Tadej Pogačar, umetnik, kustos in galerist

Prestižna bostonska univerza Massachusetts Institute of Technology (MIT) je pred časom razpisala petmesečno raziskovalno štipendijo za transdisciplinarne raziskave v umetnosti, kulturi in tehnologiji.

V okviru programa, ki ni zasnovan le teoretično, temveč tudi praktično, saj med drugim združuje umetnost z naprednimi tehnologijami, so k natečaju povabili osemnajst ustvarjalcev iz Evrope.

A štipendijo je nazadnje dobil le eden. In to je bil vizualni umetnik, kustos in galerist Tadej Pogačar. »Če sem želel na še kakšno institucijo, je to to,« priznava, počaščen, ker so izbrali prav njega.

Štipendijo si je izboril z raziskovalnim projektom, ki ga je navdihnila kar sama štipendija. Ta se imenuje po legendarnem vizualnem umetniku in teoretiku madžarskega rodu Györgyju Kepesu, sicer tudi ustanovitelju MIT-ovega Centra za napredne vizualne študije. Kepes je bil v 60. letih povabljen na bienale sodobne umetnosti v Sao Paolo, kjer je želel namesto sebe predstaviti prerez ameriške produkcije tistega časa. Ker je Brazilijo takrat vodila hunta, je večina umetnikov sodelovanje zavrnila, obsežen projekt, ki bi združil evropsko razmišljanje, ameriško umetnost in brazilsko infrastrukturo, pa je padel v vodo. A vse kaže, da ne za vedno. Tadeja je namreč tako zintrigiral, da ga je sklenil rekonstruirati. Koliko mu bo to uspelo, bo pokazal čas.

Da se je lotil tako kompleksnega projekta, ni presenečenje, saj velja za mešanico umetnika, aktivista in teoretika. O tem, kaj vse zmore umetnost, še najbolj zgovorno priča projekt CODE:RED, v okviru katerega se že dobro desetletje poglablja v zgodbe delavcev in delavk v seksualni industriji. Skupaj z vedno novimi sodelavci so šli na ulice, v galerije, pa spet na ulice, pripravili so znanstveno konferenco, šli na ulice, izdali knjigo, v kateri so poleg teorije tudi avtobiografske zgodbe, »zakrivili« pa so celo nastanek kakšne nove nevladne organizacije.

Tema ga je tako zelo pritegnila zlasti zaradi njenih ekonomskih vidikov. Zanimajo ga tudi možnosti za preživetje drugih marginalnih skupin, denimo brezdomcev, ki jih je raziskoval že sredi 90. let. Se je medtem kaj spremenilo na boljše? »Ves čas se spreminja. A mislim, da se trenutno na slabše. Zaradi krize celotna ekonomija drsi navzdol, in če pri tem dotika bogatih, revne udarja še toliko bolj,« ugotavlja.

Čuti, da v zgodbe teh alternativnih ekonomij sodi tudi sam. Kot umetnik, pa tudi kot ustanovitelj Centra in galerije P74, ki sta se razvijala vzporedno z njegovo umetniško potjo. »Svojo« institucijo že ves čas vidi kot napako v sistemu, ki umetnosti ni najbolj naklonjen. Morda skupaj s sodelavci tudi zato tako vneto podpirajo slogovno in generacijsko zelo različne ustvarjalce, predvsem pa mlade, še neuveljavljene vizualce, med katerimi vsako leto izberejo tudi prejemnika zanje silno pomembne nagrade skupine OHO.

Letošnji nagrajenec Tomaž Furlan se prav zdaj predstavlja na enem najpomembnejših art dogodkov, na devetem bienalu sodobne umetnosti Manifesta. Sam pa se še dobro spomni, kako je leta 1996 s svojim prvim večjim umetniškim delom sodeloval na prvi Manifesti. Takrat je prvič dobil strokovno potrditev, da je ravnal prav, ko se je med ustvarjanjem plakatov za svoj bend, znameniti VIS Srp, študija etnologije in umetnostne zgodovine odločil nadgraditi še s študijem slikarstva.

Predvsem pa je takrat dobil prvo potrditev, da brez parazitov v umetnosti ne gre. Novi parazitivizem, katerega utemeljitelj je, namreč svojih »žrtev« ne izčrpava, temveč z njimi biva v simbiozi. Navsezadnje njegov tedanji umetniški projekt, virtualni muzej, ki je parazitiral v obstoječih muzejih, živi še danes. In »zaskvotane« institucije tudi.

* Fotografija je zrcalna, ker je narejena v fotografski tehniki iz 19. stoletja (mokri kolodij na steklu).