Igor Šoltes: "Ne glede na to, koliko je denarja, je zavezanost transparentnosti enaka."

V rebalansu proračuna je bilo sprva predvideno zmanjšanje financiranja političnih strank za milijon evrov, na koncu so se poslanci dogovorili, da bo denarja za stranke manj za 144 tisoč evrov. Kako pomembno je to, koliko se varčuje pri političnih strankah z vidika tveganja korupcije?

Ne glede na to, koliko je denarja, je zavezanost transparentnosti enaka. Pomembno je, kako so se poslanci opredelili do varčevanja. Varčevanje naj bi veljalo za vse, politiki pa bi morali biti zgled.

Politične stranke imajo že sicer velike finančne težave. Ste opazili, da so zaradi tega bolj ranljive za korupcijo?

Pomembnejše vprašanje je, koliko naj bo v financiranju udeležen javni in koliko zasebni sektor. Zdajšnji sistem omogoča tako financiranje s strani podjetij in posameznikov kot delno povračilo stroškov iz proračuna.

Kakšno je vaše stališče do tega?

Da bi popolnoma prepovedali financiranje iz zasebnega sektorja, je iluzorno. Tako ali drugače bi se našli kanali, da kampanje ali stranke financirajo zasebniki, le da bi bilo to še bolj prikrito kot doslej. Nagibam se k čim večji javnosti donatorjev. Ne vem, zakaj bi bila strašna poslovna skrivnost, če podjetje financira politično stranko. V ZDA je vsaka donacija nad dvesto evrov sproti objavljena na spletni strani zvezne volilne komisije, zato lahko sproti pazijo drug drugega, da ne gre za donacije, ki niso dovoljene, ali za donacije oseb, ki tega ne smejo početi. Rešitev je tudi ustrezen nadzor. Zdaj je na eni strani računsko sodišče, na drugi inšpektorat za notranje zadeve, ideja je, da bi bila vključena še protikorupcijska komisija. Treba se je dogovoriti. Čim je razpršeno na več organov, je to že deljena odgovornost in potem tudi nadzor ni tako učinkovit, kot bi lahko bil. Če bi računsko sodišče dobilo te pristojnosti, bi potrebovali dodatna finančna in kadrovska sredstva. Sploh glede na trende v zadnjem času, ko je bilo ogromno referendumov, kar je izredno obremenilo naše delo. Morali smo revidirati tudi referendume, kjer ni bil porabljen niti evro.

Ali to škodi transparentnosti?

Težje je nadzirati stranpoti. Nadzor je omogočen na dva načina: z dostopom do različnih podatkov, ki ni neomejen, in z zakonsko določbo, da se lahko kampanja financira zgolj z enega transakcijskega računa, kjer je vprašanje, koliko se to spoštuje v praksi. Potem so tu še vse donacije v obliki oprostitev plačil ali popustov.

Je slovenski sistem financiranja političnih strank iz proračuna pravičen?

Več dobi tisti, ki dobi več glasov, kar ponavadi pomeni, da ima več možnosti, da bo tudi naslednjič dobil več glasov. S stališča enakopravnosti to ni najbolj pravična rešitev. Ampak dvomim, da bi lahko politična srenja dosegla soglasje glede absolutne pravičnosti, da bi torej vsi imeli enako izhodišče. Močnejše stranke bi se težko odrekle privilegijem. Proračun je za stranke izjemno pomemben vir. Tudi za pokrivanje izgub.