Film ni kurba!

Indonezija ima največjo ekonomijo v južni Aziji. Indonezija je potencialni BRIC. Indonezija je nova Brazilija, nova Rusija, nova Indija, nova Kitajska. Indonezija ima 240 milijonov prebivalcev. Indonezija je največja muslimanska dežela. Indonezija ima ogromno morja in okrog 18.000 otokov. Indonezija je naslednja velika stvar. Pa vas je kdaj zanimalo, kakšne filme snemajo v tej velesili, v tem gigantu? Ste hoteli kdaj videti indonezijski film? Bi ga radi videli? Recimo Odsev morja? Ja, morje, otoki – in otroci, ki hodijo po vodi. In pod vodo. Toda tega filma zlepa ne boste videli, ali bolje rečeno: ne boste ga videli v Koloseju in drugih multipleksih. Ne boste ga videli na DVD-ju – vsaj ne pri nas. Ne boste ga videli na TV. Vidite ga lahko le na festivalu Kino Otok, ki se je te dni že tradicionalno začel v Izoli (in ki se je – nič manj tradicionalno – stegnil tudi v ljubljanski Kinodvor). Indonezijski film lahko vidite le na tem festivalu, ne pa tudi drugje. Ne brez razloga: Kino Otok vrti prav take filme – filme, ki jih v Sloveniji ne moreš videti nikjer drugje. In v času, ko vsi – koloseji, DVD-ji, televizije itd. – vrtijo iste filme (blockbusterje, sequele, prequele, rimejke ipd.), je to zelo pomembno.

Ko je Kino Otok nastal, so filme, ki naj bi jih vrtel, označili kot deprivilegirane. Kar še vedno drži. Toda ta izraz naj vas ne zavede. Deprivilegirani so le v dveh točkah: prvič, prihajajo iz dežel, ki – vsaj tu, na Zahodu – niso privilegirane, zato se ti filmi zelo težko prebijejo do kina, do publike, do pogleda, in drugič, posneti so za majhen denar, z nizkimi budžeti, mikrobudžeti, celo antibudžeti. Toda to jih ne omejuje, ravno nasprotno – deprivilegiranost jim koristi. Sili jih v večjo kreativnost, večjo lucidnost, večjo inventivnost. Lahko eksperimentirajo. Lahko gredo dlje kot drugi filmi. Lahko počnejo reči, ki si jih drugi – privilegirani! – filmi ne morejo privoščiti: ker so predragi. Previsok budžet te omejuje. Misliti moraš na to, da boš investicijo upravičil. Misliti moraš na delničarje. Misliti moraš na »povprečnega« gledalca. Ciljati moraš čim nižji skupni imenovalec. V filmu moraš obdržati le tisto, kar je splošno sprejemljivo. Finančnim trgom moraš poslati »pozitivni« signal. Ha. Privilegiranost je le ovira. Motnja. Deprivilegirani filmi so po drugi strani privilegirani: mislijo lahko na film. Privoščijo si lahko film. Kar je privilegij. Bolj ko je film privilegiran, manj filma si lahko privošči. Bolj ko je deprivilegiran, več filma si lahko privošči. Več si lahko privošči tega, kar filme dela filme – in kar jih je delalo filme.

Lahko si privošči reči, ki so iz filma – okej, privilegiranega filma – izginile. Recimo: lahko si privošči tišine. Vau! Tišine. Deprivilegirani filmi v nasprotju s privilegiranimi filmi (h’woodskih blockbusterjev, evropskih pudingov ipd.), ki ne znajo molčati, ki stalno govorijo, bobnijo, bučijo in hreščijo, ki nas skušajo impresionirati z zvočnim zidom (logoreja + non-stop soundtrack) in ki pozabljajo, da so zrasli iz nemosti (to, da je letos oskarja dobil »nemi« Umetnik, pove vse o tem, kako vsi hlepijo po tej nemosti, po tišini, po antilogoreji, po vrnitvi-k-filmu), zelo cenijo tišine. Dolge tišine. Zlahka vzdržijo brez dialogov. V britanskem dokumentarcu Dve leti na morju, ki popisuje samotno, izolirano, pastoralno, arkadijsko življenje Jaka Williamsa, komaj slišite kako besedo. S kom pa naj se pogovarja? Ves film je sam, v svojem svetu, puščavnik v škotskem višavju, ultimativni highlander. Nikoli ne izvemo, zakaj živi sam, v popolni izolaciji. Da mu ne bi bilo treba govoriti? Da bi lahko molčal? Williams, prostovoljni Robinson Crusoe, ceni tišino, še več – občutek imate, da se z njo solidarizira.

Deprivilegirani filmi so dejansko privilegirani: mislijo lahko na film. Privoščijo si lahko film. Kar je privilegij. Več si lahko privošči tega, kar filme dela filme.

Deprivilegirani filmi se ne solidarizirajo s finančnimi trgi, ampak s tišinami, toda nič ni narobe, če v teh tišinah vidimo metatišine, navsezadnje, deprivilegirani filmi so sami obsojeni na tišino. Živijo pač v svetu, ki jim jemlje besedo – v svetu, ki jih ne pusti k besedi – v svetu, ki jih odriva, izriva, zakriva, izključuje – v svetu, ki jih sili v samoto in izolacijo. Junaki teh filmov so marginalci, izključenci, izobčenci, obsojeni na tišino – svet, v katerem živijo, jih ne pusti do besede. Taka je v italijanskem filmu Ime mi je Li Kitajka, tekstilna delavka iz rimskega primestja, ki se preseli v Chioggio, kjer se zaposli kot natakarica in kjer spozna Bepija (Rade Šerbedžija), slovanskega outsiderja: kolikor je ne utiša hladni in brezosebni trg njene »nove« domovine, jo utiša antiintegracijska tradicija njene matične domovine. Taka je v hongkonškem Preprostem življenju starka, ki je celo življenje delala kot služkinja in ki konča v domu za ostarele, metropoli tišine in izključenosti. Taki so v burkinskem filmu Bayiri – domovina afriški migranti, ki bežijo pred državljanskimi vojnami. In taki so v makedonskem filmu Punk ni mrtev nekdanji člani punk benda, ki jih je novi kapitalistični red tako utišal, izključil in izobčil (da ne rečem deprivilegiral), da se po sedemnajstih letih odločijo za comeback: njihovo socialno utišanost lahko preseka le frenetični hrup punka, ki pa ni brez stranskih učinkov, bolj tragičnih kot komičnih (makedonski punkerji vs. albanski punkerji, nacionalizem). V indijski Miloščini za slepega konja pa hladne in brez-

osebne sile kapitala na lepem porušijo hišo na robu revne pandžabske vasice – tovarna, ki je kupila to zemljo, pošlje buldožerje, ki preglasijo vse besede. Prebivalcev te hiše ni nihče nič vprašal. Nihče jim ni nič rekel. Nimajo besede, ker nimajo dodane vrednosti. Nimajo moči, ker niso konkurenčni. Obsojeni so na propad, puščavo, nomadstvo in tišino, ker s svojim antikapitalističnim načinom življenja le ovirajo gospodarsko rast, »indijski gospodarski čudež«.

Otočje

Deprivilegirani filmi si lahko privoščijo tudi neprofesionalne igralce. Ne rabijo profijev, ne rabijo zvezdnikov, da bi izgledali kot filmi. Zvezdniki s svojimi kapricami, s svojo kodiranostjo, s svojo izdelanostjo, s svojo predvidljivostjo in s svojo artificialnostjo le omejujejo filme. Filmski zvezdniki so produkti, zato so filmu le v napoto, medtem ko so neprofesionalni igralci proces – rastejo s filmom. Prepustijo se mu. To je vse, kar imajo. To je edina institucija, ki ji lahko zaupajo. Edina institucija, s katero se lahko identificirajo. Imate jih v Odsevu morja, Miloščini za slepega konja in tako dalje – in seveda, imate jih v italijanskem filmu Cezar mora umreti, ki sta ga posnela brata Taviani in v katerem zaporniki v kaznilnici uprizorijo Shakespearovega Julija Cezarja. Te profije igrajo ultimativni neprofesionalni igralci – pravi zaporniki. Le kdo bi znal Julija Cezarja bolj prepričljivo likvidirati? In hej, le kdo bi se znal bolje identificirati s tem, kar se dogaja v Juliju Cezarju? Ironično, v dokumentarcu Begi in pristani Giovanna Taviani, hči enega izmed Tavianijev, prepotuje vulkanske Eolske otoke, na katerih so posneli mnoge slavne filme, recimo Stromboli, Avanturo in Poštarja, pa tudi Kaos (via Taviani Bros & Luigi Pirandello), v katerem je epizodno nastopil Franco, lokalni ribič, filmski »naturščik«, ki postane (njen) vodič po cinefiliji in zgodovini filma.

Dalje, deprivilegirani filmi si lahko privoščijo črno-belo fotografijo. Ne, ne rabijo barv. Poglejte si le doku Dve leti na morju, ki postreže s tako čudovito zrnato črno-belo sliko, da barv ne pogrešate. Izgleda tako, kot da ga je kdo potegnil iz kake stare škatle. Lahko da je bil posnet lani – lahko da je bil posnet pred petdesetimi leti. Črno-bela fotografija mu omogoči, da izgleda nezastarljivo. Še več: ko ga gledate, imate občutek, da je bolj barven – in bolj barvit – od barvnih filmov in da sta črna in bela najbolj naravni barvi filma, okej, barvi svobode.

Dalje, deprivilegirani filmi si lahko privoščijo realizem. Za razliko od privilegiranih filmov, ki si ga ne morejo privoščiti: bolj ko je film privilegiran, bolj izgublja stik z realnostjo. Deprivilegirani filmi ne rabijo fikcije (je kaj bolj fiktivnega od sodobnega finančnega kapitala, od mističnih finančnih produktov?), da bi se jih spominjali. Presenečeni boste (ali pa tudi ne), koliko teh filmov spominja na dokumentarce in koliko teh filmov lovi dokumentarni feeling. Ime mi je Li, Miloščina za slepega konja, Bayiri – domovina, Začasne poroke in tako dalje. Običajno niti ne veš, kaj so – dokumentarni ali igrani? Recimo pri nemško-mongolski Pesmi dveh konjev, filmu o ritualnem – in ruralnem – iskanju izgubljene violine in izgubljene mongolske »Pesmi dveh konjev«, ki naj bi bila vgravirana na violino in ki se je nihče več ne spominja. Zdi se, kot da nas film sprašuje: no, kaj prej pozabite – fikcijo ali realnost? Kapital ali realnost?

Dalje, deprivilegirani filmi si lahko privoščijo nepredvidljivost. V Miloščini za slepega konja ne veš, kam bo pripeljal uvodni »protest« vaščanov. V iranskih Začasnih porokah ne veš, kaj bo pripeljalo uvodno obrezovanje dečkov. V indijskem Raavananu ne veš, kam bo pripeljal lov na izmuzljivega bandita, ki je ugrabil ženo svojega glavnega preganjalca. V grških Alpah ne veš, kam bo »trener« pripeljal svoje impersonatorje mrtvih. V ameriškem road-tripu Arcadia, ki ga pilotira John Hawkes, zvezdnik ameriške deprivilegirane kinematografije, ne veš, kam bo melanholični, posesivni, ultra zaščitniški oče pripeljal svoje tri otroke. V francoskih Spominih zaprte hiše, ki bi jih morali nujno vrteti na double-billu z Glawoggerjevim dokumentarcem Glorija kurb, ne veš, kam bodo pripeljale orgije v pariškem bordelu s konca 19. stoletja – še najmanj do štikla Nights in White Satin. In seveda, niti slutiš ne, da se bo Dopisovanje – »pisanje« video pisem – med ameriškim avantgardistom Jonasom Mekasom in kultnim katalonskim filmskim esejistom J. L. Guerínom končalo v Sloveniji. S tragedijo. Z epilogom, ki njuno laclosovsko Dopisovanje res spremeni v Nevarna razmerja.

Dalje, deprivilegirani filmi si lahko privoščijo poljubno, nestandardno, antistandardno dolžino. Ne, ni se jim treba omejevati na »celovečerno« dolžino, ampak lahko svobodno odločajo o dolžini svojih filmov. Nekateri – recimo tisti, ki jih vrtijo v programu Video na plaži, pa kvikiji Bena Riversa in italijanski suvenirji iz šestdesetih – trajajo le nekaj minut, le nekaj trenutkov. Drugi – recimo Florentina Hubaldo in Stoletje rojevanja, ki ju podpisuje filipinski epik Lav Diaz – trajajo šest ur. Telesna funkcija, ki jo je posnel bosanski režiser Dane Komljen, traja 41 minut. Če bi trajala dlje, bi povedala manj. Če bi trajala dlje, ne bi tako dobro zadela atmosfere prostega trga, no, proste tržnice, na kateri prodajalec čaka na prijateljev klic. Nič, deprivilegirani filmi so tako privilegirani, da si lahko privoščijo, da film vidijo in najdejo povsod, tudi v TV-oddajah Kornelije Benyovsky Šoštarić, nove kraljice vrtičkarstva (Zeleni kvadrat vrtnarke Kornelije).

Deprivilegirani filmi si lahko privoščijo realizem. V nasprotju s privilegiranimi filmi, ki si ga ne morejo privoščiti: bolj ko je film privilegiran, bolj izgublja stik z realnostjo.

In končno, deprivilegirani filmi si lahko privoščijo svetove, ki so iz privilegiranega filma izginili. Lahko si privoščijo utopije, alternative: pandžabska vas v Miloščini za slepega konja, Williamsova samota v Dveh dneh na morju, britanska družina, ki v Otočju za hip ali dva postane otočje, bordeli v Spominih zaprte hiše in Gloriji kurb, filmski festivali v Guerínovem Gostu, namigu, da so deprivilegirani filmi sami utopije in alternative. Deprivilegirani filmi, ki jih vrti Kino Otok, so dokaz, kaj zmore film. Kaj zmore film brez zvezd – brez visokih budžetov – brez specialnih efektov – brez kolosejske pompoznosti – in brez vonja po popkornu.

Rez

V Rezu, ki ga je na Japonskem posnel iranski veteran Amir Naderi, imate fanatičnega japonskega filmarja Šudžija (Hidetoši Nišidžima), ki je tako obupal nad stanjem sodobne kinematografije, da publiki klasične filme vrti kar na terasi svojega stanovanja in da apatičnim mimoidočim na ulici magafonsko vpije: Film bo crknil – Film umira – Multipleksi ubijajo pravi film – Glejte stare, klasične filme – Ni več kina – Nimam več kje vrteti filmov – Filmi so le še zabava – Umetniška plat filma izginja – Nimajo pravice uničevati čistega filma – Film mora biti svoboden – Ne smemo jim odpustiti tega, kar počnejo – Rad bi delal take filme, kakršne so delali klasiki – Film ni kurba – Film je umetnost! Da bi zbral denar za svoj film in da bi obenem mafiji odplačal dolg, ki ni njegov, ampak bratov, se podvrže mučeniški torturi: kdor mu plača, ga lahko trešči, kolikor ga je volja. To je njegova verzija crowdfundinga … ee, množicanja. Klientov – še zlasti sadističnih gangsterjev – se kakopak ne manjka.

In ko ga tolčejo, mlatijo, razbijajo in maličijo (čisti torture porn), se na ekranu – kot nekakšni vzdihljaji – prikazujejo naslovi najboljših filmov vseh časov, jasno, po njegovem izboru. Top 100! Od Nestrpnosti do Luči velemesta, od Generala do Bulvarja somraka, od Odiseje v vesolju do Krvavega prestola, od Iskalcev do Pohlepa, od Zore do Zgodbe o Ugetsu, od 8 ½ do Državljana Kana. Drži, na njegovem spisku so filmi, ki so bili posneti za majhen denar, toda med njimi so tudi mnogi filmi, ki so bili posneti z visokimi, celo obsceno visokimi budžeti, mega zvezdami in kolosejskimi specialnimi efekti, ukrojenimi za popkorn. Nič, nekoč so snemali filmose, v katerih budžet, zvezde in specialni efekti niso bili v napoto umetnosti. Danes pa je ravno nasprotno: filmi z visokim budžetom, zvezdami in specialnimi efekti so le še filmi o visokem budžetu, zvezdah in specialnih efektih. Naderi ima prav: financiranje filmov je nasilje, tortura, celo torture porn. Hollywood filmarje sili v snemanje filmov z orjaškim donosom, kot da bi moral film odplačati tudi dolg, ki ni njegov.

Filmski festival:
Kino Otok / Izola Cinema
Kje: Letni kino Manzioli, Art Kino Odeon in Kino Kulturni dom (Ljubljana) ter Kinodvor (Ljubljana)
Kdaj: do 3. junija