Katja Šulc, pevka

Zapeljivka v visokih petah in z rdečo šminko. In razparanim srcem. In dušo, polno izjokanih solz. Ampak, hej, saj bodo še fantje. »There will be boys, new loves, new joys,« si zapoje. In še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In že jo pet mladeničev potegne v vrtinec plesa, ki se pomika od ene do druge kulise, značilne za zlato dobo črno-belega filma. Od rdeče preproge do obdobja dinozavrov. Od bojišča do domišljijskega sveta superjunakov.

Zveni kot scenarij. In tudi je scenarij videospota, s katerim je v teh dneh vizualno podobo dobil še en njen singel, »There Will Be Boys«. Tudi tokratnemu jo je nadel režiser Miha Knific, ki mu je uspelo s premišljeno scenografijo in bogato koreografijo vnovič, tako kot prej z bolj barvito zastavljenim »I Love You You Scream«, uspešno zabrisati sledi o tem, da gre pravzaprav za nizkoproračunski projekt.

Čeprav jo mnogi šele zdaj spoznavajo kot pevko, od njene pevske iniciacije mineva že trinajst let. Že? Ali šele? No, na odru je stala že čisto od malih nog, a nikdar sama, vedno v varnem zavetju pevskega zbora ali plesne skupine. Če je že nastopala sama, je recitirala pesmi in vodila kulturne prireditve. Ali pa pozneje televizijsko oddajo Knjiga mene briga, s katero nas zdaj že desetletje vabi k branju.

A na to, da bi bila pevka … na to je prvič resneje pomislila šele enkrat v študentskih letih, ko sta se s sestro potepali po Mehiki. Bilo je na koncertu, pod odrom je pela pesem, ki jo je izvajal bend, fantje so jo slišali in ji ponudili mikrofon. In jo je odpela. In nato še eno. In še eno. Namesto po štirih tednih se je domov vrnila po štirih mesecih in se pozneje še večkrat vračala čez lužo, medtem pa se je vrgla v učenje solopetja, teorije, klavirja in nato še v jazz. »To je poseben, na neki način varen svet, z mnogo odprtimi vrati, poln emocij in zgodb – vse to me je potegnilo,« pravi.

Leta 2005 je zbrala dovolj poguma, da je oddala prijavnico za študij jazzovskega petja na sloviti newyorški univerzi New School. Prepričala jih je in postala učenka sopotnikov Milesa Daviesa, Nata Kinga Cola in Sarah Vaughn. »New York ima že tako poseben ’vajb’, če imaš čast, da delaš s takšnimi legendami, pa je izkušnja vredna še toliko več. Že samo njihova navzočnost te razsvetli in navdihne, hkrati pa so tam zato, da učence spodbujajo,« ugotavlja.

Sprva smo jo poznali kot pevko, ki poje pesnike. Še zlasti Milo Kačič. Pesmi slednje so uglasbitev doživele prav po njeni zaslugi, saj je ob prebiranju njenega opusa zaslišala, da že zvenijo. »Blizu mi je bila intimna izpovednost poezije, iskrenost, prelita z najširšo paleto čustev, ki jih nekako doživimo vsi, prej ali slej. V ozadju so odzvanjali ritmi, tango, balada, bossa nova … Prešinilo me je, da jih je treba uglasbiti,« se spomni. Skrbnica Milinega opusa, igralka Ivanka Mežan, ji je dala zeleno luč in tako se je skupaj s skladatelji Ninom de Glerio, Tjašo Fabjančič, Jeleno Ždrale in drugimi glasbeniki Mili poklonila s toplo sprejetim glasbenim hommageem.

Medtem je zaplula tudi v šansonjerske vode, ki so ji lani prinesle zmago na Festivalu slovenskega šansona, pa tudi v sodobnejše, urbane elektronske ritme, ki jih soustvarja z ekipo RDYO DJs. Ko ji je eden od njihovih didžejev, Zeds, prvič predlagal sodelovanje, je bolj iz radovednosti pobrskala med svojimi zapisi, ki so nastali na pesniških delavnicah v New Yorku. Začetni test je kmalu prerasel v pravilo: pozneje ko sta se z didžejem Pierom lotila skupnih avtorskih komadov, tudi najnovejšega singla, je vanje vtkala še preostala besedila.

Danes tako uglasbuje svoje pesmi. Sama jih sicer skromno označuje kot »poetično obarvana besedila«. A kdo ve, morda pa senzualne misli o telesih, ki kričijo po sprevrnjenih užitkih in pomirjujočih oblizih, ne bodo zaživele le na plošči, ki se obeta jeseni. Morda pa kdaj zaživijo tudi kot poezija …