Erich Fromm: Umetnost življenja

Naslov bi dal misliti, da gre za priročnik in recepte, kako povečati osebno zadovoljstvo. Napak, to je študija, ki jo je v poslednjih letih modrosti napisal veliki psihoanalitik.

Resda študija, vendar pa pisana za slehernika, ki premore vztrajnost, trud in pozornost. Knjiga, ki je nastajala sredi sedemdesetih let, postaja iz leta v leto bolj aktualistična.

Danes je ena najhujših možnih travm trenutek osamljenosti; brez mobilcev, računalniških in TV zaslonov, glasbenega trušča, časnikov in reklamnih panojev, druščine!?!?!?!? Fromm seveda ponudi pot, kako se soočati s takim časom, še več, pokaže ga kot najboljšo situacijo, ki človeka napelje na spoznavanje samega sebe.

Toda avtor ni le učitelj, ampak tudi premišljevalec. Dobesedno, sodobni človek prav malo misli. Spominja in preoblikuje podatke, ki jih je slišal v šoli ali izvedel iz množičnih občil, praktično pa ne ve ničesar, kar bi pridobil z lastnim opazovanjem in premišljevanjem. Skratka, Fromm ponazarja pot radovednosti, ki pelje k spoznanjem, ki so zanj »umetnost življenja«. Toda, kako stopiti na njo, ko pa predpostavlja trud, prenašanje mučnosti in nelagodnosti, torej sposobnosti, ki jih moderni čas zaničuje in izrinja? Avtor poskuša s provokacijo zadeti človekovo nečimrnost, saj jemlje primere iz pradavnine in srednjega veka, ki v običajnih predstavah veljata kot mračni obdobji civilizacije. A spomin nepismenega človeka je bil fascinirajoč in srednjeveški rokodelec je nad svojo stvaritvijo znal doživeti zadovoljstvo umetnika, oba pa nista gledala drugih, kako se zabavajo, trudijo ali trpijo, ampak sta svojo moč in sposobnosti raje uporabila za ustvarjanje lastnega življenja. Knjiga, ki minira vladajočo ideologijo potrošništva. Bogastva ni na trgovskih policah, največje bogastvo, ki ga ima vsakdo, je v njem samem – v njegovem telesu in umu.