Zeleni prstan

Zadnje leto dni se je po Poti spominov in tovarištva, 34-kilometrski z zelenjem obdani krožni pešpoti, ki že sedem desetletij objema Ljubljano, smukal eden naših najbolj priznanih fotografov, Joco Žnidaršič. Dobesedno smukal se je, saj se je vsakič, ko se je odpravil na pot, umaknil v zavetje dreves in travnikov. S pomočjo teleobjektiva je skrivoma opazoval pot in njene obiskovalce ter vsake toliko časa pritisnil na sprožilec.

Včasih je to počel na severozahodnem delu poti, ki se skoraj dotika bajerja v Kosezah. Drugič je šel bolj severno, kjer se pot vije med bloki bežigrajskega naselja BS-3 in se potem nadaljuje proti pokopališču Žale. Tretjič je pod drobnogled vzel skrajno vzhodni del poti na že povsem podeželskem Bizoviku. Včasih pa je dogajanje opazoval tudi z juga, kjer pot postane bolj gozdnata in se spopade s strmim Golovcem. V zasedo je odhajal zjutraj, podnevi in zvečer, v vseh letnih časih in vremenskih razmerah. Ves ta čas je v objektiv lovil nove in nove pešce, pohodnike, tekače, maratonce, otroke na skiroju, starše z vozički, zaljubljene parčke in pse, ki so sprehajali svoje lastnike.

Joco je najbolj reprezentativne fotografije, ki so nastale v njegovem enoletnem podvigu, nedavno zbral v fotografski monografiji Najlepša pot: Zeleni prstan Ljubljane. Nekdanji fotoreporter, dolgoletni urednik fotografije pri Delu in prejemnik številnih nagrad, med drugim tudi edine nagrade World Press Photo v rokah kakšnega slovenskega fotografa, se zadnja leta tudi sicer posveča monografijam, tokratna knjiga pa je že njegova deseta samostojna. Nastala je v sodelovanju z dr. Matjažem Kmeclom, ki je prispeval uvodni zgodovinski zapis, Željkom Kozincem, ki je prispeval vsa ostala besedila, in oblikovalcem Žaretom Kerinom. Knjigo so posvetili pokojnemu priznanemu oblikovalcu Miljenku Liculu.

Pot spominov in tovarištva fotografske monografije seveda ni dobila le zato, ker je izjemno priljubljena rekreacijska točka Ljubljančanov, temveč tudi zaradi svoje zgodovinske komponente, ki priča o veliko bolj trpkem dogajanju na naših tleh. Njeno traso je med drugo svetovno vojno začrtal italijanski okupator, ki je okrog in okrog mesta postavil dva metra visoko in z oboroženimi vojaki zastraženo ograjo. Mesto je bilo italijanski in nato še nemški zapornik natanko 1171 dni. Mnogi, ki so želeli priti na drugo stran ograje, so to plačali s svojim življenjem.

Po osvoboditvi 9. maja 1945 so ograjo porušili in traso je prerasel plevel. Šele dobro deset-

letje kasneje se je porodila ideja, da bi jo uredili in ji dali tudi pozitivno, miroljubno in prijateljsko sporočilo. Zaživeli so teki in pohodi po sledeh nekdaj okupirane Ljubljane, maja 1981 pa so se učenke in učenci ljubljanskih šol prijeli za roke ter sklenili živ obroč okrog mesta. Francoski časnik Le Monde je takrat zapisal, da na svetu ni mesta, ki bi lepše in močneje proslavilo svoj rojstni dan. Kljub temu so želeli nekateri po osamosvojitvi pot prepustiti propadu, češ da naj bi bila ostanek prejšnjega režima. Res je doživela kar nekaj spornih posegov, a k sreči je preživela, medtem pa so jo za svojo vzeli tudi Ljubljančani.

Joco tudi v tej monografiji ponudi izredno premišljeno izbrane fotografije in skrbno umerjene kompozicije, a v nasprotju s številnimi drugimi knjigami, ki so bolj »lepotno« naravnane, tokrat največji poudarek daje ljudem, obiskovalcem poti, pa tudi njihovim medsebojnim stikom in njihovemu stiku z naravo. Prav zaradi takšnega, »človeškega« pristopa se ob prebiranju knjige največkrat zazdi, kot da bi imeli pred seboj izredno obsežno reportažo, ki pa bralca tako pritegne, da bi lahko kar takoj naredil en krog okoli Ljubljane.

Fotografska monografija:
Najlepša pot: Zeleni prstan Ljubljane
Avtor: Joco Žnidaršič
Soavtorji: dr. Matjaž Kmecl, Željko Kozinc in Žare Kerin
Založba: Veduta AŽ
Cena: 43 evrov