Marcel Štefančič, jr.: Teror zgodovine

+ + + + +

O tem, kako je Laibach na začetku osemdesetih premaknil nacijo, partijo in filozofijo.

Bralec, ki avtorja prepozna že po voluminoznosti, bo tokrat presenečen. Od 159 strani knjige je zavzel Štefančičev tekst le asketskih 55 strani, medtem ko glavnino tvorijo fotografije in plakati skupine Laibach. Je torej v tem neenakem boju avtorjev tekst le spremljava k podobam?

Ne, pisca v resnici sploh ne zanimajo umetniki, temveč jugoslovanski čas osemdesetih. Piše o množični histeriji in teatralizaciji socializma, s čimer proizvede zgodovinsko analizo tega obdobja partijske vladavine. Toda njegov rezultat je osupljiv, saj spodnese klišejske razlage o poslednji »mehki« etapi komunističnega režima, ki da je peljala v demokratizacijo družbo.

Kako se je odzvala oblast na kulminacijo zunanjega dolga in ostro gospodarsko krizo? – Z odkrivanjem notranjega sovražnika in z zaostritvijo ideološkega boja, »ko je praktično cela Slovenija delala za UDBO.« Titovi nasledniki so uporabili natanko isti obrazec, kot Tito in tovariši ob sporu s Stalinom, na katerega so odgovorili z množično produkcijo sodnih procesov in pošiljanjem notranjih sovražnikov na Goli otok. Zakaj jim tokrat ni uspelo državo pretvoriti v Severno Korejo? Ista mentaliteta akterjev je imela pred seboj nov tip sovražnika. Ta je reagiral drugače: partijskim veljakom je prevzel govorico in nastopal kot najbolj goreči nosilec vladajoče ideologije, a to tako, da jo je prignal do absurda. Na ideološko in represivno nasilje je namreč odgovoril z norostjo, saj je bil po formi sam bolj titoističen od Titovih dedičev. Novi sovražnik se ni upiral neposredno kot aktivisti poljske Solidarnosti, ki so se množično izrekali proti komunizmu in brezbrižno romali v zapore. Režim, ki se je odlično znašel v spopadu, je bil postavljen pred svojo zrcalno sliko. Bolj ko si je prizadeval uničiti sovražnika, bolj je izničeval samega sebe. Odličen partikularni prispevek k zgodovini mentalitet.