Terrorizer: Hordes of Zombies

+ + + + +

Po vsej verjetnosti so najbolj kultne tiste zasedbe, ki izdajo album ali dva in nato dokaj hitro razpadejo. Seveda pa morajo s tem pustiti globoko sled v posamezni glasbeni zvrsti, tako da še leta in leta kraljujejo nad vsemi drugimi. Ena izmed takih kultnih zasedb je tudi Terrorizer, ki se je s prvencem World Downfall za vedno ustoličil med temeljnimi predstavniki grindcora.

Morda je razlog tudi to, da je mnogokrat inkriminirani David Vincent v vlogi basista tam našel gospoda Sandovala, ki se mu je kasneje pridružil v zasedbi Morbid Angel in požel svetovno slavo. Medtem se je izumitelj Jesse Pintado raje priklopil legendarni skupini Napalm Death in si pridno služil denarce.

Očitno pa se je gospodu Pintadu po veliko letih milo storilo po zlatih časih skupine Terrorizer in je zato leta 2006 ob pomoči gospoda Sandovala in drugih izdal še drugi album, Darker Days Ahead, ki pa nekako ni dosegel razsežnosti razvpitega prvenca. Morda je ravno to tisto, kar je pripeljalo do odpovedi notranjih organov, ki je bila posledica čezmernega uživanja alkohola, in do kasnejše smrti zdaj že kar nekaj let pokojnega Pintada le nekaj tednov po izdaji druge plošče zasedbe Terrorizer. Do leta 2012 je zato vse kazalo, da skupina ne bo nikoli več izvrgla ničesar, a na srečo le ni bilo tako. Tretji studijski izdelek Hordes of Zombies je od mrtvih v drugo obudil Terrorizer, pri katerem sta ob sodelovanju drugih prizadevnih glasbenikov moči združila tudi izvirna člana Vincent in Sandoval. Resnici na ljubo je Hordes of Zombies neprimerno dostojnejši naslednik prvenca kot že omenjeni Darker Days Ahead. Res pa je med drugim tudi, da Hordes of Zombies v sebi nosi veliko več death metala kot grindcora. A nič zato, saj gre za izjemno kakovosten death metal v pravi ’old school’ maniri, pri čemer je slušatelj deležen šestnajstih skladbic čiste, agresivne godbe, ki bi jo bilo mogoče prej pripisati kakšnim mladcem, ne pa takim starim kozlom, kot jih po novem najdemo v oživljenem Terrorizerju. Omenjeni osebki sicer ne razvijejo nikakršnih novih globočin v smeri intelektualnih godbenih tez, temveč raje ružijo in stružijo od začetka do konca – in to brez premora ali milosti. Ob tem se morda pri slušatelju med konzumiranjem zgoščenke za trenutek pojavi občutek nenehne repeticije v strukturi kompozicij in načinu podajanja teh; to je konec koncev popolnoma logično, saj smo priča primitivnemu deathgrindu, ki ne potrebuje pretirane virtuoznosti, temveč le primarno, surovo godbeno energijo in obilico trupel. Terrorizer ponuja resnični šund v najboljši in najčistejši obliki, kar jih trenutno premore ponudba distorziranih brenkal, brundavih vokalov in podivjanih tolkal. Nabijačina.