A. Roger Ekirch: Ob zatonu dneva

Himna noči.

Študija predindustrijske dobe deluje kot znanstvena fantastika, ki črpa iz preteklosti. Prihod noči je bil svetel trenutek konca dnevnega garanja. Oblasti so jo določile kot čas počitka in molitve. Trobljenje je označilo konec dneva, ljudje so hiteli v mesta, da jim ne zapro mestnih vrat. Noč je bila često doba policijske ure, gibanje pa onemogočeno, ker so bila naselja v temi, ulice pa zaprte z verigami ali hlodi. Razširjeni poklic je bil nočni čuvaj, zapahnjeni dom pa je postal trdnjava, v kateri so ljudje spali z meči, kiji ali srpi ob postelji. Iskan je bil pes čuvaj – najraje črna zverina, ki ga tolovaji niso opazili. Pred iznajdbo »luciferk« - vžigalic, so si ogenj sposojali pri sosedih v obliki gorečega kosa lesa. Kurili so na vse, kar jim je prišlo pod roko – od živalskega dreka do skrilavcev ob obalah, ki so bili prepojeni z nafto.

A ponoči so vršili tudi dela – zažiganje trupel, ki jih je pokosila kuga, spravljanje pridelka, da jim ga ne pospravi toča ali izmaknejo tatovi. V 17. st. sledi razmah pivnic, seksualnega življenja; noči so se veselili reveži in brezdomci, ki so tedaj dobili pogum in zaživeli kot dejavna bitja. Še prej, v poznem srednjem veku so bili gospodarji noči knezi in klativitezi, ki so rajali na zabavah, plesih in operah po gradovih. A ta doba je poznala tudi dva spanca, ki sta imela pavzo okoli polnoči: predah, ki so ga eni izkoriščali za molitev, drugi za razplod, tretji za uriniranje, četrti za čaranje etc.

Knjiga iz zgodovine vsakdanjega življenja, ki prinaša vednost in odpravlja ideologijo spontane samoumevnosti, ki si ne zna predstavljati, da lahko življenje teče tudi drugače kot danes.