Živeti brez zmage

Jurij Gustinčič

8. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Pod črto

Če brez predsodkov in v človeku globoko zakoreninjene škodoželjnosti presojamo največje dogodke, ob katerih se premikajo armade, potem se moramo realistično vprašati, ali se je svet – in mi v njem – naučil živeti brez trdnih, dokazljivih zmag. Američani nam seveda ponujajo največ snovi za takšna ugibanja. Ne moremo sicer zanikati, da so bili v veliko slabših obdobjih uspešni. Spomnimo se vsaj zatona velikosrbstva v Bosni – Clinton je zanj poskrbel iz zraka. Ali pa najnovejšega uspeha zavezniškega letalstva v Libiji. Opazovalci sedaj seveda govorijo tudi o žrtvah med tamkajšnjim prebivalstvom. Češ da Nato tega ne bi smel. Smešno! Pri zmagah se ne preštevajo sprotne izgube, še zlasti ne tiste med navadnimi prebivalci. Poglejte kakršenkoli opis katerekoli vojne v zgodovini. Kdaj se je resno zmanjševala cena zmagovalca zato, ker je bilo med žrtvami tudi toliko in toliko civilistov?

Cena zmage je pogosto pošastna, saj utegne biti vanjo zajet tudi sam obstoj neke države. Poleg tega ne smemo spregledati, da napadalec zelo veliko tvega. Tudi potrebo po umiku, ker popolne zmage ni na obzorju in ker cena postaja previsoka. Če vzamemo za primer sedanjo ameriško operacijo – no, saj smemo prav tako reči, da je Natova –, nihče, niti njeni izvajalci, ne more povzdigovati njene morebitne popolnosti. Zmaga bo bržkone, če bo dosežena, le delna, tisti, ki jo bodo dosegli, bodo srečni, če se potem ne bo zgodilo, kar se je v Afganistanu zgodilo Rusom. Ko so se sklenili umakniti in so to storili v celoti, so v Afganistan zmagovito vkorakali talibani, hkrati pa se je zamajala, dokončno, Sovjetska zveza!

Vsi, ki se borijo tako ali drugače, z orožjem ali z izvozom, se morajo pripraviti na to, da zmage ne bo in da bo tudi brez nje treba živeti. Treba bo prav tako pošteno premisliti, kako upravičevati nadaljnji obstoj moči, predvsem oborožene moči, ki se ne more postavljati s popolno zmago. V resnici gre za eno najpomembnejših točk, kar zadeva vladanje, kajti vse več je znamenj, da so v sodobnem svetu časi popolnih uspehov, doseženih z vojaško premočjo, že za nami. Kaj je pravzaprav v današnjem svetu vojaška premoč? Lahko navedemo vsaj en primer, ko je vojaška moč sicer opravila svoje, zmaličila dovolj življenjskega prostora, občutka zmagovitosti pa ni bilo od nikoder. Kaj čaka zdesetkani Irak po očitnih zmagah? Mislim na to, kaj čaka njegove prebivalce, če so ostali doma in ne iščejo kruha in preživetja drugod, začenši seveda z izselitvijo v deželo sna – ameriškega sna?

Vrnimo se za trenutek domov. Sklenili smo arbitražni sporazum s Hrvati in se počutimo zmagoslavno. Kaj pa smo pravzaprav dosegli? Zmago? Še nič.

Bodimo srečni, da imamo frau Merkel, pa tudi, da celine ne more voditi v pravem pomenu besede.

Prav pri ustvarjalcih ameriškega sna bi se vsi morali naučiti, kako se dela in se seveda živi tudi brez popolnih zmag (delne zmage je tu in tam najti). Veliko je Azijcev, ki so jim Američani uničili hiše in posestvo, zato se selijo, in kam bi se bilo bolje preseliti kot v samo Ameriko? Tam se je že znašlo lepo število teh nesrečnežev in mnogi med njimi so postali srečneži. Takšno je življenje. Kaj naj potem rečemo o sprejemljivi podobi Nata, ki je le podaljšana roka ameriškega vojaškega stroja. Tistega stroja, ki ga je uspešno vodil Eisenhower in se ga hkrati zelo bal, kakor je povedal pred odhodom iz Bele hiše.

Poleg vprašanja, kako živeti brez zmage, vsaj brez očitne zmage, imamo seveda v današnjem svetu še nekaj, kar nas mora mučiti. Gre za večno vprašanje vodstva. Lahko je seveda reči tisto, na kar se opirajo in kar potrjujejo vsakodnevni dogodki: svet, njegov najdejavnejši in za kakršnokoli akcijo usposobljeni del, vodijo tisti, ki vodijo Nato. Nekateri to razumejo dobesedno. Vzhodnoevropske dežele nikoli niso izražale le želje, da bi bile sprejete v … no, Evropsko unijo. Saj se je kdaj, denimo zdaj, ob grški krizi, kar zamajala. Ne, poleg mesta v Uniji, če to že mora biti, si te države želijo predvsem mesta v Natu! Sprašujemo se seveda tudi, kdo bo vodil … Evropo. Nekaj časa se je zdelo, da se moramo vnovič pripraviti na premoč Nemčije, tiste nenavadne države, ki ni vedno popolnoma na strani uradne politike Nata. Tudi po več kot pol stoletja vdanosti Ameriki in seveda Natu si še vedno prizadeva, da ne bi sodelovala v najpomembnejših operacijah zavezništva, kakršna je bila tista v Libiji. Pri velikih akcijah se ne sprašujemo samo tega, kaj bo rekla Amerika, ampak tudi, kako se počuti frau Merkel (seveda le, če je na prihodnjih nemških volitvah ne bodo odslovili, kar ni niti najmanj izključeno).

Kdo bo vodil Evropo, če je ne bodo vedno ZDA, je vprašanje, ki si ga Evropejci najraje ne postavljajo. Nemčija si ne more niti predstavljati, kako bi vodila takšne nemirneže, kot so Grki, in še bi se našli. O tem, da bi Evropo vodila Francija, nismo zasledili nič niti v energičnih govorih novega francoskega predsednika. Vprašanje vodenja je pravzaprav v Evropi odprto, še bolje pa bi bilo reči, da gre za temo, o kateri se na naši celini sploh ne razmišlja. Če dobro pogledamo, so vse različice mogoče samo polovično, resničnega vodje naša celina v teh časih sploh nima in bržkone ga ne more niti ustvariti. Tako se nam (Evropejcem) obetata dva glavobola – vidimo, da se ob Združenih državah, če jih bo še naprej vodil Afroameričan ali pa mormon, ne moremo nadejati velikih zmag. Kot sem rekel, se vse od Vietnama vsi ameriški pohodi končajo z odpiranjem novega vprašanja. Evropa pa …

Evropi je sojeno, da se prilagaja. Zmagam, polzmagam. Porazom? Porazov, pravih porazov na srečo ni videti. Res. Bodimo srečni, da imamo frau Merkel, pa tudi, da celine ne more voditi v pravem pomenu besede.