Leena Krohn: Slepo okno

Filozof v slanici

Nekaj več kot tri ducate kratkih zgodb – morda celo poglavij romana – je osrediščenih s filozofom, pojavo, ki se namaka v slani raztopini v komori za lebdenje, s strešnim oknom, ki ga ima narisano na stropu in mu daje iluzijo odprtosti neba, krepi in potrjuje njegovo zavest, »da je resničnost slika resničnosti«, z magrittovskimi oblaki in vsem, kar krepi njegovo prepričanje, da živi filozofa vredno življenje.

Potem da oglas in okoli njega se začnejo zbirati obskurni tipi, vsak s svojim problemom, ljudje, ki jih nihče ne posluša, zapriseženi samomorilci, takšni, ki hočejo doseči nesmrtnost s kemijo, brezumni množični morilci, ki poskušajo vpeljati v realnost hazard in absurd, ljudje, ki jim ravno absurdnost in krhkost povzročata največje tesnobe, knjižni akviziterji s fotografijami njegovih nerojenih otrok, nastalih na podlagi genetskih predpostavk, sosede, ki jim zamaka iz njegove banje.

Filozof odgovarja na njihova vprašanja, včasih prav nič hrabrilno, tudi sam se čudi, da ga ljudje sploh obiskujejo, namreč po večkrat, posebej še zato, ker se med plačanimi »govorilnimi urami« pogosto potopi v dremež in je na mnoge odgovore manj pripravljen kot njegovi obiskovalci. Zraven je ob dnevih, ko servisirajo njegovo komoro, vse bolj atrofiran in imobilen, izpostavljen realnosti, ki jo še težje razume; prijatelja, ki se prepušča tveganim in bolečim spolnim praksam, hčer, ki se ji sproti sesuva svet, čeprav virtualen, v katerem preživi večino časa in zraven, tipično za odraščajnice, jezika, da ni v njenem svetu nič drugače kot pri očetovem življenju v glavi. Vse je ves čas na nejasni ontološki meji med prividi, pogovori z nevidnimi, z nenadnimi zdrsi v sen in spomine, ta proza ima močan, čeprav pridušen fantastičen nadih.

Krohnova, Finka, je dovolj duhovita, da napihne stoično, rahlo vzvišeno in distancirano, psevdovsevedno in samozadostno filozofovo držo, nabor oseb, ki jih srečuje v različnih stanjih, je širok in pronicljiv, izbrani značaji odhakljani. Čeprav niso vse zgodbe izpisane enako ostro in premišljeno, ji gre predvsem za razkrivanje aporij in paradoksov. Ta proza se ukvarja z majanjem vsakršne trdnosti v svetu, pri tem uporablja vsakovrstne, tudi navidezne opozicije: med realnostjo in vsem tistim, kar ji je podobno ali analogno, med ponaredkom in originalom, med tolažilnostjo in radikalno deziluzijo. Možak pri svojih premislekih naleti na predmete, ki ne morejo biti mišljeni, ki jim mišljenje tudi bolj budnega od njega in bolj angažiranega ne bi prišlo do dna – na stroje, ki spominjajo na rože, na okna, ki se odpirajo v praznino, iz katere očitno ni mogoče več govoriti.