Henrik Neubauer: Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941-1945

Baletnik, koreograf, operni režiser, profesor operne igre in publicist je popisal doslej nepopisani list zgodovine.

Katere opere so bile na sporedu, kdo so bili pevci in režiserji, kdaj in kaj so uprizarjali, kdo in kolikšna je bila publika, so teme, zraven pa seveda njihova umestitev glede na okupatorje in partizansko vodstvo. Čeprav bo delo v prvi vrsti pritegnilo poznavalce opere, je morda še bolj intrigantno s stališča kulturne zgodovine.

Kako si spontano predstavljamo opero v vojnem času? Pomislili bi na nekaj predstav sem ter tja, na gostovanje kakega italijanskega tenorista, improvizirane predstave s priložnostnimi pevci in polprazne dvorane v času okupacijskih sankcij in zapovedanega kulturnega molka. Realnost, ki nam jo razkriva avtor, je šokantna. V sezoni 1942/43 so imeli 227 predstav, ki jih je obiskalo 103.880 gledalcev, po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi je naslednja sezona ponudila 218 predstav, ki so pritegnile kar 140.000 obiskovalcev. Vrtoglave številke, še zlasti če jih zoperstavimo 132 predstavam in 70.043 obiskovalcem Opere v sezoni 2005/6. Od osvoboditve sta se namreč tako število uprizoritev kot obisk dramatično skrčila.

Ergo, opera je doživela enega izmed razcvetov prav v vojnih razmerah. Je to povzročil kolaboracionizem? Ne, celo reportoar, ki je kajpak zajemal klasična italijanska dela Puccinija, Verdija in Rossinija ter nemških Mozarta, Wagnerja, Straussa ml., je enako prinašal tudi »manjvredno« slovansko raso: Čajkovskega, Rimskega-Korsakova, Smetano, Gotovca, Parmo, Švaro etc. Opera je ostala avtonomna, njena umetnost je bila eden redkih krajev »normalnosti« sredi vojne vihre.

Dragocena knjiga zastrtega dela zgodovine.