Fuzbaaaal!!! In hokej.

Maja Novak

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Ihta

Prejšnji petek se je v Ukrajini in na Poljskem začelo evropsko nogometno prvenstvo. V soboto je drugi program nacionalke ob 9.30 predvajal ponovitev tekme med Poljsko in Grčijo, nato pa je bil šport nepretrgano na sporedu do polnoči in petnajst minut. Seveda je prevladoval nogomet, nekaj pa je bilo še kajakaštva, rokometa in formule 1. Vmes so se v Ukrajini Übermenschi tudi nekaj malega stepli z navadnimi ljudmi. (Mar ni zabavno, če postane nacist Ukrajinec, torej pripadnik naroda, o katerem so prvotni nacisti menili, da spada zgolj v kak Babji Jar?)

V nedeljo se je šport na nacionalki začel ob 10.55 in trajal do 23.30, torej dobrih dvanajst ur in pol, nepretrganih, če ne štejemo žrebanja lota. V ponedeljek smo začeli »športati« (o, prelepa nova beseda!) ob 13.15 in vztrajali do pol polnoči, v torek … no, saj ste že doumeli.

Če ne štejemo specializiranih televizijskih kanalov, tako pridno športa v teh dneh ni prenašala nobena druga mreža, še HTV 2 ne, čeprav imajo Hrvatje na evropskem nogometnem prvenstvu nekaj, česar mi nimamo: namreč reprezentanco. In to sploh ne bi bilo nič hudega, če drugi program nacionalke ne bi bil sicer namenjen edinim kulturnim in informativnim vsebinam ter dokumentarcem, ki jih je mogoče v produkciji te hiše žalosti še gledati. Ampak do 1. julija se bodo morali glasba, drame, potopisi, gradnja katedral in petje kitov pač umakniti, da ne bi motili »športanja« (joj, beseda je res lepa!), tako kot, denimo, na vlakih, ki se ob nedeljah popoldne iz Bohinjske Bistrice in z Jesenic vračajo v mesta na ravnini, ne smeš brati knjige, da ne bi motil glasno prepevajočih planincev, ki si podajajo, kar je v steklenici še ostalo borovničevca.

Religija je še vedno opij narodov, le da se tej religiji po novem reče »športanje« (ooo …!). Zlasti pri Slovencih so verska čustva tako močna, da v pravični užaljenosti in srdu kot en mož vstane vsa Slovenija, češ, nekaj lepega ste nam vzeli, če Hrušičani oznanijo, da prenosov tekem Anžeta Kopitarja ne bodo več spremljali na »placu« sredi vasi, ker jim iz popolnoma nerazumljivih razlogov pač ni več do tega, da bi naslednji dan do kolen bredli med praznimi pirovskimi piksnami, z avtobusi pripeljanimi iz vse države, pa še po vsebini teh piksen, potem ko je nekaj ur fermentirala v želodcu klasičnega športnega navdušenca. Nekaj lepega ste nam vzeli, so ob odločitvi Hrušičanov pribili slednji in šli pit drugam.

Namen športa kot religije je dvojen. Ti, dragi Karl, bi kajpak trdil, da naj bi odvračal pozornost delavskega razreda od bede, v kateri živi. Saj ne, da se ne strinjam, celo tole bi rekla: ker naša vlada sadistično uživa v operacijah brez anestezije, je skoraj tako globoko kot v kulturo zarezala tudi v šport – to pa je pravzaprav edino, kar ji štejem v dobro. Iz mojega zornega kota pač ni razlog za medijsko zgražanje v tem, da se ta ali oni Tomaž Lovše ob kandidaturi za svetovno prvenstvo v nordijskih športih obnaša tako infantilno, kot bi bilo pač mogoče pričakovati od človeka, ki o sebi tako kakor kralji, bebci in majhni otroci govori v tretji osebi; sramotno je dejstvo, da smo si v teh časih za kandidaturo drznili zagoniti 200 tisoč evrov, čeprav smo že vnaprej vedeli, da prvenstva v Planici ne bomo dobili. Ne potrebujemo ga. Ne univerzijade, ne evropskega prvenstva v košarki, ne balinanja, ne frcanja frnikol. Tisti iz ajdovskega Primorja zdaj potrebujejo kruh.

Šport imamo za to, da z njegovo pomočjo pretrgamo sleherno zvezo z realnostjo.

Ampak drugi, še pomembnejši namen športa je preglasiti tišino, ki zavlada v povprečnem Slovencu, kadar zmanjka zunanjih dražljajev, in prikriti dejstvo, da v prostem času pravzaprav ne ve, kaj bi sam s sabo. Pač ne zna brati knjig, za celovečerce in simfonije nima dovolj koncentracije, introspektiven že po naravi ni, alkohol pa tudi lahko goltaš samo tako dolgo, dokler se ne zvrneš pod mizo. Slovenec kratko malo ni usposobljen za razmišljanje v samoti. Torej ga je treba zamotiti s »športanjem« (brez komentarja). Skratka, oba namena športa kot religije bi bilo mogoče povzeti takole: šport imamo za to, da z njegovo pomočjo pretrgamo sleherno zvezo z realnostjo.

Lep dokaz za to je največji športnik med politiki, če že ne najboljši politik med športniki, torej Borut Pahor, človek, ki je prav v času, ko se je njegova vlada spopadala z največjimi težavami in je potemtakem imela najbolj natrpan urnik, brezsramno priznal, da »športa« vsaj dve uri na dan. (Brez komentarja!) Domnevam, da se je športa za nameček lotil tudi zato, ker je (o, kako slovensko) mazohist. A naj bo tako ali drugače: njegovo obnašanje v zadnjem času, žal, dokazuje, da se je ubožec že povsem preselil v svoj lastni svet in da nima več niti približnega pojma, kaj se v resnici dogaja tu spodaj. Kateri normalen človek bi sicer javno oznanil, da je bil »rojen za predsednika«, da si je predsednik države želel postati že kot otrok in da so bili pri njegovi odločitvi »na delu angeli« – celo druge Šempetrčane in Novogoričane so matere pač učile, naj take manične misli obdržimo zase, če se nam v trenutku neskromnosti kdaj porodijo! Pri tako, hm … športnih … egu in pameti tudi malce dvomim, da je Pahorjeva želja zgolj služiti domovini in narodu, kot sam trdi. Morda funkcijo predsednika in novinarske kamere kratko malo potrebuje za to, da bi si dokazal, da res obstaja. (Saj pravim, preglasiti je treba ne zvenenje, temveč tišino v glavi …) In močno se bojim, da Pahorjeva kandidatura ne bo služila ničemur drugemu kot temu, da bomo po predsedniških volitvah, na katerih bosta po Pahorjevi zaslugi pogorela on in Türk, dolga, predolga leta gledali film Lepotca in Zver.