Danes Grčija, jutri Evropa

Grčija ima dve možnosti: da iz sebe izžene hudiča – ali pa da jo izženejo iz evropskega raja. Da se pokori – ali pa da izgine. Da se pokesa – ali pa da jo izbrišejo. Da neha živeti v grehu, prek svojih zmožnosti – ali pa da se utopi v apokalipsi. Da sprejme vero v čisti, totalno neoliberalni kapitalizem – ali pa da jo pošljejo v divjino. Obračun z »grešno« in »pohujšljivo« Grčijo ima nezgrešljivo biblično razsežnost. Kar je povsem nepresenetljivo in v skladu z imperativom, da naj ima Evropska unija krščanske temelje. In kar je po drugi strani presenetljivo, če pomislite, da je biblična dežela – unija s krščanskimi temelji – tudi Amerika.

Zdaj pa si predstavljajte, da bi se kaka ameriška zvezna država, recimo Teksas, Alabama, Utah, Montana ali Florida, znašla v hudih finančnih težavah, v mastnih dolgovih, magari na robu bankrota: bi jo izgnali iz Amerike? Bi ji rekli: spokaj! Bi ji rekli: vrgli te bomo z dolarskega območja! Za vas imam le dve besedi: ni šans! Ameriška Grčija bi ohranila dolar – in ostala bi del Amerike. V Ameriki ne bi nikomur niti na kraj pameti padlo, da bi kako zvezno državo izgnal iz unije, še huje – nihče ne bi o tem niti razmišljal, še manj pa bi kdo bajal, da bo Ameriki bolje brez kake Floride (Utaha, Montane ipd.) in da bo Amerika manj kaotična brez Kalifornije, ali se bal okužbe. Evropske države se namreč zdaj bojijo prav okužbe z »grškim virusom«. Kaj če bomo zaradi Grčije tudi mi postali Grčija? Tako so se, pravi Spiegel, ljudje v srednjem veku bali kuge. A po drugi strani, ko so se imperiji znašli v krizi, so vedno najprej žrtvovali svojo periferijo.

To, da EU o vsem tem sploh razmišlja (Grčija naj spoka, brez nje nam bo bolje, le okužila nas bo ipd.) in da od Grčije celo pričakuje, da bo »konec zgodovine« sprejela kot svojega odrešenika, pove vse o tem, kaj je narobe z EU. Ne, problem ni v tem, da EU ni Amerika, da se torej EU ni prelevila v Združene države Evrope, ampak v tem, da trojka (EU + Evropska centralna banka + Mednarodni denarni sklad), ki vodi obračun z Grčijo, razmišlja biblično, ideološko, ne pa ekonomsko. Če bi razmišljala ekonomsko, potem Grčije ne bi naganjala in izganjala. Kar je noro, povsem absurdno: trojka ščiti zasebne interese oligarhije in velikih finančnih institucij, ki imajo v Grčiji »izpostavljenega« ogromno denarja (536 milijard dolarjev), ne pa recimo interesov ozemeljske celovitosti EU. Če pustimo ob strani to, da skuša Mednarodni denarni sklad z Grčijo in EU ravnati tako, kot je nekoč ravnal z deželami tretjega sveta (z »deželami v razvoju«, »pod-

razvitimi«, »zaostalimi«), da jima torej vsiljuje to, kar je nekoč vsiljeval deželam tretjega sveta (deregulacija trga, privatizacija, vitka država, demontaža socialne države ipd.), pa ne moremo mimo tega, da EU sama soglaša s tem poniževanjem, da je torej EU sama voljna s sabo ravnati, kot da je dežela tretjega sveta, le marioneta Mednarodnega denarnega sklada in njegovih »magičnih« finančnih trgov, izgubljena v »dolgi neoliberalni noči« in še daljši apologiji finančne metafizike.

Velika globalizacija, ki jo je vodil finančni sektor, se je prelevila v svoje nasprotje – v klofuto Zahodu, še posebej EU. Delovne razmere, ki jih je Zahod vsilil kitajskim delavcem, zdaj čakajo zahodne delavce.

EU ima, če naj parafraziram britanskega analitika Davida Goodharta, podoben problem kot levica: sliši le dve oktavi, stalno se vrača k bitkam, ki jih je že dobila, obenem pa ni sposobna razbrati, od kod v tem novem, fragmentiranem svetu prihaja družbeno lepilo in kako nastaja. Zato nekritično tolerira oboje – oblast finančnega sektorja in agonijo ljudstva. Še huje, EU izgleda kot žrtev stockholmskega sindroma, hude psihološke manipulacije, ali bolje rečeno: do finančnega sektorja ima tak odnos, kot ga ima prostitutka do zvodnika. Občutek ima, da ji pomaga, da jo rešuje, da ji je spremenil življenje. Bolj ko jo zlorablja, bolj mu je hvaležna. Včasih jo pretepe, a sama globoko v sebi ve, da si to zasluži.

S tem, ko EU soglaša, da finančne institucije z njo ravnajo kot z deželo tretjega sveta, soglaša z destruktivno mantro, da ni tako velika, da ne bi smela propasti. Ta mantra je, kot vemo, le ideološka puščica finančnega sektorja, ki že vse tja od leta 2008, od izbruha velike finančne in gospodarske krize, stalno, vztrajno in sistematično ponavlja: finančne institucije so prevelike, da bi smele propasti. Če jih pustimo, da propadejo, bomo s tem pokopali cele države in svet. To mantro zadnja leta ponavljajo s tako vnemo in tako pogosto, da se zdi nekaj samoumevnega in samorazvidnega – kot svoboda govora. Finančne institucije so prevelike, da bi smele propasti – drugače od Grčije in drugih evropskih držav, ki niso tako velike, da ne bi smele propasti. In EU soglaša s to absurdno logiko – okej, s to izsiljevalsko ideologijo, s katero se skušajo finančne institucije zaščititi pred zunanjimi, državnimi, političnimi, kazenskimi posegi.

Svet stoji na glavi

Kako absurdna je ta logika, smo nedavno videli v primeru ameriške megabanke JP Morgan Chase: na lepem se je izkazalo, da je zaradi zgrešenega špekuliranja z eksotičnimi, mističnimi finančnimi produkti v masivnem, globokem, stresnem, potresnem minusu (dve milijardi dolarjev). Če propade, lahko pokoplje svet, ne le Ameriko! Zato jo je treba rešiti! Kako to, da je banka JP Morgan Chase – »dobra banka«, »največja ameriška banka«, »najbolje vodena banka«, »banka največjih insajderjev«, »najvarnejša banka« ipd. – nenadoma padla v črno luknjo? Tu pade mit o tem, da v svetu visokih financ obstajajo dobre in slabe banke, dobre in slabe finančne institucije, in da lahko finančne institucije same popravijo sistem, ki je že v temelju gnil, pravi ameriški ekonomist Les Leopold, avtor knjige Ropanje Amerike, podnaslovljene: Kako so fantazijske igre Wall Streeta uničile naša delovna mesta, pokojnine in blaginjo – in kaj lahko ukrenemo v zvezi s tem.

EU sama je voljna s sabo ravnati, kot da je dežela tretjega sveta, le marioneta Mednarodnega denarnega sklada in njegovih »magičnih« finančnih trgov.

»Banka JP Morgan Chase ni nič drugačna od drugih velikih bank, le da je največja. Je del prepletenega sistema finančnih institucij, ki so prevelike, da bi smele propasti, in ki nas ropajo. Vse te velike finančne institucije s svojimi hazarderskimi podjetji iz ekonomskega sistema vsak dan vlečejo profite, medtem ko same v zameno ustvarjajo le malo vrednosti ali pa sploh nobene. Ekonomisti tem profitom pravijo ekonomske rente. Po francosko to pomeni rop.« Od kod prihaja ta denar, če banke ne ustvarjajo nove vrednosti? »Prihaja od nas, in sicer v obliki stagnirajočih plač, višjih cen bencina in mastno zaračunanih hipotek, kreditnih kartic in kreditov. Prihaja tudi od znižanih davkov za bogataše, ki jih moramo potem doplačevati mi. Prihaja pa tudi od stroškov, povezanih s finančnimi propadi – finančne injekcije, izgubljena delovna mesta, deficit.«

JP Morgan Chase je povsem očiten dokaz, pravi Leopold, da velike finančne institucije še vedno hazardirajo (vas to sploh preseneča?), da še vedno računajo na to, da jih bodo v primeru nenadnega minusa reševali z javnim, davkoplačevalskim denarjem (ker so pač prevelike, da bi smele propasti!), da še vedno niso regulirane (regulatorji »spijo« s finančnimi institucijami, heh, tako kot so ameriški novinarji v Iraku in Afganistanu »spali« z ameriško vojsko!), da je treba velike banke nujno zlomiti in razbiti na manjše banke ali pa jih preprosto nacionalizirati (reforme ne pomagajo!) in da je treba nujno vpeljati davek na vse finančne transakcije (banke hazardirajo, ker imajo več denarja, kot ga lahko investirajo v gospodarstvo, zato jih je treba udariti po denarju – to je tudi edini jezik, ki ga razumejo!). Ergo: »Dokler bodo banke prevelike, da bi smele propasti, bodo hazardirale z našim denarjem.«

Problem je torej na dlani: svet stoji na glavi. Kaj to pomeni? Tole: finančne institucije so prevelike, da bi smele propasti, države pa lahko povsem mirno propadejo. Bolj splošno rečeno: problem je v tem, da je realni sektor talec in hlapec, če ne že kar suženj finančnega sektorja, potemtakem v tem, da si je finančni sektor povsem in parazitsko podredil realni sektor, gospodarstvo, ki ustvarja realno vrednost, ne pa le finančnih balonov, finančnih fikcij in fantazij, ki so svet pahnile v krizo, apokaliptično opustošile gospodarstvo, drastično povečale brezposelnost in katastrofalno zadolžile države. Ker pa svet stoji na glavi, ga je treba spet postaviti na noge. In to je mogoče storiti le z revolucijo, toda ne z neoliberalno, reaganistično-thatcheristično, fiskalno-paktno, varčevalno revolucijo. Iskreno rečeno, tudi komunistična revolucija ni potrebna, ampak bi bilo treba le finančni sektor podrediti realnemu sektorju, gospodarstvu. Svet bi bilo treba spremeniti tako, da bi finančni sektor spet služil gospodarstvu, ne pa obratno – da gospodarstvo služi finančnemu sektorju, tako da izgleda, kot da je gospodarstvo le kolonija finančnega sektorja.

Finančni sektor je zdaj ta, ki poveljuje realnemu sektorju, gospodarstvu, ekonomiji, kar pomeni, da realnosti poveljujejo finančne fikcije, špekulantske fantazije, piramidne igre, Ponzijeve sheme in baloni. Ko nam predejo o potrebi po zagonu gospodarstva, spodbujanju gospodarstva in gospodarski rasti, je to le megla: če bi finančni sektor služil gospodarstvu (če bi se porezalo to groteskno neravnotežje med kreditodajalci in kreditojemalci, med finančnimi institucijami in realnim sektorjem), bi bila spodbujanje in zagon gospodarstva precej lažja, pa tudi z gospodarsko rastjo ne bi bilo takih težav. Manj ljudi bi rinilo v javni sektor. Manjša bi bila recesija. Nižji bi bili stroški za brezposelne. Manjši bi bil proračunski primanjkljaj. Več bi se trošilo. Lažje bi se odplačevali dolgovi. In manjša bi bila ta neverjetna želja po razprodaji skupnega dobrega.

V Ameriki ne bi nikomur niti na kraj pameti padlo, da bi kako zvezno državo izgnal iz unije. Še manj pa bi kdo bajal, da bo Ameriki bolje brez kake Floride ali se bal okužbe.

Tudi kreditni krč bi bil bistveno manjši ali pa ga sploh ne bi bilo, ker banke denarja ne bi izgubljale s kreditiranji virtualnih, ezoteričnih, špekulantskih reči, kot so menedžerski odkupi, nepremičninski baloni, mistični finančni produkti, umetno napihnjeni BDP-ji in podobne fikcije. Zdaj nam stalno vbijajo v glavo, da so »naše možnosti zadolževanja omejene« in da je »naš dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih omejen«: seveda – ker je gospodarstvo podrejeno finančnemu sektorju. Ker je le talec in hlapec špekulantov, finančnih trgov in oderuških upnikov. In kar je še bolj nelogično: če hočejo mednarodni finančni trgi zagnati gospodarstvo, zakaj preprosto ne znižajo obrestnih mer? Zakaj ponujajo kredite s tako visoko obrestno mero, da jih ne more nihče najeti? Zakaj ponujajo tako draga posojila, da si jih ne more nihče več privoščiti? Nič, finančni kapitalizem je ljudi in države pripeljal do nore, smrtne alternative: zadolžite se – ali pa crknite! Kredit ali življenje!

Bogastvo narodov

Ko bi mizo obrnili in finančni sektor podredili gospodarstvu (to bi bila prava »fiskalna konsolidacija«!), bi svet postavili na noge. Toda ne imejte nobenih iluzij: ta zgodovinski manever – podreditev finančnega sektorja realnemu – bi imel status revolucije. Ne moremo reči, prihaja čas revolucije, ker že živimo v času revolucije, v revolucionarnih časih, v dobi lucidnosti. Lahko pa rečemo: prihaja čas velikega obračuna s finančnim sektorjem – v nasprotnem primeru tvegamo, da bo finančni sektor obračunal z nami. Tako kot z Grčijo, kolonijo finančnega sektorja. Evropske kolonialne fantazije ne pridejo več v poštev. Drži, del evropske blaginje je vedno prihajal iz evropskih kolonij, ki jih zdaj – že lep čas – ni več, toda velika globalizacija, ki jo je vodil finančni sektor in s katero je skušal Zahod svoj stari kolonialni trik še enkrat ponoviti, se je prelevila v svoje nasprotje – v klofuto Zahodu, še posebej EU, ki jo je treščil »novi svetovni red«, s katerim je sama skušala ožemati tretji svet. Delovne razmere, ki jih je Zahod vsilil kitajskim delavcem, zdaj čakajo zahodne, evropske delavce.

Blaginje, kakršno je poznal Zahod, ne bo več, predvsem pa nikoli več ne bo strukturirana tako kot prej, recimo v »zlati dobi kapitalizma«, od konca II. svetovne vojne do konca sedemdesetih let, ko je bil finančni sektor pod strogim nadzorom, ko je bil podrejen gospodarstvu, ko so bili davki visoki in ko je država igrala zelo aktivno vlogo v gospodarstvu. To je treba vedeti, ko fantaziramo o blaginji in gospodarski rasti in BDP-ju, do katerih bomo prišli, če bomo pridni, če bomo konkurenčni, če bomo imeli dodano vrednost, če bomo varčevali, če bomo imeli fiskalno pravilo, če bomo trošili toliko, kot bomo zapravljali, če bomo delali poceni, ceneje kot Kitajci, magari brezplačno. Da gre za prevaro, bi morali vedeti po tem, da nam politika – in njeni šefi, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in druge velike too-big-to-fail finančne institucije – v glave vceplja čisti kapitalizem, obenem pa nas sili v brezplačno delo ali celo v brezposelnost, ter po tem, da nam govorijo, da bodo tuji investitorji k nam prišli le, če bomo delali napol zastonj, še ceneje kot Kitajci.

Nostalgija po visoki gospodarski rasti pa je itak varljiva: prvič, tista visoka gospodarska rast pred izbruhom krize je bila napihnjena (ne le pri nas, ampak tudi drugod), in drugič, od tiste visoke gospodarske rasti večina ljudi ni imela nič (bogatejši so še bolj bogateli, revni pa niso bili nič manj revni). Ko vam kdo govori o gospodarski rasti, ne smete pozabiti na to, na kar je v Bogastvu narodov opozarjal že Adam Smith in na kar zdaj v knjigi Zakaj narodi propadejo opozarjata Daron Acemoglu in James Robinson: da je bogastvo narodov odvisno od tega, koliko prebivalstva je udeleženega pri gospodarski rasti. Tu bogastvu Slovenije – pa tudi bogastvu drugih evropskih dežel – ne kaže dobro: sistem je namreč naravnan tako, da ljudem ne omogoča, da bi s svojim delom profitirali.

Da politika strogega varčevanja vodi v večjo, magari permanentno in epidemično brezposelnost, ni več nobena skrivnost, kar pomeni, da se bo armada odvečne delovne sile oziroma odvečnega prebivalstva, ki se je, kot pravi Mike Davis v Planetu slumov, doslej kopičila v slumih tretjega sveta, zdaj začela kopičiti tudi v sami EU, in kar dalje pomeni, da se EU zavestno in namerno odreka svojemu odvečnemu prebivalstvu oziroma da odvečno delovno silo skrivaj – napol evgenično – spreminja v odvečno prebivalstvo. Nekateri ekonomisti – po malem tudi John Maynard Keynes – so verjeli, da bo kapitalizem slej ko prej prišel do magične točke, ko bo poskrbel za vse ljudi, ko bo vsem ljudem zagotovil soliden standard, blaginjo, socialno varnost in dobro življenje, ko bo pehanje za gospodarsko rastjo nepotrebno in ko se bo lahko sam kapitalizem – vsaj v tej divji, brutalni obliki – upokojil, toda Robert Skidelsky, Keynesov biograf, pravi: »Zdaj je jasno, da kapitalizem nima kake spontane težnje k temu, da bi se razvil v nekaj plemenitega.«

Obračun s finančnim sektorjem

Ugotovitev, da prihaja čas velikega obračuna s finančnim sektorjem, pa ni le stvar kake intuicije. Da prihaja čas velikega obračuna s finančnim sektorjem, ki duši in cuza gospodarstvo, ki iztirja države in ki je svet – in politični sektor – spravil na kolena, je mogoče razbrati iz nekaterih vse hujših in vse bolj v oči bijočih razpok v statusu quo. Prvič, povsod tam po Evropi, kjer volijo (Francija, Grčija, nemške dežele), zmagujejo antivarčevalne politike – sile, ki nasprotujejo varčevalno-zategovalni ideologiji, ki jo prodaja in vsiljuje finančni sektor. Drugič, celo nekatere paradne institucije finančnega sektorja, recimo Mednarodni denarni sklad, so začele nenadoma – očitno iz strahu pred revolucijo – priznavati, da poleg varčevalne strani obstaja tudi prihodkovna stran javnih financ. Tretjič, vsi po vrsti – razen Nemčije – se upirajo fiskalnemu pravilu, še bolj pa temu, da bi ga prelevili v ustavno določilo. Četrtič, to, da je slovenska vlada tako hitro in tako »čudežno« sklenila pakt s sindikati javnega sektorja, govori o tem, kako zelo se je ustrašila potencialnih predčasnih volitev, ki bi jo zagotovo odnesle (kot Sarkozyja, no, Merkozyja). In petič, bogataši panično in trumoma zapuščajo svoje domovine – Grčijo, Španijo, Italijo, zdaj, po predsedniški zmagi socialista Françoisa Hollanda (in njegovi napovedi, da bo ustvaril »novi kapitalizem«, da bo »reguliral in kontroliral finance« in da bo vpeljal izredno visok »milijonarski davek«), tudi Francijo. »Začenja se pravi eksodus bogatašev«, okej, »davčnih beguncev«.

Islandci so včerajšnje junake finančnega sektorja aretirali, tuje špekulante izgnali, banke nacionalizirali, dolgove pa razglasili za nične. Islandija je naredila vse tisto, kar naj Grčija ne bi smela.

Da bežijo predvsem v Britanijo, ne preseneča, ravno nasprotno, to je povsem v skladu s finančno arhitekturo Evrope: Britanija jim »ne obdavči prihodkov, do katerih pridejo zunaj kraljevine«. Ergo: Britanija funkcionira kot davčna oaza, kot nebeško pribežališče za davčne begunce, male finančne diktatorje, ki so v svojih domovinah obogateli s povampirjenim cuzanjem gospodarstva in ki skušajo zdaj priti v nebesa, davčna nebesa. Razlog več, da se vpelje davek na vse finančne transakcije, da se komercialne banke strogo ločijo od investicijskih, špekulantskih bank in da se ukinejo vsa davčna nebesa. To je signal, ki ga je treba poslati finančnim trgom! Ni več davčnih nebes za davčne begunce, špekulante in hazarderje, »superbogataše«, ki uničujejo gospodarstvo, potapljajo podjetja, ustvarjajo brezposelnost in ogrožajo naša življenja! To bi bila finančna reforma!

Ne pozabite, ne le iz evropskih držav – »superbogataši« panično in trumoma bežijo tudi iz Amerike. Še več: da jim ne bi bilo treba plačevati davkov, se celo odrečejo ameriškemu državljanstvu. Lani se mu je »taktično« odreklo 1780 ameriških bogatašev, med drugim tudi Eduardo Saverin, soustanovitelj Facebooka, pravi Sam Pizzigati, avtor knjige Bogati ne zmagajo vedno. Da vsi ti superbogataši lahko živijo brez državljanstva (»stateless super rich« jih imenuje Financial Times), ne preseneča: finančni sektor je že zdavnaj preventivno povsod zlobiral tako zakonodajo, da jim nihče nič ne more. V javno življenje, pravi Pizzigati, se prikažejo le toliko, da skorumpirajo lokalne politike, ki jim vedno znova salutirajo in obljubijo, da davki za bogataše ne bodo dobili zob. In, glej no, tudi zdaj, v času krize in varčevanja, vlade sporočajo, da bodo bogatejše sloje prebivalstva davčno razbremenile.

Bogataši se imajo pač za žrtve. Zato bežijo. Disidenti! Ljudje jih ne razumejo! Perverzno.

Patrick Besson, kolumnist francoske revije Le Point, je opozoril, da so bogataši kot otroci: ker hočejo biti ljubljeni, potrebujejo veliko denarja, na vsak način skušajo biti simpatični, živeti hočejo brez obveznosti in na tuj račun, obsedeni so z igračami (avtomobili, letala, jahte, vile, dragulji ipd.). Socialna futuristka Sara Robinson bi verjetno dodala, da vedno vse razmečejo – ko se igrajo, nikoli ne pospravijo za sabo. Imajo se za božji dar, mislijo le nase in da nikomur ničesar ne dolgujejo, prepričani so, da je socialna država ustvarjena zanje (in finančni sistem tudi), posledic svojih dejanj pa se ne zavedajo.

Edward Conard, ameriški superbogataš, nekdanji poslovni partner ameriškega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja (Bain Capital), je nedavno napisal knjigo Nenamerne posledice, v kateri trdi, da orjaška socialna neenakost ni dokaz, da je kapitalizem moten, ampak dokaz, da deluje. Če bi pustili, da ustvarja še večjo socialno neenakost, bi deloval še bolje – in še več ljudi bi se imelo fajn. Svet je zaradi bogatašev – in zaradi njihovega špekuliranja in hazardiranja, pa tudi zaradi njihovega manipuliranja z mističnimi finančnimi instrumenti – boljši in bogatejši. Toda Conard pozablja, pravi Adam Davidson, kolumnist New York Timesa, da bogati ne bogatijo zaradi svojih genialnih investicij ali svojih genialnih zamisli, ampak zaradi svoje moči in svojega vpliva, predvsem kakopak vpliva na politike, zakonodajalce in regulatorje. Le majhna sprememba zakonodaje je dovolj, da bogataš mastno obogati. Kar pa, če pomislite, niti ni čudno: finančni kapitalizem je piramidna igra, v kateri se vsi dobički vedno bolj selijo le še navzgor.

Zdaj nam stalno dopovedujejo, da sta politika in gospodarstvo preveč zlizana, da se politika preveč vmešava v gospodarstvo in da bi se morala politika umakniti iz gospodarstva. Kar je huda mistifikacija. Drži, politika je zlizana, toda problem ni toliko v tem, da je zlizana z gospodarstvom, kot v tem, da je zlizana s finančnim sektorjem in da je v tem odnosu – v tej »postelji« – v izrazito podrejenem, servilnem položaju. Kapitalizem je pač »religiozni fenomen« (vera v nevidno roko trga in druge neoliberalne dogme), kot je že davno ugotovil Walter Benjamin. Ni se torej politika vmešala v finančni sektor, ampak se je finančni sektor vmešal v politiko, ali natančneje – finančni sektor si je prisvojil politiko, proces političnega odločanja in demokracijo. Celo Simon Johnson, nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, pravi, da je finančni sektor tako okupiral proces političnega odločanja, da je že hudo načel ne le demokracijo, ampak tudi same temelje ekonomije. Stalno poslušamo: finančne institucije so izgubile stik z realnostjo, finančne institucije se ne menijo za realnost. Ne, ni res – v resnici je namreč huje: finančne institucije niso izgubile stika z realnostjo, ampak realnost same ustvarjajo. Mi verjamemo v realnost, toda finančne institucije verjamejo v ustvarjanje realnosti. In to, kar ustvarjajo, zdaj, kot lahko vidite, vsi – od EU do vaših lokalnih politikov – sprejemajo kot realnost.

Življenje onstran finančnih trgov

A kot rečeno: Grčija ni tako velika, da ne bi smela propasti. Finančni sektor, ki se obnaša kot suverena država (bolj suvereno od suverenih držav), Grčiji pravi: zdaj pa vam ne damo več denarja, če vsega ne sprivatizirate, če oblasti ne prepustite človeku, ki ga bomo mi izbrali, in če ne preidete na drahmo! In EU, ki se obnaša kot kolonija finančnega sektorja, se s tem gladko strinja, pa četudi se dobro zaveda, kam bi to Grčijo pripeljalo: vrednost njenega premoženja, z nepremičninami vred, bi drastično upadla, drastično bi se znižala življenjska raven Grkov, plače bi se drastično zmanjšale, drastično bi narasli brezposelnost in revščina – Grčija bi strmoglavila v najhujšo katastrofo po nacistični okupaciji, izgledala pa bi kot weimarska republika po I. svetovni vojni. In če ne bo bolje, pravijo nekateri, naj proda svoje otoke – in svoje muzeje. Grčiji se obeta to, kar se navadno zgodi shiranim podjetjem: nekdo jih za majhen denar kupi, potem pa jih za velik denar po delih razproda.

Finančni kapitalizem, gnan z neoliberalnim evangelijem, je tja od osemdesetih let pa do danes sprivatiziral vse, kar je bilo mogoče sprivatizirati, tako da za privatizacijo – za plasiranje vsega tistega presežnega kapitala – ni več ostalo kaj dosti: od tod siloviti, brutalni in brezkompromisni privatizacijski napad na socialno državo in javni sektor. To je zadnji nesprivatizirani del sveta – in zadnja meja. Finančni kapitalizem potem nima več kam – prišel je do konca. Ni več kaj sprivatizirati. Finančni kapitalizem je prišel do konca svoje zgodovine. In Grčija je simptom tega konca. Še več, v Grčiji vidimo, kako si finančni kapitalizem v svojem agoničnem boju za preživetje predstavlja »naslednji« val privatizacije: državo s špekulacijami uničimo in iztirimo, potem pa jo poceni kupimo in po kosih drago prodajmo!

Ni problem toliko v tem, da je politika zlizana z gospodarstvom, kot v tem, da je zlizana s finančnim sektorjem in da je v tem odnosu v izrazito podrejenem, servilnem položaju.

Živo si lahko predstavljate, da bodo s to degradacijo Grčije – z njenim prehodom na drahmo – najbolj profitirali prav finančni špekulanti in hazarderji, junaki finančnega sektorja, ki zdaj EU sili, da s finančnimi injekcijami rešuje Grčijo, to pa zato, da bi lahko te finančne injekcije pobirale finančne institucije, upnice Grčije, ki so v Grčiji hazardirale ter se zaračunale in opekle, tako da bi jim morali Grki odločno reči: špekulirali ste in hazardirali – in se opekli, zato odjebite! Ali kdo vrne denar špekulantom, ki so se opekli s hazarderskimi investicijami v propadle finančne produkte? Grčija je bila za finančne institucije, ki so v njej špekulirale in hazardirale, le mistični finančni produkt.

Saj res, kaj če bi v divjino namesto Grčije poslali finančne institucije, ki so hazardirale v Grčiji? Kaj če bi iz EU izgnali njih, ne pa Grčije? Kaj če bi za kužnega razglasili finančni sektor (ki je dejansko kužen), ne pa Grčije? Kaj če bi iniciativo v EU namesto Angeli Merkel – domini »grških smokvic«, ki skušajo v Grčiji priti do »dobrega fuka«, do »fuka stoletja« – prepustili Françoisu Hollandu? In kaj če bi Grki priredili referendum in sklenili, da svojih dolgov ne bodo plačali? Tako kot so to storili Ekvadorci leta 2008. Tako kot so to storili Argentinci leta 2001. In tako kot so to storili Islandci.

Spletni portal TruthSeeker nas je nedavno še enkrat lepo spomnil, kako so Islandci to storili. Najprej so tuji finančni špekulanti v spregi z islandsko finančno oligarhijo in njenimi političnimi vazali Islandijo mastno zadolžili, tako da se je znašla na točki, na kateri je zdaj Grčija. Islandski parlament je sklenil, da bodo dolgove britanskim in nizozemskim bankam vrnili. Ljudstvo je vstalo: Neeee! Politika je vztrajala. Ljudstvo tudi. Šlo je na ulice. In potem na referendum, na katerem je odločilo, da dolgov ne bodo vrnili: proti je glasovalo 93 odstotkov Islandcev! Vse gangsterje – junake finančnega sektorja in njihove politične marionete, ki so Islandijo vrgli v črno luknjo – so aretirali, tuje špekulante izgnali, banke nacionalizirali in napisali novo ustavo. Dolgove so razglasili za nične. »Ljudstvo je vstalo in zrušilo bankirje.« Ja, zmagalo je ljudstvo. »In vse to se je zgodilo brez nasilja in prelivanja krvi. Revolucija, uperjena proti silam, ki so ustvarile sedanjo globalno krizo, je uspela brez enega samega strela.« In brez terorja in brez gulagov. Islandci niso čakali na čudež, niso čakali na to, da se bo kar nekaj zgodilo ali pa da se bo pojavil mesija, ki bo rešil situacijo, ne, niso čakali na nevidno roko trga in Biblije, kot to zdaj počnejo brezidejni Evropejci, ampak so stvari – svojo usodo in svojo zgodovino – vzeli v svoje roke.

Ergo: tudi Grčija naj priredi referendum in odloči, da dolgov ne bo plačala. Za hec – da vidimo, kaj se bo zgodilo. Čas je, da v EU poskusimo kaj novega. Ko je Argentina sklenila, da ne bo vrnila dolgov, so jo izključili s finančnih trgov. Še vedno je izključena. In dolgov še vedno ni vrnila. Toda danes ima visoko, osemodstotno gospodarsko rast. Kot pravi Eric Toussaint, predsednik Komiteja za odpis dolga deželam tretjega sveta: »To kaže, da je mogoče alternativne vire financiranja najti tudi zunaj finančnih trgov.« Očitno obstaja tudi življenje onstran finančnih trgov.