Prihodnost brez prihodnosti

Ameriški filozof Fredric Jameson je nedavno Jeli Krečič v intervjuju za Delo rekel, da nimamo več nobenega smisla za zgodovino. Vsekakor: prihodnost si lahko predstavljamo le še kot katastrofo. Pisci znanstvene fantastike so bili vedno najbolj pikantni napovedovalci katastrofe – distopične katastrofe v znanstveni fantastiki vedno izgledajo kot realistični signali iz prihodnosti. Da izgledajo tako realistično, pa je mogoče pripisati predvsem dejstvu, da vse te zgodbe, ki se dogajajo v prihodnosti, samo sedanjost zadenejo bolje kot zgodbe, ki se dogajajo v sedanjosti. Toda težko bi rekli, da znanstvena fantastika precenjuje prihodnost – ne, ravno nasprotno, pogosto jo celo podceni. In tu ždijo naši mali užitki.

Spomnite se le Scottovega Iztrebljevalca in uvodne vedute onega megapolisa prihodnosti: tam vidimo orjaške reklame za velike korporacije, za Pan Am, Bell, Atari in tako dalje. Ironija je seveda v tem, da vse te megakorporacije, ki so se v Iztrebljevalcu oglaševale kot korporacije prihodnosti, kot večni stebri megakapitalizma, že dolgo ne obstajajo več. Bankrotirale so, propadle, crknile in izginile, tako da leta 2019, tiste prihodnosti, v kateri se dogaja film, ne bodo videle. Znanstvena fantastika je podcenila prihodnost, kapitalizem pa se je po drugi strani malce preveč zaletel – in precenil. Ali bolje rečeno: zaletele in precenile so se korporacije, ki so se oglaševale v filmu.

Za Quentina Tarantina, ki nima nobene formalne, višješolske izobrazbe, pravijo, da se je izšolal v videoteki. Tudi Bradbury ni nikoli študiral – izšolal se je v knjižnici.

Takole – v prevodu Sonje Kravanja – pa se začne Fahrenheit 451, eden izmed najslavnejših znanstvenofantastičnih romanov vseh časov, absolutni kult, ki ga je podpisal Ray Bradbury: »Bila je posebna slast gledati, kako ogenj stvari požira, kako počrnijo in se spremenijo. Ko je v pesteh držal medeninasti razpršilnik, tega ogromnega pitona, pljuvajočega pogubni kerozin, mu je v glavi plala kri, njegove roke pa so bile roke čudovitega dirigenta, vodile so vse simfonije plamenov in ognja, ki naj bi uničil cape in ogljene razvaline preteklosti. S simbolično čelado s številko 451 na svoji neobčutljivi glavi in z oranžnim plamenom v očeh je že ob sami misli, kaj pride za tem, krcnil vžigalno napravo in hiša je poskočila v požrešnem ognju, ki je rdeče, rumeno in črno zažarel na večernem nebu. Stopil je v roj isker. Še najrajši je – to je bila stara šala – potiskal slez, ovit okrog palice, v peč, medtem ko so na dvorišču in trati hiše umirali prhutajoči listi knjig, podobni golobjim peresom, in izginjali v iskrečih se vrtincih.«

Točno, fahrenheit 451 je temperatura, pri kateri se vname papir – temperatura, pri kateri zagorijo knjige. V tem romanu, ki se dogaja po veliki državljanski vojni, v prihodnosti brez prihodnosti, v mračni, utrujeni, distopični prihodnosti reaktivnih avtomobilov, 70-metrskih reklamnih panojev, mehaničnih psov, populacijske eksplozije, uličnega nasilja, nestrpnosti, beguncev, mentalne izmozganosti, resničnostnih šovov, štiristenske televizije, hrupa, cenzure, nerazburljivih podatkov in »blestenja« v informiranosti, zgori ogromno knjig. »Delo je prijetno. V ponedeljek sežigamo Millaya, v sredo Whitmana, v petek Faulknerja,« pravi Montag, eden izmed gasilcev, alias požarnikov, ki svojo srečo nosijo kot masko in ki množično sežigajo knjige. V prihodnosti bodo knjige gorele, toda sedanjost nam govori, da v prihodnosti knjig sploh ne bo več – ostale bodo le še e-knjige. In kot je pred časom opozoril ameriški pisatelj Tim Parks, e-knjige ne gorijo. Ne moreš jih sežgati. Ne moreš jih zmetati na grmado. Ni papirja. Ergo: knjige v prihodnosti ne bodo gorele.

V jeziku znanstvene fantastike je Bradbury lahko povedal to, česar tedaj ne bi mogel direktno povedati. Samo pomislite: kaj če bi takrat direktno rekel, da je treba ženske osvoboditi?

Napovedovanje prihodnosti

Ray Bradbury je podcenil prihodnost. Narobe jo je napovedal. Je pa po drugi strani živel tako dolgo, da je videl e-knjige in bralnike, a vseeno vztrajal: »Računalnik ne diši. Knjiga ima dva vonja. Če je nova, odlično diši. Če je stara, diši še bolje. Diši kot stari Egipt. Knjiga mora dišati.« Njegova obsedenost s knjigami in apokalipso, ki naj bi jih čakala, ni bila brez dolgega repa. Bradbury je bil namreč fant iz knjižnice, otrok knjižnice. Saj veste, kaj pravijo za Quentina Tarantina, ki nima nobene formalne, višješolske izobrazbe – izšolal se je v videoteki. Tudi Bradbury ni nikoli študiral – izšolal se je v knjižnici. »Samega sebe sem odkril v knjižnici. Našel sem se v knjižnici. Knjižnica je prava šola.«

Kar pa vas naj nikar ne zavede: Bradbury je bil odličen napovedovalec prihodnosti. V Ilustriranem človeku imate tipa, ki je poln tatujev – napoved naše obsedenosti s tatuji. V Morilcu imate svet, v katerem je ljudi povsem obsedla tehnologija (telefoni, računalniki ipd.), v katerem so vsi stalno povezani, stalno skonektani, stalno online, v katerem vsi multitaskajo, v katerem lahko kdorkoli kadarkoli pokliče kogarkoli in v katerem se je tehnologija tako prilagodila ljudem, da jih ne potrebuje več – napoved naše neskončne fejsbuške online eksistence. V romanu Nekaj zlega se nam približuje pa imate »magični« vrtiljak, ki človeka pomladi ali pa postara, pač odvisno od smeri vrtenja – napoved naše obsedenosti s pomlajevanjem, plastičnimi operacijami, liftingi, liposukcijami, dermoabrazijami, botoksom, podkožnimi polnili in laserskimi terapijami.

Ne, v resnici sploh ni bil tako slab napovedovalec prihodnosti. Ko berete Marsovske kronike, zbirko lucidnih, genialnih zgodb, ki popisujejo kolonizacijo Marsa in v kateri zlahka prepoznate meditacijo o disfunkcionalnem stanju ameriškega kapitalizma (Danse Macabre kapitalizma!), vedno znova naletite na slike Zemlje, ki odmira in umira, na srhljivo ekološko opustošenje (Zemlja je le veliko smetišče, »ogromen grob«) in hude man-made podnebne spremembe (večna noč, večni dež, večno slab zrak, sonce se prikaže le vsakih sedem let), na ljudi, ki so se prelevili v globalne begunce, na svet, ki je ostal brez naravnih virov, na megakorporacije, ki si politike in demokracije niso le podredile, ampak so ju odpravile (Mars lahko osvajaš, koloniziraš in izkoriščaš brez mandata, brez volitev), na tehnologijo, ki je ljudi prelevila v džankije, na svet, ki je postal žrtev svojega lastnega oglaševanja katastrofe (stvari, ki jih nihče ne potrebuje), na svet, v katerem je edini ekonomski model še vedno brezdušna in brutalna kolonizacija, na svet, v katerem kolonizacija – ta ultimativna ekstaza kapitalizma – samih kolonizatorjev, pionirjev novih prostranstev in svetov »ponovnih priložnosti« (Pridi na Mars!), ne spreminja v evforične, triumfalne heroje, ampak v osamljene, utrujene, apatične, anemične, anonimne opazovalce konca sveta (»Zemlje ni več!«), na kolonizatorje, ki jih nikjer več ne sprejemajo z navdušenjem in čestitkami (le še v umobolnicah, kjer jih prepoznajo kot »primer posebne oblike blaznosti«), na kapitalizem, ki ga Marsovci – staroselci, žrtve kolonizacije in globalizacije – razumejo kot »posledico duševne neuravnovešenosti«, na »civilizacijo«, ki na Mars – v tretji svet – izvozi vse svoje otroške bolezni, na kapitalizem, ki se mu vse ekspedicije vedno ponesrečijo in ki misli, da bo njegova naslednja ekspedicija uspešna, na svet, ki je od kapitalizma že tako izmučen, da hoče čim prej zaspati, na svet, v katerem se velike krize kapitalizma vedno končujejo z vojnami. Vsaka je hujša od prejšnje.

Svet Marsovskih kronik je pač svet, v katerem so ruševine, ki jih za sabo puščajo povampirjeni in razšopirjeni kolonizatorji, edini dokaz, da prihajajo iz prihodnosti. In tej prihodnosti se meša od dereguliranega, imperialističnega kapitalizma. »Edini razlog, da še nismo postavili kioska s klobasicami prav sredi egipčanskega templja v Karnaku, je to, da je kraj precej odročen in bi bil dobiček premajhen.« Bradbury ni imel nobenih iluzij o kapitalizmu – prelevil se je v religijo. In tudi o tem, kako izgleda – in kako bo tudi v prihodnosti izgledalo – ameriško »osvobajanje« tretjega sveta (Afganistana, Iraka), ni imel nobenih iluzij: »Zgledni brezmadežni državljani so počakali, da so trdoroki in trdogledi možje iz predhodnic pokopali Mars, očistili mesta, uredili ceste in poskrbeli za njihovo varno življenje. Šele potem, ko je bilo vse utečeno, so se ti čistuni s hipermanganom v žilah in jodom v očeh upali prikazati, da bi iz svojega Urada za moralna vprašanja delili blagor navadnim ljudem.« Najprej shock & awe rušenje, potem pa pridiga o demokraciji in – tako kot v Marsovskih kronikah – spreminjanje tretjega sveta (Marsa) v kopijo Amerike (Zemlje).

Dan, ko ljudje niso spremenili sveta

Ray Bradbury se je rodil leta 1920 v vukojebini v Illinoisu, se v otroštvu zaradi očetove fleksibilnosti in velike gospodarske krize stalno selil, pristal v Los Angelesu, zbiral avtograme zvezd, goltal pop, filme, stripe, karnevale, pulp fictions, Bauma, Poeja, Heinleina, Burroughsa in H. G. Wellsa, taval med Vernovim Nemom in Melvillovim Ahabom, sanjaril, da bi se čez Ameriko peljal z vlakom, v katerem bi lahko kot fan kramljal s svojimi literarnimi heroji (Shaw, Frost, Shakespeare, Steinbeck, Huxley, Wolfe itd.), se pisanja učil tako, da je pretipkaval dela velikih avtorjev (»hotel sem začutiti, kako to prihaja ven«), v štiridesetih pa tudi sam začel objavljati, vse bolj odločno, vse bolj nezadržno, vse bolj manično, kar ga je na vrhuncu hladne vojne, ob koncu štiridesetih in na začetku petdesetih let, prelevilo v popolno literarno mašino, enega izmed kraljev znanstvene fantastike in čarovnij suspenza, avtorja serije uspešnih romanov, filmskih scenarijev (Moby Dick – finale je njegov, ne Melvillov), TV-scenarijev (Alfred Hitchcock Presents), TV-serij (Ray Bradbury Theater), gledaliških predstav (Pandemonium Theatre Company) in seveda komaj pregledne množice kratkih zgodb, kultnih, lucidnih in genialnih, vedno hitrejših od vašega pogleda.

Prihodnost je zelo dobro zadel, še toliko bolj, če pomislite, da njegov namen sploh ni bil napovedovanje prihodnosti, ampak sedanjosti. Prihodnost je morda kdaj podcenil, sedanjosti nikoli. Trik je bil v tem, da je to, kar je bilo že v sami sedanjosti pretirano, le še dodatno napihnil in stopnjeval do skrajnosti, do absurda, tako da je vse skupaj izgledalo kot prihodnost. In bolj ko je sedanjost preoblačil v prihodnost (in bolj ko je ta prihodnost spominjala na sedanjost), bolj strašljiva je bila. V svojih zgodbah je pokazal, da bo svet v prihodnosti le še bolj to, kar že je, da bo torej svet le še bolj takšen, kot je. Tista siva, mračna, distopična prihodnost ni posledica kake revolucije, ampak linearnega napredovanja v smeri, v kateri se giblje svet. Distopična prihodnost ni posledica revolucije, ampak prav posledica odsotnosti revolucije. Svet v mrak ne pade zato, ker so ljudje svet spremenili, ampak zato, ker ga niso spremenili. Ker so torej vztrajali pri statusu quo. Tako kot mi danes – po izbruhu velike krize. Bradbury nas je dobro napovedal.

In dobro je napovedal svojo sedanjost. V Divjini Američanka ugotavlja, da so ženske v Ameriki drugorazredna bitja – patriarhalna družbena ureditev je nevzdržna. V Malem morilcu ima srečno poročena ženska, ki je pravkar rodila, občutek, da jo hoče njen novorojenec umoriti, kar se potem tudi zares zgodi, le da ne umori le nje, ampak tudi njenega moža, tako da zdravniku na koncu ne preostane drugega, kot da dojenčka likvidira – alegorični poziv k legalizaciji splava. V Signalu v megli se podmorska pošast, ki je svetilničarja ne uslišita, vrne v globine, kjer bo počakala na izumrtje človeštva, kajti šele tedaj si bo lahko v Ameriki našla družbo – alegorični poziv k strpnosti do Drugega, druge rase, temnopoltih, ki so tedaj v očeh belske večine, predvsem na ameriškem jugu, še vedno veljali za »pošasti«.

Ergo: v jeziku znanstvene fantastike je lahko povedal to, česar tedaj ne bi mogel direktno povedati. Samo pomislite: kaj če bi direktno rekel, da je treba ženske osvoboditi? Kaj če bi rekel, da je treba splav legalizirati? Kaj če bi rekel, da je treba atomsko orožje uničiti? Kaj če bi rekel, da je treba s Sovjetsko zvezo in drugimi komunističnimi deželami zaživeti v miru in slogi? Kaj če bi rekel, da morajo Američani prevzeti nekatere sovjetske, komunistične poteze in navade? Kaj če bi rekel, da kapitalistični materializem – z vsemi blaginjskimi, tehnološkimi presežki vred – vodi v pogubo? Kaj če bi rekel, da je ameriška zunanja politika preveč agresivna in da je Amerika preveč kolonialno nastrojena? Kaj če bi vse te svoje teze prelil v manifest? Iskreno rečeno: ne bi mu ga objavili. Zelo verjetno bi ga tudi takoj zaprli. Zakaj? Ker bi mislili, da je komunist, tajni agent Kremlja, peta kolona, pinko – da snuje komunistično revolucijo – da hoče zrušiti ameriško vlado, ameriško ustavo, ameriško demokracijo in ameriški način življenja – in da hoče Ameriko odpeljati v totalitarizem, teror in gulage. Da ga ne bi cenzurirali, izobčili ali pa zaprli, je moral uporabljati ezopski jezik znanstvene fantastike. V nekem smislu je imel prav – ni on pisal teh zgodb, ampak so te zgodbe pisale njega.

Totalitarizem ali totalitarizem!

V eni izmed Bradburyjevih zgodb Zemljani pristanejo na Marsu, kjer pa se začnejo na svoje veliko začudenje spreminjati v Marsovce. To je seveda tipični evolucijski horror: kaj če bomo zaradi radiacije mutirali? Kaj če bomo postali alieni? Kaj če se bo iz nas razvila opica? In kaj če bo človeštvo preostanek svojega življenja preživelo v živalskem vrtu? Toda v tem strahu pred evolucijsko mutacijo, ki bi jo povzročila atomska vojna (radiacija ipd.), je bilo več, kot se zdi na prvi pogled. Hujši od strahu pred atomsko vojno je bil tedaj strah pred indoktrinacijo, potemtakem strah pred tem, da te bo okužil »rdeči« virus in da boš mutiral v komunista. Strah pred komunizmom, strah pred »rdečim planetom«, strah pred indoktrinacijo je bil strah pred izgubo identitete, individualnosti, osebnosti, svobode: če Ameriko okuži komunistični virus, kakršen na Marsu okuži Zemljane, potem bomo izgubili svojo identiteto, svojo individualnost, svobodo! Toda strah pred indoktrinacijo ni bil le strah pred komunizmom, ampak tudi strah pred zlitjem z množico, strah pred zlitjem z večino.

Njegov namen sploh ni bil napovedovanje prihodnosti, ampak sedanjosti. Prihodnost je morda kdaj podcenil, sedanjosti nikoli.

Čas, ko so nastala Bradburyjeva ključna dela, od Marsovskih kronik do Fahrenheita 451, je bil čas protikomunistične paranoje in makartizma, čas Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, čas pregona in zapiranja komunistov, čas eksekucije zakoncev Rosenberg, čas protikomunističnih čistk, čas groženj z »relokacijskimi taborišči«, v katere naj bi trpali komuniste, čas črnih spiskov in izobčenj vseh tistih, ki so koketirali ali pa simpatizirali s komunizmom, čas cenzure, čas nadzora nad umetnostjo in znanostjo, čas, ko so iz knjižnic metali sporne, subverzivne, komunistične knjige – pač čas, ko je javno razpravo v Ameriki intonirala desnica, ki je od Američanov terjala totalni patriotizem, totalni konformizem, totalno asimilacijo, nekritično glorificiranje ameriškega kapitalizma, ameriških vrednot in ameriškega načina življenja, totalno enoumje.

Strah pred okužbo, strah pred indoktrinacijo, strah pred zlitjem z večino je bil strah pred tem, da bi vsi postali enaki, da bi se dehumanizirali, da torej med ljudmi ne bi bilo več nobene razlike. In ta strah je Bradbury zelo lepo ujel v noveli Marionete, d. d., v kateri si otopeli, zdolgočaseni, povsem asimilirani moški, tipični ujetnik predmestnega konformizma in logike večine, omisli humanoidno marioneto, kreaturo genetskega inženiringa, svoj robotski duplikat, s katerim bo pretental ženo (žena bo mislila, da je z njim, medtem ko se bo sam dejansko potepal po Riu), potem pa v grozi ugotovi, da mu je tudi žena podtaknila marioneto, svoj robotski duplikat, tako da na koncu ni jasno, kdo je original in kdo je duplikat. Kar pa je itak vseeno: vsi so namreč postali enaki. In v tej enakosti – v teh enakih ljudeh – je nekaj nelagodnega, nečloveškega, robotskega, da ne rečem sovjetskega, kajti Američani so to, da izgledajo kot roboti, očitali Sovjetom.

Da večina ni odgovor in da zlitje z večino ni rešitev, slišimo tudi v Marsovskih kronikah. »Kdo sploh smo? Večina? Je to odgovor? Večina, katere mnenje je vedno sveto? Vedno; večina, ki se tudi za en sam drobcen nepomemben trenutek ne more zmotiti? Niti enkrat v deset milijonov letih? Mislil si je: kdo je ta večina in kdo je v njej? In kaj si ti ljudje v njej mislijo in kako so prišli vanjo?« Junak ne ve, kako je prišel v to »gnilo večino«, ki se vedno »boji teme, prihodnosti, preteklosti, sedanjosti, same sebe in svoje lastne sence«, ve pa, da se v njej ne počuti dobro in da ga v njej muči hud »strah pred množico«, toda o tem, kot pravi, ne kaže preveč razmišljati: »Raje se delajmo, kot da je strašno napeto, in pritiskajmo na petelina.«

Znanstvena fantastika je podcenila prihodnost, kapitalizem pa se je po drugi strani malce preveč zaletel – in precenil.

Vsak odklon je bil pač sumljiv – vsako soliranje je bilo znak okuženosti – vsako kontriranje je dišalo po komunizmu. Desnica je Američane strašila, histerizirala in silila v zlitje z množico, z večino, oblikovano po podobi desnice. Kar seveda pomeni, da je imel Američan tedaj zelo malo možnosti in zelo majhen manevrski prostor: na obeh straneh, tako na strani patriotske večine kot na strani komunizma, ga je namreč čakala ista reč – izguba identitete, individualnosti, svobode. Na obeh straneh ga je čakala okužba. Na obeh straneh ga je čakal totalitarizem.

Paranoja je bila na vrhuncu hladne vojne, ko je Ray Bradbury pisal svoje ključne in najbolj odmevne zgodbe, tako huda, da je bila možnost izbire majhna: Američan je lahko izbiral le med dvema totalitarizmoma – med tistim, ki ga je ponujal komunizem, in onim, ki ga je ponujala desnica. Sam je lahko potemtakem izbral le stran, na kateri bo izgubil identiteto, individualnost in svobodo. Na Zemlji – ali na Marsu. V deželi večne večine – ali na rdečem planetu. Ni čudno, da se v Divjini Američanka ne more in ne more odločiti, kaj naj stori: naj se preseli na Mars ali pa naj ostane na Zemlji?

Od te nemogoče izbire, od te hudičeve alternative (totalitarizem ali totalitarizem), ki je v času makartizma obsedala in stresala Američane, pa je bil le korak do spoznanja, kako malo družbi, v kateri se diktatura večine brati z diktaturo kapitala, manjka do fašizma. Bradbury je to lucidno popisal v sloviti zgodbi Zvok grmenja, v kateri izumijo časovni stroj – na predsedniških volitvah ravno zmaga demokrat, ko neki lovec sklene, da bo odpotoval v preteklost, in sicer na safari, na katerem naj bi sklatil T-Rexa. Lovec ve, da v preteklosti ne sme ničesar spremeniti: ubije lahko le živali (pač dinozavre), ki bi itak izumrle, toda pred vrnitvijo v prihodnost mora iz njihovih trupel odstraniti krogle – če bi jih pustil tam, v preteklosti, bi to lahko usodno spremenilo prihodnost. Vsaka, še tako mala sprememba preteklosti za sabo potegne tektonsko spremembo prihodnosti. In res, lovec ubije T-Rexa, odstrani kroglo in se vrne, pač v prihodnost, toda pri tem spregleda, da je v preteklosti nehote in nevede pohodil metulja, ki se mu je prilepil na škorenj, s čimer je povzročil katastrofalno spremembo – ko se vrne, namreč v grozi ugotovi, da na predsedniških volitvah ni zmagal demokrat, ampak fašist! Do fašizma manjka čisto malo, le malenkost – le metulj.

Toliko o signalih iz prihodnosti. Ob tem se seveda spomnimo na signale, ki nam jih pošiljajo finančni trgi. Jasno, finančni trgi nam stalno signalizirajo, da živijo v prihodnosti, mi pa v preteklosti, toda če pomislimo, v kaj so finančni trgi spremenili svet, ko so bili na oblasti, si lahko prihodnost predstavljamo le kot katastrofo.