Kralj Kraljev

V Los Angelesu lahko zelo hitro in enostavno preveriš, če si uspel. Pogledaš orjaške billboarde, ki se raztezajo ob najbolj prometnih bulvarjih in avenijah, pa ti je takoj jasno: če je na kakem izmed teh billboardov tvoja slika, potem si uspel. Če na billboardu s tvojo sliko propagirajo kak nov h’woodski blockbuster, kako novo TV-serijo, kak koncert ali pa kak nov cede, potem si uspel.

In ko se vozite po vseh teh bulvarjih in avenijah, že vnaprej veste, da na billboardih ne boste videli slovenskih obrazov. Razen enega - Kopitarjevega. Anže Kopitar namreč stoji povsod - na mnogih billboardih, ob najbolj prometnih avenijah in bulvarjih, na najbolj prestižnih in najbolj udarnih mestih. In to dobesedno: stoji - v popolni bojni opremi, s palico, v hokejski preži, s pogledom, uprtim v vas. Kralj Kraljev. Bizarno. Občutek imaš, da si v Ljubljani. A se hitro privadiš. To, da na billboardih vidiš Anžeta Kopitarja, je kmalu tako samoumevno kot to, da vidiš Johnnyja Deppa, Angelino Jolie ali pa Lady Gaga. In tam ne stoji le zdaj, ko je njegov bend, L. A. Kings, hit sezone, ampak že vsa zadnja leta - kot permanentni rock star.

Kot veste, za Kralje velja, da v gosteh - na tujem, sovražnem terenu - zlahka zmagujejo, tako rekoč serijsko, precej lažje kot doma, v Los Angelesu, v dvorani Staples, kjer pogosto omagajo in izgubijo. Mnogim se zdi ta slabi izkoristek prednosti domačega terena nenavaden, povsem nelogičen, celo iracionalen. V resnici ni v tem nič nenavadnega ali pa nelogičnega, še manj iracionalnega: Kralji se v gosteh očitno počutijo bolj doma kot doma, v Los Angelesu. Na tujem, sovražnem terenu so bolj pri sebi kot pa na domačem terenu. Na tujem, sovražnem terenu igrajo tako, kot druge ekipe igrajo doma, v svoji dvorani. Ne brez razloga: Los Angeles ni ravno mesto, ki bi gorelo za hokej. Prav res, ko pomisliš na Los Angeles, ne pomisliš na hokej. Kje neki. In tudi domačinom, Losangelešanom, prva misel ni hokej. Daleč od tega.

Vsaj tako je bilo - do zdaj. Zdaj je drugače: ko pomisliš na Los Angeles, pomisliš na hokej. Definitivno. In tudi Losangelešani se ne obnašajo več kot tujci. Zmage Kraljev v končnici Stanleyjevega pokala izgledajo kot filmski hiti, kot poletni h’woodski blockbusterji. Ko to pišem, so ravno dobili tretjo tekmo finalne serije proti New Jerseyju - in ko bomo šli v tisk, bodo morda že zmagovalci Stanleyjevega pokala, Kings of Kings, hokejski kralji Los Angelesa in Amerike. In Slovenije. Da ne govorim o Jesenicah in okolici, kjer bo tako, kot da so Stanleyjev pokal osvojile Jesenice, in kjer bo - vsaj za hip ali dva - tako, kot da se je hokejski klub Acroni Jesenice, Kopitarjev matični klub, ki je tik pred propadom, preselil v Los Angeles in mutiral v Kralje.

Ni bilo vedno tako. Los Angeles do hokeja ni čutil kaj dosti. Led sredi puščave? Nehajte. Edini losangeleški led so bile dolgo časa tiste hladne, fatalne, ledene morilke v hard-boiled kriminalkah Raymonda Chandlerja, ki je Los Angeles vedno opisoval kot sovražen teren - kot mesto, ki te privlači in obenem odbija, ki te ljubi in obenem sovraži, ki te žene naprej in obenem ustavlja, ki te fascinira in obenem ogroža, celo ubija. Z Los Angelesom je bil fasciniran tako kot Marx s kapitalom, ali bolje rečeno, za Marxa je bil kapital to, kar je bil za Chandlerja Los Angeles: „To mesto ima le toliko osebnosti kot papirnata kapa.“ Marx je verjel, da obstaja alternativa kapitalu, Chandler pa je bil brez iluzij - Los Angeles, ta „neonski slum“, je brez alternative. Njegov junak, zasebni detektiv Philip Marlowe, pojem malega privatnika v stalnem boju s prevelikimi-da-bi-smeli-propasti, je pogosto razmišljal, da bi se odselil kam na podeželje, v kako mirno, zakotno vukojebino (Hrušico?), toda potem si je vedno premislil in raje izbral „to veliko, podlo, umazano, pokvarjeno mesto“.

Gledal sem vse Kopitarjeve tekme. Izgledale so kot jutra po neprespanih nočeh. Izgubljene noči? Ne, ampak dobljene.

Nekoč, v enem izmed romanov, je - ves utrujen, potolčen, naveličan - dahnil: „Potreboval sem pijačo, potreboval sem visoko življenjsko zavarovanje, potreboval sem počitnice, potreboval sem hišo na podeželju. Imel sem pa le plašč, klobuk in pištolo.“ Marlowe se je zdaj preselil v Anžeta Kopitarja. Ja, Kopitar potrebuje počitnice - v letošnji sezoni ima za sabo že 100 tekem. Ja, Kopitar potrebuje visoko življenjsko zavarovanje - tekme v NHL niso umetnostno drsanje. Ne, ne dišijo po magnolijinem cvetu. Dogajajo se, kot bi rekel Chandler, „na nevarnih ulicah“. Ja, Kopitar potrebuje hišo na podeželju - magari v Hrušici. Ja, Kopitar potrebuje pijačo - hokej, še zlasti to vojno stanje v NHL, te izčrpa, izžame, posuši. In ja, Kopitar lahko vsakič - na vsaki tekmi, v vsakem boju s prevelikimi-da-bi-smeli-propasti - dahne to, kar je dahnil Marlowe: Imam le plašč, klobuk in pištolo! Ali v prevodu: Imam le dres, čelado in palico!

Preprosta umetnost hokeja

Ne da to preseneča. Anžeta Kopitarja je namreč Raymond Chandler, eden izmed največjih in predvsem najbolj vplivnih pisateljev vseh časov (vsi bi radi govorili tako, kot je on pisal, vsi bi radi pisali tako, kot je on govoril), opisal že leta 1944, v Preprosti umetnosti umora, svojem slovitem eseju o kriminalnem romanu: „A po teh zahrbtnih ulicah mora stopati mož, ki sam ni zahrbten, ki si ni umazal rok in ki tudi strahu ne pozna.“ Tako nepozabno je Chandler - v prevodu Rastka Močnika - definiral Kopitarja ... ee, novega junaka detektivskih romanov, novega junaka hard-boiled proze, novega kralja Los Angelesa, tistih „zahrbtnih ulic“, ki so bile mitsko prizorišče njegovih romanov. Toda Kopitarja je zadel tudi v drugih opisih.

* „Biti mora navaden, pa vseeno nenavaden človek.“ Vsekakor: Hrušičan, pa prvi igralec prve ekipe prve hokejske lige na svetu? Njegove statistike so strašne. Goli, podaje, rekordi, superlativi. Kliknite le spletno stran http://kings.nhl.com/club/player.htm?id=8471685. Res, nenavaden človek.

* „Biti mora najboljši v svojem svetu in zadosti dober za vse druge svetove.“ Absolutno: da bi iz Hrušice prišel v Los Angeles (h Kraljem, v NHL, na prag Stanleyjevega pokala), je moral biti trikrat boljši od drugih, da bi bil sploh tako dober kot drugi. Da bi bil lahko zadosti dober za vse druge svetove, je moral biti najboljši v svojem svetu. Ste videli, kako je v podaljšku prve tekme s Hudiči iz New Jerseyja položil - da ne rečem zlomil - Martina Brodeurja, enega izmed najboljših in najslovitejših vratarjev vseh časov? Brodeur je kakopak vsepovsoden, vsestranski, vsevrsten, vselejšnji, vsenaokrožen, vsemočen, vsemožen, vseveden, vseumen, vsenavzkrižen, vseskozen, vsesmeren, vseobsežen, vsepočezen, vseprešinjajoč, vseviden, nepredvidljiv, lisjaški, poln presežnih potez, trikov in zvijač. Kopitar tudi. Brodeur je Hollywood z vzhodne obale. Kopitar je original.

* „Ima občutek za ljudi, saj bi sicer ne znal svojega dela.“ Definitivno: samo poglejte, kako se giblje. Kako diskretno, kako eterično, kako poznavalsko, kako lucidno, kako kraljevsko, kako inteligentno, kako samurajsko se giblje. Kako vedno ve, kje je. Kako ve, kdo je in kaj zna. Kako se ne rine tja, kjer ni nujen. Kako je nujen tam, kjer je. Kako vedno ve, kje je pak. Kako nikoli ne misli le nase. Kako vedno vidi soigralce. Kako mehko jim podaja. Kako nesebično jim nastavlja pak. Kako nemogoče je, da bi mu ga kdo vzel. Kako nemogoče je, da bi izgubil bitko ob ogradi. Kako nemogoče je, da bi narobe podal. Kako ve, da mora biti v vsakem trenutku trikrat boljši od drugih, da bi bil tako dober kot drugi. Ne, Kopitar se ne obnaša kot človek, ki ne ve, zakaj je tam, zakaj je prišel tako daleč - in zakaj je na billboardih. Zdi se, kot da živi in igra v skladu s slovito zen repliko Jureta Koširja: „Če ne veš, zakaj si zmagal, potem si izgubil!“

* „Pustolovščine ne bi bile prave, če jih ne bi doživljal človek, ki je pustolovščinam kos.“ Totalno: hokejske pustolovščine Anžeta Kopitarja so prave. Doživlja jih pač človek, ki je tem pustolovščinam kos. In kos jim je z lahkoto. Ne le da se giblje diskretno, ampak tudi lahkotno - in v tem spominja na Muhammada Alija, ki je v ringu vedno plesal in poplesaval, diskretno, lahkotno, rahlo distancirano in brez zlobe, s spuščenimi rokami, s čimer je utrujal, zvijal, destabiliziral in razoroževal nasprotnika, ki je hotel match dobiti na silo, z močjo, na surov način, ali bolje rečeno, nasprotnika je s svojo nenasilnostjo - z ustvarjanjem videza enostavnosti in lahkotnosti - spravljal ob živce in v napake. Manj je bilo več. Moč je bila v odsotnosti sile. Kopitar igra hokej tako, kot je Ali boksal - kroži in potem piči kot čebela. Igranje hokeja razume tako, kot je Raymond Chandler razumel pisanje hard-boiled detektivskih romanov, ki so tako realistični, tako grobi, tako hitri, tako zapleteni ter tako polni nesporazumov in postopnega osvetljevanja junakov kot ameriški hokej, ta postfordistični hibrid jazza, action paintinga, umetnosti „najdenega predmeta“ in telenovele (serijam tekem ni ne konca ne kraja), pri katerem se vprašanje, kdo je morilec, prelevi v vprašanje: kje je pak? Kje? Poglejte le, kje je Kopitar, Philip Marlowe na ledu.

* „Surovost ni moč, razčvekanost ni duhovitost, živčno pisanje je lahko prav tako dolgočasno kakor razvlečeno pisanje.“ Nedvomno: Kopitar ni nič od tega. Ne igra niti surovo, niti razčvekano, niti živčno, ali bolje rečeno: ni pretepač, ne solira in nikoli ne izgubi glave, samokontrole. Odtod njegova duhovitost. In odtod njegova moč. Ni dolgočasen. Au contraire: ko dobi pak, čas leti. Hokej, ki ga igrajo v NHL, je res zelo hiter, precej kaotičen, pinbalsko - da ne rečem jazzovsko - kaotičen (kje je pak? kdo je dal gol?), toda ko gledate Kopitarja, imate pred sabo hokejista, ki vidi skozi tisti kaos, potemtakem hokejista, ki v tistem nepreglednem in neprebojnem kaosu vidi igro, logiko, zgodbo. Stopnja tveganja v negotovosti tistega hokejskega kaosa je ogromna, zato je stopnja Kopitarjeve preciznosti v negotovosti tega kaosa še toliko bolj neverjetna. Njegove poteze so male kapsule perfektnosti. Ni ga mogoče ponarediti. Prepada med tistim, kar bi rad povedal, in tem, kar zna povedati, pri njem ni.

* „Od nikogar ne bo trpel nesramnosti, ne da bi mu jo pošteno in brez strasti povrnil.“ Absolutno: Kopitar ne igra niti zahrbtno, niti arogantno, niti nesramno, toda nesramnosti ne trpi. Ste videli, kako je na drugi tekmi z New Jerseyjem dregnil tipa, ki ga je malo prej zahrbtno, arogantno, nesramno sunil? Nič, ko je potem drsal mimo njega, ga je le dregnil, takole en passant, ne da bi se sploh ozrl in ne da bi se z njim spuščal v kakšne debate - pičil ga je, jasno, na svoj diskretni, minimalistični način, brez strasti in brez zlobe. To je bilo vse. Tip je le nemočno gledal. Vedel je pač to, kar vedo vsi: da s Kopitarjem boja „ena-na-ena“ ne moreš dobiti. Lahko se le osmešiš.

* „Osamljen je in se ponaša s tem, da boste spoštovali njegov ponos ali pa boste obžalovali, da ste ga spoznali.“ O, to pa - osamljen: toda ne osamljen v smislu osamljenosti sodobnega človeka ali pa človeka v metropolisu, kakršen je Los Angeles (Los Angeles je bolj obvladljiv od paka), niti ne osamljen v smislu, da je v Los Angelesu sam ali pa da nima nikogar (družina se je menda preselila k njemu, nekam na Manhattan Beach, kjer je Quentin Tarantino nekoč rentiral videokasete), ampak osamljen v smislu osamljenosti človeka, ki se je stegnil na Parnas in izzval Bogove, med katerimi - če bi sledil mitologiji in klišejem svoje nacionalne usode - ne bi nikoli igral.

Slovenec, ki je šel na hrib in se vrnil z gore

Ko smo nekoč, še kot otroci, tam v sedemdesetih, gledali hokejske tekme, recimo na olimpijadah ali pa svetovnih prvenstvih skupine A, se nam je zdelo povsem nepojmljivo in nepredstavljivo, da bi lahko kdaj tepli Ruse, „zbornajo komando“. Fetisov, Tretjak, Harlamov, Firsov, Malcev, Vasiljev, Makarov, Jakušev in Petrov so izgledali kot bitja z drugega planeta - kot gensko spremenjeni hokejisti, kot terminatorji, kot roboti. Da bi tepli te jeklene poststalinistične mašine? Nemogoče! Niti blizu jim nismo prišli. Bilo je tako, kot da živimo v ločenih svetovih - in ločenih stoletjih. To je bilo po malem objektivno, po malem pa tudi subjektivno, pač ideološki plod famozne jugoslovanske športne mitologije, plod patriotske indoktrinacije, ki je spremljala „pravični“, „pošteni“ in „humani“ boj jugoslovanskih reprezentanc in ekip s prevelikimi-da-bi-smeli-propasti.

Njegove poteze so male kapsule perfektnosti. Ni ga mogoče ponarediti. Prepada med tistim, kar bi rad povedal, in tem, kar zna povedati, pri njem ni.

Saj veste: če je jugoslovanska reprezentanca izgubila, je v resnici zmagala - in če je zmagala, je to vedno veljalo za nadčloveški podvig, nadnaravni presežek, tako rekoč čudež. In seveda, ko je jugoslovanska ekipa izgubila, je bilo to vedno neregularno: kriv je bil bodisi sodnik, ta „perfidni žepar, ki se dela neumnega“, zla Usoda, ki uživa v mučenju malih borbenih nacij, ali pa - to še najraje! - nečloveški, brezčutni, demonski, robotski nasprotnik, dobro plačani in dobro sprogramirani profesionalec, ki je brez duše, brez srca, brez talenta, brez navdiha, brez fantazije in brez smisla za romantiko, le grobijan in provokator, le kapitalistična ali sovjetska mašina z osebnostjo papirnate kupe. Tako so v Jugoslaviji - in Sloveniji, se razume - tedaj videli ruske, sovjetske hokejiste, še toliko bolj kakopak tiste, ki so igrali v NHL in postali ultimativne mašine, hibridi kapitalizma in socializma, hja, nepremagljivi demoni jugoslovanske športne mitologije.

In Anže Kopitar igra med temi titanskimi Rusi, ki so jih v Jugoslaviji videli kot mašine in robote, kot gensko spremenjene organizme. In jih tudi tepe. Kovalčuk, Semin, Malkin, Dacjuk in Ovečkin so zdajle le fusnote. Le hardware. Kopitar je software. Zlomil jih je - tako kot Brodeurja. Brez nasilja, brez terorja, brez ene same izstreljene krogle. Pisatelj in veliki nogometni aficionado Marjan Rožanc je nekoč rekel, da bo slovenski nogomet uspel šele, ko bo Olimpija tepla Bayern v Münchnu - Kopitar tepe Ruse v NHL! Brez zlobe. Brez čudežev. In onstran klišejev nacionalne mitologije, ki - že vse tja od Jugoslavije - temelji na predpostavki, da lahko slovenski športnik zmaga le, če preseže samega sebe in „neznosne“ razmere, v katerih trenira, dela in živi. Anžetu Kopitarju ni več treba presegati samega sebe, ampak zadošča že, da je to, kar je.

Ni kaj, če uspeš v Los Angelesu, potem si uspel povsod. Tudi v New Yorku. In Moskvi. In Pekingu. In Parizu. In Tokiu. Globalno. Še huje: če uspeš v Los Angelesu, potem si uspel tudi v Sloveniji. Razlog več, da Slovenci zadnje tedne ne spijo, ampak mnoge noči prebedijo - tekme, na katerih igra Kopitar, se namreč začenjajo ob dveh, treh ponoči in končujejo ob petih, šestih zjutraj, kar spominja na sedemdeseta, ko so Slovenci množično vstajali sredi noči, da bi gledali borbe Muhammada Alija, „našega“ človeka, genija v boju z boksarskimi mašinami, in ko so Slovenci množično navijali za Bobbyja Fischerja, „našega“ človeka, genija v boju s sovjetskimi mašinami. In zdaj vstajajo, da bi gledali Anžeta Kopitarja, našega človeka, genija v boju s prevelikimi-da-bi-smeli-propasti. Sloveniji, ki finančnim trgom pošilja negativne signale, je poslal pozitivni signal. Nekaj nezemeljskega je bilo v tem. Še bolj nezemeljsko pa bi bilo upanje, da so njegove individualne poteze naše nacionalne poteze.

Jasno, gledal sem vse Kopitarjeve tekme. Izgledale so kot jutra po neprespanih nočeh. Izgubljene noči? Ne, ampak dobljene. Kot bi bral Raymonda Chandlerja. „Če bi bilo zadosti njemu podobnih, bi bilo na svetu zelo varno živeti, pa hkrati le ne bi bilo preveč dolgčas, da bi še bilo vredno živeti.“