Kapljice limonade

Maja Novak

29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Ihta

Hvala bogu, minilo je: minil je vročinski val in minile so proslave, na katerih niso mahali z rdečo zvezdo, zato pa so udrihali z biči, opletali z jeziki in razkazovali neznanje. Kajti kot vemo tisti, ki nismo obramboslovci – za primer, da ne vem, pa mi je na Rožniku med praznovanjem kresnika zadeve pojasnila še Živa Vidmar, Josipova hči –, rdeča zvezda nikoli ni bila simbol komunizma; to sta bila srp in kladivo, ki so se jima komunisti ob podpisu dolomitske izjave na izrecno zahtevo Edvarda Kocbeka za potrebe OF začasno odpovedali. Rdeča zvezda ima torej več zveze z »njihovim« Kocbekom kot z »našimi« partijci in ni nas vodila v svinčene čase, ko smo še imeli službe, šole ter bolnišnice, temveč nas je zgolj reševala pred okupatorji; potem pa ti Janša tvezi nekaj o dvanajsterih rumenih zvezdah EU in četverokraki severni zvezdi Nata … Kaj je z mestom predsednika vlade, da vsakdo, ki ga zasede, začne pri priči kvasiti neslanosti? Še malo, pa bo cvetličil kakor Pahor.

Ampak kot rečeno, minilo je, zatorej lahko sedem k pivu ob Gradaščici in se v miru sprašujem: kaj vraga je narobe s Slovenci? Kako je mogoče? Ne: kako je mogoče, da je SDS s celimi dvajsetimi odstotki trenutno najpriljubljenejša slovenska stranka – to še lahko razumem, navsezadnje so po zadnjih spremembah na političnem prizorišču nekam morali prestopiti tudi Jelinčičevi podporniki in okleščeni desusovci –, temveč: kako je mogoče, da se preostale štiri petine Slovencev še vedno niso spuntale? Kako je mogoče, da se vsak večer po poročilih proti parlamentu ne začnejo valiti razjarjene ljudske množice, oborožene z vilami, kosami, motorkami in bormašinami? Že res, da se poročila praviloma končujejo s fuzbalom in vestičkami o brejosti te ali one estradnice, ampak ali to res zadostuje, da gledalci pozabijo na dolgi seznam ponižanj in bede, ki so mu bili priča malo prej?

Potem pa k pivu prihiti še Tatjana in beseda nanese na knjigo Drugi svet poljskega pisca Gustava Herlinga-Grudzińskega, ki jo bo kmalu prevedla, z nekaj sreče pa kljub razmeram v slovenski kulturi celo objavila najina skupna znanka Jana Unuk. Knjiga sicer govori o razmerah v nekdanjih sovjetskih taboriščih, meni pa odgovor na prej opisano dilemo priročno ponudi tale citat (v Tatjaninem prevodu):

»Vsem oblastnikom, ki svojim podložnikom nimajo kaj prida ponuditi, bi svetoval, naj začnejo s tem, da jim odvzamejo vse; karkoli jim bodo dali potem, bo namreč brez večjega truda postalo velikodušna gesta.«

Tudi sicer se mi zdi, da je osladnost javnih nastopov značilna za samodržce v banana republikah.

Z drugo besedo, za to, da je mir, je treba oropanemu ljudstvu metati drobtinice. Ali mu po kapljicah natakati s saharinom slajeno limonado, to je bolj v slogu našega Princa teme. (Tudi sicer se mi zdi, da je osladnost javnih nastopov značilna za samodržce v banana republikah.) Pred parlamentarnimi volitvami, na katerih je pozneje resda zmagala stranka nesrečnega Pahorja, se je tako kandidat Janša domislil tradicionalne zaljubljenosti povprečnega Slovenca v jeklene konjičke: živo se še spominjam modro-rumenega pivnika na pultu novogoriške pošte, ki je zbrani klienteli oznanjal, da je eden največjih dosežkov prve Janševe vlade, pomislite, zmagovita uvedba vinjet. (Živo se spominjam tudi ogorčenja poštaric, ko sem jih v soboto predvolilnega molka opozorila, da morajo pivnik umakniti; ker so novogoriške poštne uslužbenke ene od … hm, najbolj novogoriških … predstavnic tamkajšnjega življa, jim nikakor ni bilo mogoče razložiti, v čem je razlika med plakati na oglasnih deskah zunaj ob cestah in pivnikom v javni ustanovi.)

Da ima Janša približno tako ubožno domišljijo kot vsi drugi pisci limonad, pa je dokazal s svojo najnovejšo »velikodušno gesto«, namreč s predlogom zakona o zmanjšanju kazni za prekrške v cestnem prometu. (Miselno se nikakor ne more ločiti od pločevine.) Seveda zdaj uradno velja, da je treba biti z osli za volanom prizanesljivejši zaradi usklajenosti z evropsko zakonodajo. (Ne bi dvakrat prisegla, da se ni bila vlada, namreč prejšnja, na evropsko zakonodajo sklicevala tudi takrat, ko je kazni zvišala.) A v eni od prvih izjav, ki so sledile gromoglasni napovedi nebeških milosti, ki bodo obsijale prekrškarje, je naš vrli premier izrecno poudaril, kako ga je pri njegovi odločitvi vodilo tudi spoznanje, da se v času krize socialno ogroženim državljanom zares ne spodobi pisati prehudo zasoljenih »mandatk«.

Čakaj – ali so državljani, socialno ogroženi in tisti drugi, dolžni delati prekrške? Kajti če jih niso, Janševa logika pade. Dolžni so kvečjemu jesti. Ne, pravzaprav niti to ne drži: jesti zgolj morajo, če želijo preživeti – naše preživetje pa vladi ni čisto nič mar. Kljub svojim »velikodušnim gestam« ni poskrbela za dohodke, ki bi ljudem napolnili krožnike, ne za cenovno dostopne zobozdravniške storitve, ki bi nam omogočile tisto na krožnikih tudi primerno prežvečiti. Vse, kar je storila, je bilo to, da se je z znižanjem kazni odpovedala znatnemu delu svojih prihodkov – v času, ko morajo proračun izdatneje kot prej polniti (ali vsaj manj prazniti) celo dojenčki, bolniki, invalidi in upokojenci. (Zanimivo je, da Janša in njegovi do zdaj niso podali niti ene, niti približne ocene tega, kako bo zmanjšanje kazni v cestnem prometu vplivalo na proračun.) Kaj naj torej ob Janševi potezi pomislimo drugega, kot da gre za preklemansko beden in moralno sporen poskus, da bi se za drag denar spet prikupil svojim morebitnim volilcem?