Mitja Jelenič Novak: »Imajo nas za mrhovinarje, ki se pasejo na nesreči drugih«

O kršitvah odvetniške etike, o odvzemih odvetniških licenc, o odvetništvu kot zatočišču za pokvarjene pravosodne funkcionarje in o tem, zakaj javnost odvetniški poklic prišteva med najbolj koruptivne, smo se pogovarjali z disciplinskim tožilcem odvetniške zbornice Mitjo Jeleničem Novakom.

Koliko disciplinskih postopkov zoper odvetnike na leto sproži zbornica?

Zadnja leta odvetniška zbornica na leto prejme povprečno od 100 do 130 prijav proti odvetnikom. Med njimi jih največ vložijo stranke, nekaj tudi državni organi, niti prijave odvetnikov zoper odvetnike niso izključene.

In kateri so najpogostejši očitki?

Največ se jih nanaša na nevestno zastopanje stranke, zadrževanje strankinih listin po prenehanju pooblastilnega razmerja in neprimerno ali žaljivo obnašanje ali izražanje pri opravljanju odvetniškega poklica.

Kaj se šteje za nevestno zastopanje in kaj za neprimerno obnašanje?

Recimo, da odvetnik ne pride na razpravo, na katero je vabljen, stranke ne seznanja z bistvenimi informacijami v postopku in podobno. Za neprimerno obnašanje pa šteje neprimeren nastop odvetnika na sodišču, žaljivo obnašanje do stranke ali sodišča in neprimerne navedbe, ki presegajo meje običajne pravne argumentacije.

Koliko prijav je utemeljenih?

V povprečju od 50 do 60 odstotkov disciplinskih prijav zavržemo kot neutemeljene, na podlagi drugih sprožimo disciplinski postopek.

Kako sploh poteka delo disciplinskih organov znotraj zbornice od prijave do končne odločitve?

Ko zbornica dobi prijavo zoper odvetnika, ga pozove, naj se do nje opredeli. Potem navadno spis dobim jaz ali eden izmed mojih namestnikov in na podlagi podatkov, ki jih imamo, se odločimo, ali je treba opraviti še dodatne poizvedbe pri stranki ali odvetniku. Temu sledi odločitev o vložitvi ali zavrženju disciplinske prijave. O vloženi zahtevi po uvedbi disciplinskega postopka navadno odloča disciplinska komisija, razen ko gre za tako hude kršitve, da zahtevamo uvedbo postopka pred disciplinskim sodiščem. Eno ali drugo telo potem na podlagi opravljene obravnave odloči o zadevi po pravilih statuta zbornice in zakona o kazenskem postopku.

Koliko odvetnikov ste peljali pred disciplinsko sodišče?

V zadnjih petih letih, če se ne motim, tri.

Glede na to, da je v zadnjih letih število odvetnikov naraslo na 1500, je to malo …

Če gre zadeva na disciplinsko sodišče, potem gre po navadi za tako hude kršitve, da kot ukrep predlagamo odvzem licence. To je zelo resna sankcija. Kakor če bi v kazenskem postopku nekomu izrekli prepoved opravljanja poklica.

In v teh primerih so bile odvetnikom dejansko odvzete licence?

V enem primeru je bila licenca odvzeta s pravnomočno odločbo, v enem se je odvetnik sam izbrisal iz imenika odvetnikov, potem ko je bila izdana prvostopenjska odločba o odvzemu licence, v tretjem pa že, ko je bila vložena zahteva po uvedbi disciplinskega postopka pred disciplinskim sodiščem.

Kaj mora storiti odvetnik, da predlagate odvzem licence?

Podane morajo biti hujše disciplinske kršitve, ki jih opredeljuje statut zbornice, in povzročena huda škoda strankam ali ugledu odvetništva. V omenjenih treh primerih je šlo za odvetnike, ki so bili prej že nekajkrat v disciplinskih postopkih in je bila zadnja kršitev predvsem pika na i, v enem primeru pa je bila že ena sama kršitev dovolj huda.

Javnost sicer glede samonadzora ali, bolje rečeno, medsebojnega varovanja hrbta odvetnike rada primerja z zdravniki, pri katerih disciplinski organi nikoli ne ugotovijo napake.

Lahko rečem le, da zbornica resno obravnava vse prijave zoper odvetnike, ki jih prejme. Res je, da je večina utemeljenih prijav takšna, da je potrebna obravnava pred disciplinsko komisijo, kjer je kot najstrožja kazen predvidena denarna kazen. Teh je izrečenih kar precej. Kar pa se tiče odvzema licence za opravljanje odvetniškega poklica, je to izjemno huda sankcija. Svoboda dela je ustavna kategorija in ni preprosto nekomu odvzeti pravice do opravljanja poklica. Kršitev mora biti resna in huda. Zato tudi teh primerov ne more biti toliko, kot bi javnost želela. Še v kazenskih postopkih, ko so storjena kazniva dejanja, se redko izreče varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica. Gre verjetno za enega najstrožjih ukrepov, morda najstrožji ukrep poleg zaporne kazni. Javnost ima seveda drugačne želje. Skoraj vsaka druga ali tretja prijava zoper odvetnika vsebuje zahtevo po odvzemu licence. Ampak za vsako kršitev pač ni mogoče nekomu prepovedati opravljanja poklica. Je pa tu odvetniška zbornica dosledna. Če so kršitve takšne, da je potrebno tako strogo ukrepanje, potem nimamo pomisleka in tak postopek tudi sprožimo. Sprašujem se, koliko novinarjem je bila v postopku pred njihovimi disciplinskimi organi izrečena prepoved opravljanja poklica in koliko zdravnikom ali navsezadnje sodnikom. Jasno je, da posameznik, ko se mu zgodi krivica, doživlja to kot najhujšo možno na svetu in želi hitro in najstrožje kaznovanje kršitelja. Ampak ljudje bi si morali znati v takih primerih predstavljati, kako bi se sami počutili, če bi se znašli v položaju, ko bi se jim zaradi nekega neetičnega ravnanja prepovedalo opravljati poklic. Opravljanje poklica je vendar za vsakogar eksistenčnega pomena.

»Veliko je strank, ki vložijo prijavo zoper odvetnika nasprotne stranke. V bistvu mu očitajo, da je predobro opravil svoje delo, predobro zastopal stranko.«

Saj gotovo je včasih težko. Radi bi, da odvetnik za nas dela dobro, in moti nas, ko dobro dela za nasprotno stranko.

Točno tako. Zato pa odnos do odvetništva nikoli ne more biti zgolj pozitiven. Če je odvetnik všeč svoji stranki, gotovo ni nasprotni stranki. In obratno. Do odvetnika bo zmeraj kdo gojil zamero. Če je predober ali preslab. Veliko je strank, ki vložijo prijavo zoper odvetnika nasprotne stranke. V bistvu mu očitajo, da je predobro opravil svoje delo, predobro zastopal stranko. Tako pač je, saj tudi v sporu pred sodiščem na koncu vsaj ena stran ni zadovoljna z odločitvijo sodišča.

Najprej najamemo odvetnika, potem pa smo razočarani nad delom, ki ga je opravil.

Odvetništvo nikjer v svetu ni priljubljeno. Ljudje dojemajo odvetnike kot mrhovinarje, ki se pasejo na nesreči drugih. Ne razumejo, da je v veliki večini primerov, zlasti v kazenskih postopkih, odvetnik njihov edini zaveznik, zlasti pa je za takega posameznika odvetnik zadnji obrambni okop pred vsemogočno državo. Ljudje poleg tega pozabljajo, da celo ustavne pravice v nobeni državi niso same po sebi umevne in da jih je bila večina tudi pri nas izborjena po zaslugi odvetnikov. Država sicer daje neki nabor pravic, a jih mora posameznik pogosto šele uveljaviti, in to počno odvetniki. So zadnji okop pri obrambi človekovih pravic. Država si z različnimi zakoni nedvomno zna zelo izboljšati svoj položaj nasproti posamezniku, ta pa navadno nima nikogar drugega kot svojega odvetnika.

Kljub temu so odvetniki iz leta v leto povsem v vrhu med tistimi skupinami, ki jih javnost dojema kot najbolj koruptivne.

Ja, to je zares zanimivo in dokazuje, da ljudje v resnici ne razumejo narave odvetniškega dela. Pravzaprav ne vem, od kod ljudem sploh misel, da je odvetnik lahko korumpiran, in ne vem, v kakšnem smislu bi bilo odvetnika mogoče podkupiti. Odvetnik ne odloča o nobenih pravicah ljudi, ampak si za uveljavitev takšne ali drugačne »pravice« ljudi zgolj prizadeva v sodnih in drugih postopkih. Korupcija je po logiki stvari lahko prisotna samo tam, kjer se odloča, in odvetniki zagotovo niso tisti, ki odločajo o tem, ali bo nekdo na primer prejel kakšno upravno dovoljenje ali ne, ali bo nekdo prejel državno subvencijo ali ne, kateri pacient bo prvi operiran in kakšna sodna odločba bo obveljala.

Pred časom se je veliko govorilo o poslovanju odvetnikov brez računov. Ste na svojo mizo dobili tudi prijave zaradi teh kršitev?

Tudi, vendar me pri prijavah bolj zanima, ali je odvetnik stranki storitve obračunal v skladu z dogovorom s stranko oziroma v skladu z odvetniško tarifo. Problem neizdaje računa niti ni vprašanje kršitve poklicne etike. Vprašanje poklicne etike je, kadar odvetnik zaračuna stranki previsoke stroške za svoje delo. Zgolj zaradi neizdanega računa pa stranka ni oškodovana, kvečjemu država. Sicer statistika prijav ne kaže, da bi to bil zelo pogost pojav.

Imate veliko dela z odvetnikom Francijem Matozom?

Tudi zoper odvetnika Matoza so že bile vložene prijave.

Ste že obdelali primer, ko je odvetnik Matoz sočasno zastopal policista in tožilko Dragico Kotnik, ki je policista kazensko preganjala? Protikorupcijska komisija je na strani tožilke celo ugotovila korupcijo, ker je odstopila od pregona policista.

Mogoče, da je zbornica to zadevo že prejela, sam je še nisem dobil na mizo.

Je pa to tipičen primer konflikta interesov pri odvetniku?

Težko rečem. Moral bi proučiti dejstva konkretne zadeve. Načeloma odvetnik v istem postopku ne more prevzeti zastopanja nasprotne stranke. Nisem pa prepričan, da je to tak primer. A prepričan sem, da bi večina odvetnikov v takšnem položaju zastopanje bodisi enega ali drugega odklonila.

Je pa ta tožilka, zoper katero teče kazenski postopek, vložila prošnjo za sprejem v odvetništvo. In to ni osamljen primer, da se ožigosani pravosodni funkcionar zateče v odvetništvo. Ni čudno, da ljudje dvomijo o poštenosti odvetnikov …

Odvetniška zbornica težko zavrne sprejetje prosilca, ki izpolnjuje formalne pogoje za vpis v imenik odvetnikov. Ne vem pa, kako je s konkretnim postopkom.

Matoz je tudi odvetnik v primeru Patria, kjer smo bili in smo še priča vsem vrstam zavlačevalnih taktik, ki pa nimajo nič skupnega z učinkovitostjo sodnih postopkov, kakršno zahteva evropsko sodišče za človekove pravice.

Procesno vodstvo je v rokah sodnika. Koliko manevrskega prostora bo sodišče dalo odvetnikom ali tožilstvu, je popolnoma odvisno od sodnika, ki sodi. Odvetnik v postopku ne more narediti ničesar, česar sodnik ne bi dovolil oziroma toleriral.