Raje duhovnik kot kulturnik

Koga ima država raje, duhovnike ali kulturnike? Odgovor na to na videz zapleteno vprašanje je morda preprost. Država se je znašla v krizi, in ker morajo usodo varčevanja deliti vse skupine, kot ponavlja vlada, so se v svežnju protikriznih ukrepov znašli oboji, tako duhovniki kot tudi kulturniki. Obema skupinama država sedaj pomaga pri plačevanju socialnih prispevkov. Vlada je okrog 1000 duhovnikom pomoč v tem in prihodnjem letu zmanjšala za 20 odstotkov, tako imenovane samozaposlene v kulturi – teh je sedaj okrog 1400 – pa naj bi ministrstvo pod vodstvom Žige Turka dobesedno zdesetkalo. Ministrstvo sicer uradne ocene ne želi dati. A po okvirnem izračunu Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, bo na koncu država socialne prispevke plačevala le še kakšnim 150 kulturnikom. Kar ne bi bil 20-odstotni, ampak kar 90-odstotni rez.

Kako so v društvu prišli do tega sklepa? Ministrstvo za kulturo je doslej status samozaposlenih v kulturi enkrat na tri leta podeljevalo po merilu »izjemnih dosežkov na področju kulture«, ki jih je od primera do primera ocenjevala posebna komisija. Sedaj pa superministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šolstvo v skladu s svojo empirično težnjo v novi uredbi uvaja nove, t. i. vrhunske »kvantitativne in kvalitativne kriterije«. Pri ocenjevanju upravičenosti do statusa samozaposlenega v kulturi naj bi 20 odstotkov ocene prinesle najvišje nagrade, 20 odstotkov strokovne objave v najpomembnejših revijah, medijska odmevnost in tako naprej. A lektorji, ugotavljajo v društvu Asociacija, nagrad sploh nimajo, mnogi ostali, recimo literarni kritiki, lahko kvečjemu dobijo eno Stritarjevo nagrado v življenju, drugi so pri zahtevanih strokovnih objavah spet odvisni od razpisov ministrstva in tako naprej. V društvu režiserjev so tako recimo izračunali, da bi po novih merilih status obdržali le še trije od 38 samozaposlenih.

Poleg tega bo ministrstvo po novem »vrhunskost« na področju kulture terjalo tudi od podpovprečno plačanih, saj v novi uredbi ohranjajo nič kaj vrhunski cenzus – tam okrog 21 tisoč evrov bruto na leto, kar v sistemu plač v javnem sektorju predstavlja 35. plačni razred od 65. Status samozaposlenih v kulturi je bil seveda v Sloveniji vpeljan po vzoru drugih evropskih držav kot socialni korektiv za slabo plačana in večinoma projektna dela, ki jih pogosto opravljajo kulturni delavci. Status samozaposlenih, pravijo zato v društvu Asociacija, ni nagrada, temveč institut socialne pravičnosti za tiste, ki niso zaposleni, nova uredba pa se izumlja zato, »da bi na podlagi tako imenovanih ’strokovnih kriterijev’ pravzaprav uničili določeno že do sedaj deprivilegirano skupino ustvarjalcev«. Terjati skorajda nedosegljive, vrhunske rezultate od slabo plačanih avtorjev za mnoge kulturnike pomeni pridelovanje »vrhunskih revežev«.

»Cilj je v resnici demontaža kulturne infrastrukture in omrtvičenje izbranih segmentov kulture, ustvarjanje kaotičnih razmer in možnosti, da se ljudje sprejo med seboj.« – Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo

Ukrepi, ki naj bi sedaj prizadeli te »vrhunske reveže« ali nezaposlene kulturne delavce, ki se vsakodnevno borijo na obrobju, pa že razkrivajo naravo nove vladne kulturne politike. Predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič pravi, da bi država morala ustvarjati okolje, ki spodbuja ustvarjalnost, ne pa, da se politika vtika v, recimo, letni program Slovenskega filmskega centra ali da ima tako veliko vlogo pri imenovanju direktorjev kulturnih ustanov. Ta, »etatistični« odnos do kulture je bil značilen za prejšnji sistem, v katerem so bili kulturni ustvarjalci pod večnim pritiskom dnevne politike. Prevlada politike se v različnih oblikah kaže še danes, tako nad zaposlenimi v kulturnih ustanovah kot nad samozaposlenimi, ki zaradi narave svojega statusa nosijo še večja tveganja. To, da jim vlada sedaj spodjeda ustvarjalne in ekonomske temelje, za Zupaniča ni oblika varčevanja, ampak poskus discipliniranja in družbene marginalizacije.

»Imam samo eno vprašanje: Je to po meri demokratične države?« se sprašuje Zupanič. Najbolj drastični ukrepi, kot so jih ob rebalansu proračuna in v zakonu o uravnoteženju javnih financ v vladajoči koaliciji namenili kulturi, pa zadevajo seveda delovanje obeh najpomembnejših kulturnih agencij – Slovenskega filmskega centra in Javne agencije za knjigo. Obema je vlada za 25 odstotkov zmanjšala denar za projekte, ob tem pa jim je odvzela še denar za poslovanje – kar minister Žiga Turk imenuje odvečna administracija. Zakon sicer dopušča možnost proračunskega financiranja do treh zaposlenih na posamezni agenciji, a to še zdaleč ne bo dovolj za normalno delovanje. »Cilj je v resnici demontaža kulturne infrastrukture in omrtvičenje izbranih segmentov kulture, ustvarjanje kaotičnih razmer in možnosti, da se ljudje sprejo med seboj. To presega smotrno varčevanje. To je v resnici vojna proti razumu. Proti kritičnemu razumu, proti zdravemu razumu, kar pač želite,« pravi Zupanič.

Duhovniki so v veliko boljšem položaju. Zamika plačil ni, za svoj status jim ni treba prilagati dokazil, ni se jim treba potegovati za nagrade, niti dokazovati medijske odmevnosti. Dovolj je, da je država poklicu priznala posebni status. Morda je to tudi rešitev za kulturnike, če bi se denimo preoblikovali v kakšno sekto?

Na superministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo, šolstvo (…), kjer je za področje umetnosti pristojna generalna direktorica Barbara Koželj Podlogar, težav še vedno ne vidijo. Glede spremenjenih kriterijev za pridobitev statusa samozaposlenih recimo ponavljajo, da je omenjena uredba še v javni razpravi, da se rezervirani denar za samozaposlene v kulturi ne zmanjšuje in podobno. A dejstvo je, da se t. i. protikrizni ukrepi na področju kulture seštevajo. Ne samo, da bo težje dobiti status samozaposlenega, kdor ga bo dobil, bo imel težave pri sklepanju avtorskih pogodb, ki jih je vlada ravno tako prepovedala skleniti brez njihovega soglasja, ali pa bo dobil 25 odstotkov manj npr. knjižničnega nadomestila, tj. odškodnine, ki jih avtorji dobivajo zato, da so njihove knjige na voljo v javnih knjižnicah. Ali pa morda tudi knjižničnega nadomestila ne bo dobil, saj ga morajo na novo za vseh tisoč upravičencev določiti v agenciji za knjigo, ki pa se po novem ne sme financirati iz proračuna.

Učinki takšne politike so že vidni na terenu. Na področju filma je bil na podlagi razpisa lani posnet le en film, Adria Blues, pa še ta ni plačan, letos pa vsa filmska produkcija v državi stoji. Pred pol leta je pisatelj in režiser Goran Vojnović podpisal pogodbo za snemanje filma po svojem romanu Čefurji raus, a filma še vedno ne snemajo, saj ni denarja. »Za zdaj nihče nič ne ve. Nihče ne zna povedati, kdaj bo denar prišel. Nihče ne ve, kdo naj bi bil tisti, ki ve ali ki naj bi povedal, kdaj bo denar prišel. Minister na drugi strani pravi, da ni problema. Mi pa prestavljamo snemanje, dolgujemo avtorske honorarje, že pol leta delamo film zastonj, naš producent pa ni dobil niti vsega denarja za svoj prejšnji film,« pravi Vojnović. Duhovniki so v tej primerjavi v veliko boljšem položaju. Zamika plačil ni, za svoj status jim ni treba prilagati dokazil, ni se jim treba potegovati za nagrade, niti dokazovati medijske odmevnosti. Dovolj je, da je država poklicu priznala posebni status. Morda je to tudi rešitev za kulturnike, če bi se denimo preoblikovali v kakšno sekto?