Thomas Pynchon: Izklic številke 49

+ + + +

Znamke, nakar še Oedipa

Pynchon je gotovo slaven tudi zato, ker se je dosledno izogibal publiciteti; prišel, zažarel, na isti način tudi izginil. V Mavrici težnosti se ukvarja s skrivnostnim nemškim raketnim superorožjem V2 in teorijo zarote, njegova Oedipa, poimenovana verjetno zaradi nujnosti rešitve sfingine uganke, pa je postavljena pred veliko preizkušnjo. Kot izvršitelj oporoke svojega bivšega in slabo poznanega premožnega ljubimca se poda, že prej malo halucinantna, kar bi njen psihiater najraje zdravil z LSD-jem, na pot v neznano. V

svet, kjer ob uradni obstaja podtalna pošta, kjer to, kot prej Pony Express in Thurn & Taxisovo omrežje, napadajo skrivnostni razbojniki, znajde se v svetu znakov, ki vsi kažejo na skrivno organizacijo; ta pušča za sabo trupla, silo iz teme, in Oedipo prav obsede. Znaki poštnega roga in znaki njegovih protiigralcev so na vsakem koraku, v okrutni jakobinski drami, v puritanskih apokrifih, na shodih anonimnih fatalnih zaljubljencev, v povorkah istospolno usmerjenih, povsod.

Pynchon (še) združuje dva danes večinoma ločena literarna žanra, žanr zarote, kakršno utelešajo recimo zgodnji Ecovi romani, in ničemur zavezan, asociacijski ludizem vianovskega ali pa recimo jovanovićevskega tipa; File je recimo že bolj osredotočen nase kot epski subjekt in objekt. Oedipo požene na lov za skrivnostjo, pri tem preskakuje iz zgodovinskih in napihnjenih faktov v čisto izmišljijo, kopičijo se organizacije in indici, absurdni nesporazumi in odštekani pripetljaji. Kot da bi hotel Pynchon v romanu izpred skoraj pol stoletja obračunati s svojimi obsedenostmi, ki jih poznamo iz drugih njegovih proz: z entropijo in predestinacijo, z zarotami in nezavezano svobodo. Roman tke po dveh tirih, paranoidnem in shizoidnem, povzroča interpretacijsko paranojo in razvezano mrežo jezikovnih iger. Vse je spisano jako odhakljano in eruditsko, bibliofilija ob uličarstvu, zgodovina pošte in znamke, vatikanski arhivi in druga vojna, vse je pomešano in se znotrajtekstualno odbija in kotali, kot snežna kepa nabreka in sproti izginja. Mavrica težnosti je nepregleden špeh, Izklic pa je še mogoče zajeti z enim pogledom, danes vidimo podobnosti z Burroughsom, s tisto nadrealno in na evropski nadrealizem naslonjeno pisavo. Po drugi strani se romanu pozna, da je nastajal v času psihedelične revolucije na Zahodni obali, ostrina, asociacijskost, tudi motivacija nekaterih oseb je v tem nezgrešljiva. Težavno, mogoče celo malo hermetično, vendar užitka polno čtivo, ki sporoča, da je v paranojo mogoče stopiti kjerkoli in kadarkoli.