Oton Račečič: »Minister tvita, namesto da bi se dogovarjal«

Na eni strani se zvišujejo normativi, ker ni denarja, na drugi strani se uvajajo dodatne ure angleščine, ker je državna sekretarka anglistka.

Vlada se je šolstva z varčevanjem lotila bolj kot drugih področij javnega sektorja. Po aprilski stavki v vrtcih in šolah se je zdelo, da se je ustavila vsaj pri svojih željah po spreminjanju normativov in standardov, a očitno je to le upočasnila, saj je zdaj spremenila pravilnik o šolskem koledarju. V vladnih ukrepih je nekaj pameti, toda ne toliko, da bi jih sprejemali brez dogovarjanja in kar počez, trdi ravnatelj Osnovne šole Prebold Oton Račečič. Račečič, ki je ravnatelj skoraj 20 let, je do pred kratkim vodil združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnih in glasbenih šol. S strokovnega stališča je bil kritičen do vseh vlad, z obema desnima pa je imel težave še osebno, saj mu ministra za šolstvo dr. Lovro Šturm in dr. Milan Zver nista dala soglasja k imenovanju za ravnatelja, čeprav bi to morala biti samo formalnost. Od sedanjega ministra dr. Žige Turka si želi, da bi bil bolj odkrit in da svojih ukrepov ne bi zgolj razglašal prek spletnih komunikacijskih omrežij.

Vlada je objavila seznam ravnateljskih plač. Ste si ga ogledali?

Ne, ker vem, kje sem.

Nekje v povprečju?

Zlata sredina, 45. plačni razred.

Si vaši kolegi zaslužijo take plače?

V zdajšnjem položaju so ravnateljske plače gotovo med višjimi. Je pa vprašanje države, ali je njen cilj, da bo dobila na najodgovornejša mesta najboljše ljudi, ali je njen cilj drugačen.

Imamo v Sloveniji dobro javno šolstvo?

Glede na to, kaj vidimo po Evropi, si upam trditi, da imamo razmeroma dobro javno šolstvo.

Po raziskavi OECD smo v bralni kompetenci slabši od povprečja.

Gotovo obstajajo rezerve, a najprej si moramo vsi, ki predstavljamo šolstvo, v obraz povedati nekaj resnic, tudi takšnih, ki znajo boleti.

Kakšne neprijetne resnice je treba povedati?

Vse, kar se zdaj vrti. Glede strokovnosti, delovnega časa, zakonodaje in tako naprej. O tem moramo doseči konsenz vlada, sindikati in tisti, ki delamo v šoli. Potem mora biti še družbeni konsenz.

Kakšna je po vašem podlaga za družbeni konsenz?

Enkrat se morajo tudi starši sprijazniti z načelom, da več ko vlagaš, več dobiš. Vidijo, da otrok trikrat na teden hodi v glasbeno šolo in kako napreduje njegovo znanje. Ko je treba to prenesti na šolsko področje, pa pravijo: »Joj, ker se ukvarja z glasbo, šole ne zmore.« Ni res. Vse zmorejo. Je pač treba delati. Težave imamo posebej ob koncu leta, ko so zaradi štipendij veliki pritiski na ocene. Ko starši izvedo, da je treba za Zoisovo štipendijo imeti same petke, pritiskajo na šolo.

S kom je teže delati, z otroki ali z njihovimi starši?

S starši. Vedno je teže delati z odraslimi, saj že imajo izoblikovana načela. Vsi so šli skozi šolo in mislijo, da jo poznajo. To seveda ne drži.

Kako vas vidijo?

Šolo vidijo kot delno urejen, delno neurejen sistem. Imajo slabe izkušnje s kakšnim učiteljem, šolsko prehrano, kakšnimi dejavnostmi … Recimo kakšen kolesarski rekreativec meni, da bi bil izvrsten kolesar, če bi le imeli na njegovi šoli kolesarsko društvo. Ampak takrat tega ni bilo in tako je zdaj kritično razpoložen do šole, ker nima kolesarskega društva. Šola pa vsega ne more imeti.

Slišite očitke, da učitelj dela le po nekaj ur na dan in ima največ počitnic med vsemi v Sloveniji?

Vsi vidijo počitnice, ne vidijo pa, da je učitelj pet ur na dan s 25 otroki. Vsak si misli, saj je profesionalec, saj zna. Ni čisto tako. Tega se je treba naučiti in tudi potem je naporno.

Vlada je že želela poseči v javno šolstvo tudi s spremembami normativov in standardov. To je nato umaknila in privolila, da ne bo poseganja brez socialnega sporazuma. Njeni nameni so znani. Kaj menite o njih?

Način je neprimeren. Nastopajo s pozicije moči in uporabljajo skrajno nesimpatične poteze, se pravi, da iz ozadja prileti nova usmeritev. Vlada bi morala igrati z odprtimi kartami in povedati, kaj hoče narediti, ter da bo, če ji ne bomo pustili to storiti na en način, stvar pač izpeljala drugače. Verjamem, da bo. Gleda skozi denar. Za nas, ki gledamo s strokovnega vidika, pa povečevanje števila otrok v oddelkih, povečevanje obremenitev učitelja pomeni vračanje v bivšo državo.

Ena od namer je bila, da bi se normativ povečal z 28 na 30 učencev v razredu. Zakaj dva učenca več pomenita tako veliko težavo?

Za učitelja dva učenca ne pomenita bistvenega povečanja obremenitve, za sistem pa je to pomembno. Če ima neka šola 30 otrok, to pomeni dva oddelka, če zvišajo normativ, postane ta šola enooddelčna. To pomeni polovico kadra manj in seveda veliko prilagajanja za tiste, ki ostanejo. Prej so imeli razred s 15 otroki, potem pa kar naenkrat s 30.

Vlada bi morala igrati z odprtimi kartami in povedati, kaj hoče narediti, in da bo, če ji ne bomo pustili to storiti na en način, stvar pač izpeljala drugače.

Tukaj je še en dodatni dejavnik – otroci.

Težava te vlade je, da je začela odpravljati nekatere stvari, ki smo jim nasprotovali že, ko so jih uvajali. Nismo se popolnoma strinjali glede brezplačnega drugega otroka v vrtcu ali brezplačne prehrane v šolah. Vedeli smo, da čisto vse ne more iti iz proračuna. Bili so preveč dobrohotni in zdaj so se stvari zalomile.

Vlada očitno želi manj podružničnih šol. Je ta ukrep smiseln glede na to, da je rojstev manj?

Menim, da okoli tretjina podružničnih šol ni rentabilna in tudi ne prinaša svojemu kraju bogastva. Druge pa so v kraju, ki je predaleč od centralnih šol, ali pa so zanj pomembne, ker so središče dogajanja. Preden se zaprejo, se je treba usesti s predstavniki posameznih občin in šol.

Novi pravilnik o šolskem koledarju skrajšuje podaljšano bivanje. Je to ukrep, zaradi katerega je vredno stavkati, kot napoveduje sindikat?

Podaljšano bivanje se je razvilo izključno zaradi želja staršev. Nekateri starši ga res izkoriščajo in gredo po službi še po opravkih, namesto da bi šli takoj po otroka. Vendar obstajajo skupine staršev, ki po otroka res ne morejo priti pred pol peto. Še bolj me moti, da se pouk ne sme začeti pred pol osmo uro zjutraj. Na podeželju je še vedno delavski razred ali kmetje, ki hodijo v službo ob šestih. Tudi tega ni mogoče delati kar počez.

Vlada zagotavlja malo uradnih informacij o načrtih glede zasebnih šol. V javnosti je čutiti zaskrbljenost, da jih vlada privilegira v primerjavi z javnimi. To skrbi tudi vas?

Zasebnih šol je malo. Vanje vpisujejo premožnejši starši. Nastal je začaran krog, starši jih sofinancirajo, obiskujejo jih izbranci in zato jih lahko bolje uredijo. Ker so še sofinancirane iz proračuna, naj bi bile kakovostnejše.

Ne pa zares?

Mislim, da ne. Velik del učiteljev, ki delajo v zasebnih šolah, je prakso opravljal v javnih šolah. Torej se dogaja čudna zadeva, da javno šolstvo izobražuje učitelje za zasebne šole.

Osebno ste imeli težave z obema prejšnjima desnima vladama, pa tudi do njunih zakonskih predlogov ste bili kritični. Ta vlada se je sprla s šolniki morda bolj kot s katerimkoli drugim delom družbe. V tem prepoznate kakšen vzorec?

Imamo karmo, ki jo nosimo s sabo, in to so osebne zamere. V stroki lahko obstajajo strokovne dileme, mi pa smo šli v drugo smer. Vsi ti ljudje, ki so v politiki že toliko časa, se pred kamerami kdaj potrepljajo, dejansko pa se težko pogovarjajo med sabo.

O kom govorite?

Vsi, ki na ministrstvu odločajo o zadevah, so politiki. Minister Turk je spoznal vrtec in osnovno šolo samo toliko, kolikor je to nekoč sam preživel in kolikor so njegovi otroci obiskovali te ustanove. V podrobnosti pa tega, kar zdaj počne, gotovo ni spoznal. Ukrepi so bili zunaj, še preden jih je imel priložnost spoznati. To je gotovo vodila državna sekretarka Mojca Škrinjar, ki je bila učiteljica in ravnateljica. Potem po mojem mnenju rečejo: »Aha, zdaj ko si naš, moraš tako govoriti.« Prišli smo na najnižjo raven. Ni pomembna strokovnost, niso pomembni argumenti.

Gre za zamere med konkretnimi osebami?

Seveda. Z gospo Škrinjarjevo smo se udarili na strokovni ravni, zdaj pa je tukaj zamera.

Trdite, da se na pomembnem področju odloča na podlagi čustev in nezadostnega znanja?

Na eni strani se zvišujejo normativi, ker ni denarja, na drugi strani se uvajajo dodatne ure angleščine na najnižji stopnji. Državna sekretarka je anglistka in njen profil moramo forsirati, tudi če ni denarja.

Vi ne gojite osebnih zamer?

Do nekaterih ljudi nimam osebnih zamer. Ocenjeval jih bom na podlagi tistega, kar delajo. Vse poteze se mi gotovo ne zdijo pametne. Ne zdi se mi pametno, da minister Turk ne skliče ravnateljev, da se pogovorimo, doživljam pa ga vsak dan prek Twitterja, kjer razpreda o strokovnih zadevah. Češ, tole sem jaz napisal, preberite in vedeli boste, kako jaz razmišljam. Ni več konsenza, ni več dogovora, razčiščevanja. Na tak način se ne da.