Nad njo le še nebo

Janko Lorenci

1. 6. 2012  |  Mladina 22  |  Kolumna

Dogovor strankarskih voditeljev o spremembi ustave in referendumske zakonodaje naj bi bil zgodovinski. Če oznaka drži, je treba pripomniti, da se zgodovina rada prelamlja na slabše. Janša, Pahor, Janković … bi radi z ustavno spremembo referendum bolj ali manj ukinili, z njim pa po malem tudi ljudstvo.

Sedanja referendumska ureditev sicer res povzroča težave. Nastala je t. i. sistemska referendumska blokada, s katero so sindikati in SDS lani onemogočili potrebno pokojninsko reformo Pahorjeve vlade. Zdaj je isto grozilo megavarčevalnemu zakonu vlade Janeza Janše. Ta sicer igra perverzno igro; ko je v opoziciji, je rušilen in se ravna po geslu čim slabše, tem boljše, ko pride na oblast sam, pa zahteva od opozicije državotvornost.

Referendumska ureditev je torej problematična in včasih ovira nujne spremembe. Res pa je tudi naslednje: če ji nad glavo ne bi visela referendumska grožnja, bi sedanja vlada – socialno sporazumevanje gor ali dol – kot z valjarjem uveljavila zategovanje pasu, ki bi bilo še bistveno bolj drastično, kot se je izcimilo iz pogajanj s sindikati. Rezi bi bili še trši in bi še bolj zadeli šolstvo, znanost, zdravstvo. Bili bi torej še bolj zgrešeni in bi napravili še večjo škodo. Kajti vlado v tak tempo in ostrino rezov ne sili EU, ampak bi varčevanje lahko raztegnila in ga napravila manj boleče in manj škodljivo.

V tem konkretnem primeru je bil referendum tak, kakršen je, torej koristen. Hkrati se je pokazalo, da znajo biti sindikati čisto razumni, saj jim ne bi bilo treba privoliti v dogovor z vlado in zmanjšanje plač, ker bi varčevalni zakon na referendumu skoraj zanesljivo padel tudi brez sporazuma.

Vrnimo se k dogovoru strankarskih voditeljev. Uvedba kvoruma je razumna, čeprav je ta razmeroma nizek. Več kot sporna pa je širina in vsebina tematik, ki bi postale za referendumsko odločanje tabu. Po dogovoru vrhov naše vrle politike naj bi bile take vsebine zakoni s fiskalnimi posledicami, nujni ukrepi (npr. v primeru naravnih nesreč), zakoni o obrambi in varnosti ter zakoni, pri katerih bi bile lahko ogrožene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Seznam prepovedi je grozeče širok. Zlasti pa je pod zakone s fiskalnimi posledicami ali nujne ukrepe strpati skoraj vse. Fiskalne posledice ima ne samo proračun in ta ali ona reforma, ampak tudi nakup slona v živalskem vrtu, sumljiv premierov polet z letalom ali protežiranje zasebnih fakultet.

Če bi »zgodovinski« sporazum obveljal, bi lahko politika iz referendumskega odločanja izločila tako rekoč vse pomembne teme zlasti materialne narave. Volivcem bi v glavnem preostale le drobtinice. Pri tem je referendum zamišljen tudi kot korekcija volje politike in s tem eo ipso tudi kot odločanje o pomembnih rečeh. Moč politike oziroma trenutne oblasti bi se z zamišljeno spremembo ustave izjemno okrepila, moč sindikatov, civilne družbe, ljudstva pa izjemno zmanjšala. Trpela bi demokracija, trpel bi lahko tudi razvoj, saj tačas nazorno vidimo, kako pogubno tolčenje po šolstvu, znanosti, zdravstvu – osnovah razvoja, blaginje in dobrega počutja družbe – si lahko privošči zaostala oblast.

Če bodo spremembe ustave uresničene tako, kot so se v sumljivi harmoniji dogovorili politični voditelji, se bo ravnotežje družbene moči še bolj premaknilo v korist (političnih) elit. Ustavna pravica do referenduma bo tako rekoč ukinjena, ljudstvo in tudi politična javnost pa bosta še bolj zgolj statista.

Ta hip se pod vplivom krize, delne zlorabe referenduma in družbene zmede zdi, da je ostra omejitev pravice do referenduma upravičena. Toda malo bolj distanciran pogled govori drugače. V osnovi gre za vprašanje zaupanja v politiko in zdravja oziroma gnilobe našega sistema v celoti. Zanj je najbolj odgovorna prav politika. Spreminjanje referendumske zakonodaje ne bi bilo tako sporno, če bi lahko tej naši nadeliti kolikor toliko zaupali, če bi verjeli, da je dovolj demokratična, dobronamerna in sposobna.

Toda če pogledamo, kakšna je, kako nas vodi, kam nas je pripeljala in s kako železno doslednostjo posnema predvsem slabe (npr. uvoz neoliberalizma), ne pa tudi dobre zunanje zglede, ji tega zaupanja pač ni mogoče podariti, s tem pa tudi ne tako drastično okleščenega referenduma, kakršnega predlaga. Lahko smo tudi prepričani, da bi oblast načrtovano zoženje in raztegljivost referenduma zlorabila bolj, kot se zlorablja sedanja ureditev.

Ker tudi delitev oblasti na različne veje, pravnost in kontrolni mehanizmi v družbi grdo šepajo, bi politika ostala brez skoraj slehernega nadzora, še bolj samopašna in še bolj v službi same sebe in svojih nečistih povezav. Nad njo bi bilo samo še nebo. Referendumska grožnja mora zato še naprej viseti nad njo kot skrajno, čeprav redko uporabljeno sredstvo.

Za njegovo razumno uporabo bi dovolj poskrbel visok kvorum, potreben in koristen, kot rečeno. Druge predlagane omejitve, ostre in raztegljive kot žvečilni gumi, pa bi bilo treba strogo omejiti. Sprememba ustave bi bila sprejemljiva samo v tem primeru.

Naš vrhovni akt pravi, da je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast izvršuje posredno z volitvami in neposredno (zlasti) z referendumom. Sporazum strankarskih voditeljev je v bistvu groba kršitev, kastracija črke in duha ustave.