko je treba privatizirati, če domačega zasebnega kapitala ni, jo je treba prodati tujcem. Vendar ne gre samo za ideologijo, ampak tudi za posledice zgrešenega Šušteršičevega protikriznega koncepta. Čeprav bi vlada hotela, bi težko zbrala 400 milijonov evrov za dokapitalizacijo. Za to je kriva predvsem sama. Z ostro in po nepotrebnem pospešeno finančno konsolidacijo si je dramatično zožila manevrski prostor, že tako omejen z nemško doktrino zategovanja pasu za vsako ceno.

Vlada si je tako zabila žebelj v krsto. Z vsesplošnim rezanjem krepi recesijo, se spušča v ostre socialne spopade, pušča umirati podjetja, ki bi jim zmerna državna pomoč pomagala preživeti. Divje, pretirano zategovanje pasu pa jo sili v prodajanje »srebrnine«, tudi NLB.

Da bo vse še slabše, prodajajo največjo, za državo vitalno banko v času, ko je strahovito težko najti primernega kupca. Zato se bo morala vlada, če bo vztrajala pri prodaji, sprijazniti z nizko kupnino, se odpovedati četrtinskemu deležu ali prodati banko prvemu, ki bo prišel. Primeren kupec pa je lahko, poleg tega, da ima ustrezno kupnino in ugled, samo tisti, ki ne bo pustil, da se številna podjetja, katerih (so)lastnik je NLB, sesujejo v prah in pepel. Prodaji za vsako ceno lahko torej sledi velikanska kolateralna škoda.

Načeloma vse še ni izgubljeno. Banki bi morali postaviti sposobno vodstvo, pripravljeno, da začne spet kreditirati gospodarstvo in pomagati potencialno perspektivnim podjetjem na robu preživetja. Pri tem bi moral sodelovati guverner Kranjec. Tudi denar za dokapitalizacijo bi bilo kljub vsem težavam mogoče zbrati. To bi lahko storila na primer velika državna (javna) podjetja, v katerih se očitno še vedno valja dovolj denarja. Sicer državni Telekom ne bi napovedal, da bo ustanovil svojo televizijo, ki seveda ne bo nič drugega kot oblastno trobilo.

Banko bi torej lahko obdržali v svoji lasti, jo ozdravili in znova napravili koristno. Toda vlada bi morala za to napraviti kozolec. Poglavitni problem NLB je prav v tem.

Te naše križe, težave in neumnosti spremlja velika negotovost v EU. Ponovne grške volitve se lahko iztečejo v karkoli, od malo verjetne notranje umiritve do izgona z evroobmočja, še večjega kaosa, splošnega revolta in vojaške diktature. Posledice za EU, zlasti za njeno južno obrobje, utegnejo biti hude. Živčnost je velika.

Naša oblast v tem skrajno nepredvidljivem času kot fijakarski konj z debelimi plašnicami kopitlja po nemški poti, namesto da bi se pripravljala na različne možnosti, morda celo na opustitev evra. Izvaja, kot rečeno, fiskalno konsolidacijo, ostrejšo od zahtevane, in kot goreč učenček tlači v ustavo zlato pravilo, ki se v EU že krepko maje. Varčevati je res treba, prenapenjanje loka socialne, ekonomske in psihološke zdržljivosti pa vodi v blokado in pogrezanje. Zlasti če je zaupanje v oblast majhno in če oblast zavestno ustvarja ozračje izrednih razmer. To ji bo priletelo v glavo kot bumerang; med drugim lahko, če se grško dogajanje razplete dramatično, pospeši izbruh panike tudi pri nas in z begom varčevalcev uniči NLB.

Vse razvite države svoje strateško pomembne banke varujejo kot punčico svojega očesa. Niso jih samo dokapitalizirale, ampak tudi reševale z državnim denarjem ali celo nacionalizirale. Nikakor pa prodajale.

Prodaja je kapitulacija sedanje oblasti, spomenik njeni nesposobnosti, ideološki zadrtosti in zanemarjanju dolgoročnih interesov Slovenije. Je tudi še en korak v nazadovanju te države. Umikamo se v vedno preprostejše, vedno manj zahtevne dejavnosti, ukinjamo nabrano znanje in pamet. Zgodovinska ironija ali pa resnica o sedanji Sloveniji je, da smo NLB, Krko, Cankarjev dom, UKC in mnoga pomembna podjetja ustanovili v zaostalem komunizmu, v menda samostojni, demokratični in kapitalistični Sloveniji pa te in podobne ustanove, ki jih ne nadomešča nič novega, prodajamo, jih puščamo vegetirati ali umirati. Sedanji čas je res čas stiske in pičlih denarjev, toda takega ugonabljanja razvojnih potencialov države ne zahteva in še manj dopušča.

Prodaja NLB je izraz politično pogojene primitivizacije našega gospodarstva in se lepo ujema s tolčenjem oblasti po znanosti, šolstvu in kulturi, z njeno strahovalno naravo in zgrešenim branjem dogajanja okoli nas. Ta vlada bo za sabo pustila ruševine.