Vodja brez gibanja

Ko govorimo o Ameriki, se najpogostejše vprašanje ta čas glasi: ali lahko Baracka Obamo ponovno izvolijo za ameriškega predsednika? Ali lahko dobi drugi mandat? Odgovor na to vprašanje vas čaka na različnih naslovih.

Za začetek, pogledate lahko sondaže. Kaj ugotovite? Tole: da Obama trenutno v glavnem v vseh sondažah vodi, v povprečju za tri odstotne točke. V nekaterih vodi bolj, v drugih manj. Izgublja le v sondažah, ki jih opravljajo konservativne agencije (Rasmussen) in konservativni mediji (FoxNews). Obami kaže dobro. Toda ne pozabite, da je tudi Al Gore v povprečju vodil – in izgubljal le v sondažah konservativnih agencij in medijev. Ni torej nujno, da Obami kaže dobro.

Dalje, pogledate lahko njegovega republikanskega protikandidata. Ne, Mitt Romney ne izgleda dobro. V resnici izgleda slabo. Kar je razlog za alarm: če Romney izgleda tako slabo, kako to, da ima potem Obama tako majhno prednost? O-o: težave! Obenem pa nikar ne pozabite: tudi George W. Bush ni izgledal dobro. V resnici je izgledal slabo. Ni torej nujno, da Obami kaže dobro.

Dalje, pogledate lahko njegove »velike« predvolilne poteze. Saj veste, poteze, s katerimi skuša pridobiti volivce, pravzaprav cele volilne bloke. Nedavno je razglasil, da ilegalnih priseljencev, ki so v Ameriko prišli še kot otroci, ki ameriške zakonodaje niso kršili, ki ne ogrožajo nacionalne varnosti in ki so v šoli pridni (ali pa so služili v vojski), nekaj časa ne bodo več deportirali v matične države. Amerika je samo lani deportirala skoraj 400 tisoč ilegalnih priseljencev, največ v zgodovini, pretežno kakopak Latinoameričanov. Ta »začasni ukrep« – »To ni amnestija, to ni imuniteta, to ni pot do državljanstva« – je tipični predvolilni manever, s katerim skuša Obama narediti vtis na volivce latinoameriškega rodu, ki so bili leta 2008 pomemben del njegove volilne baze in ki so bili nekoč tudi sami ilegalni priseljenci. Malo prej pa je Obama oznanil: »Menim, da bi se istospolni pari smeli poročiti.« Tako kot pri ilegalnih priseljencih je tudi pri porokah istospolno usmerjenih dolgo čakal, da je njegovo stališče »dozorelo«, ali bolje rečeno, da je »dozorelo« v predvolilni manever, s katerim skuša narediti vtis na progresivce, ženske in mladino, ki so bili leta 2008 zelo pomemben del njegove volilne baze. Prav res, tu ni mogel zgrešiti: sondaže namreč kažejo, da progresivci, ženske in mladina najodločneje podpirajo poroke istospolno usmerjenih. Obami kaže torej dobro. Toda zdaj se vprašajte: ali predsednik, ki ima za sabo tako propulzivno, tako energično, tako masovno, tako elokventno, tako unikatno gibanje (ne pozabite, leta 2008 ga je izvolilo prav to gibanje, okej, metagibanje, supergibanje, gibanje gibanj!), sploh potrebuje tako cenene in tako prozorne predvolilne poteze? Predsednik, ki ima za sabo tako propulzivno, tako energično, tako masovno, tako elokventno, tako unikatno gibanje, bi vse to uredil že prej, načelno, takoj in odločno, brez kompromisov – in seveda brez čakanja na to, da bo njegovo stališče o tem ali onem vprašanju »dozorelo«. Obami torej ne kaže nujno dobro.

Obamomanije ni več. Izginila je, sprhnela, razpadla, z entuziazmom in evforijo vred.

Dalje, pogledate lahko dinamiko in ritem letošnje predsedniške predvolilne kampanje. Ni vam treba daleč – ustavite se lahko kar pri Obamovih prenovljenih stališčih o ilegalnih priseljencih in porokah istospolno usmerjenih. Pri tem lahko ugotovite dvoje: prvič, da je Obama na predvolilno mizo vrgel dve »ideološki« topiki, ki naj bi, tako vsaj verjetno špekulira, v predvolilnem boju preglasili debato o šepavi ekonomiji, recesiji, brezposelnosti, in drugič, z obema »kontroverznima« stališčema je Mitta Romneyja prisilil v defenzivo, v obrambno igro. Ker mora Romney stalno odgovarjati na Obamove izzive, pomeni, da zaostaja in zamuja, da ne vodi igre, da je v podrejenem položaju, da ne diktira tempa in vsebine predvolilne kampanje. Romney, ki ponavlja, da je proti porokam istospolno usmerjenih, izgleda slabo, še toliko bolj, ker takšne poroke podpira tudi vse več republikanskih kongresnikov. Obami torej kaže dobro. A po drugi strani: v Severni Karolini so volivci nedavno na referendumu gladko – z velikim naskokom – zavrnili poroke istospolno usmerjenih, Obama pa je leta 2008 v Severni Karolini zmagal. In ta zmaga je bila – poleg zmage v Koloradu in Indiani, ki sta do tedaj prav tako veljala za republikanski trdnjavi – eden izmed ključev do končne zmage. Obami torej ne kaže nujno dobro.

In končno, pogledate lahko gibanje, ki je za Obamo. Ki stoji za njim. Saj veste, tisto propulzivno, energično, masovno, elokventno, unikatno gibanje, ki ga je izvolilo in ustvarilo. Toda na svoje veliko presenečenje hitro ugotovite, da gibanja, ki naj bi bilo za njim, ni več. Izginilo je, sprhnelo, razpadlo, z entuziazmom in evforijo vred. Obamomanije ni več. Ključ pa je prav gibanje: če imaš ugodne sondaže, slabega protikandidata in dobre predvolilne poteze, še ne pomeni, da boš izvoljen. Potrebuješ gibanje, evforijo, entuziazem. Ja, Obama je aktualni predsednik, ki ponovno kandidira, tako da ima prednost pred izzivalcem Romneyjem – toda Obama nima več gibanja, evforije in entuziazma, ki so ga intonirali, ustvarili in izvolili. Problem ni le v tem, da so gibanje, evforija in entuziazem sprhneli, ampak v tem, da so sprhneli gibanje, evforija in entuziazem, ki so izvolili prvega ameriškega temnopoltega predsednika. Živo si lahko predstavljate, kako prepričljivo je moralo biti to gibanje.

Prekletstvo tipičnega levičarja

»Obama je v Belo hišo prišel z milijoni podpornikov, ki bi jih lahko teoretično aktiviral z enim samim klikom,« pravi Ari Berman, avtor knjige Herding Donkeys (Boj za ponovno izgradnjo demokratske stranke in preoblikovanje ameriške politike), toda Obama je sklenil, da jih ne bo aktiviral. Še huje, pustil jih je pred vrati. V svojo administracijo je potegnil stare, oguljene obraze, dobro skonektane, niti malo inovativne washingtonske korifeje, ali bolje rečeno, Clintonove ljudi (Larry Summers, Timothy Geithner ipd.), celo Clintonovo ženo, ministrstvo za obrambo pa je za vsak primer pustil kar v rokah Roberta Gatesa, Bushevega človeka. Za šefa svojega kabineta je postavil Rahma Emanuela, znanca iz Chicaga, agresivnega, vulgarnega makiavelista, nekdanjega vojaškega inštruktorja (Rahmbo!), ki je v kongres redno rekrutiral staromodne, konservativne, biblične demokrate in ki v preziru do levega, progresivnega krila demokratske stranke ni prav nič zaostajal za republikanci, še bolj pa je slovel po preziru do jezikavega, zaletavega, vedno kontroverznega, ne vedno uglajenega, nediscipliniranega, »norega« Howarda Deana, nekdanjega predsedniškega kandidata, »demokratsko krilo demokratske stranke« in predsednika nacionalnega komiteja demokratske stranke, ki mu je tedaj, takoj po Obamovi izvolitvi, ravno potekel mandat – ne le da so Deana mirno zamenjali (s Timom Kainom, uglajenim, vljudnim, discipliniranim, nekontroverznim, konservativnim guvernerjem Virginije), ampak mu v Obamovi administraciji tudi niso našli nobenega primernega položaja. V Belo hišo praktično ni imel več vstopa.

Ne da so imeli vstop v Belo hišo vsi tisti aktivisti, strategi in organizatorji, ki so ustvarili in elektrili Obamovo gibanje – v administracijo niso spustili niti enega. Zakaj ne? Iz preprostega razloga: ker bi le motili in kvarili igro, politične kupčije, lobiste, status quo, kompromise, »politiko možnega« in washingtonski konsenz. Ker bi lahko odtujili tiste »neodločne«, bolj neodvisne ali pa preveč ruralne, konservativne demokratske kongresnike, ki jih Obama nujno potrebuje. Ker nimajo vizije. Ker ne razumejo politike. Ker so preveč načelni, preveč neobvladljivi, preveč idealistični, preveč aktivistični, preveč radikalni, hja, ker so tako kot Howard Dean, manični, furijozni, napol lunatični populist, nekdanji guverner Vermonta, ki je pred leti s svojo protestno, disidentsko, zelo inovativno predsedniško predvolilno kampanjo – s svojim vztrajanjem pri gibanju od spodaj navzgor, s svojo »strategijo petdesetih držav«, s svojim vztrajanjem, da je treba predvolilno kampanjo voditi v vseh ameriških državah, tudi v tistih, ki veljajo za neosvojljive republikanske trdnjave (konec komuniciranja s premalo volivci v premalo državah! demokrati so povsod! vsaka država je bojišče! potrkati je treba na vsaka vrata!), s svojim velikim »leninističnim« mobiliziranjem prostovoljcev in aktivistov, s svojim spletnim zbiranjem denarja, s svojim angažiranjem novih družabnih omrežij, s svojimi nekonvencionalnimi metodami (rekordne telefonske konference, house meetings ipd.) – intoniral Obamovo predvolilno kampanjo, preveč zaletavi, preveč neuglajeni, preveč nedisciplinirani, preveč kontroverzni in preveč »nori«. Ker torej vedo, zakaj so volili Obamo. A po drugi strani: le »norci« in vizionarji so verjeli, da je Obama – črnec, še dokaj mlad – sploh izvoljiv. Obamo so lahko forsirali in izvolili le ljudje, ki so neobvladljivi in zaletavi in nedisciplinirani in outsiderski. Če bi bili obvladljivi in disciplinirani in insajderski, na Obamo ne bi niti pomislili, ampak bi raje navijali za kakega etabliranega, kompromitiranega politika.

Problem je kakopak v tem, da je Obama pozabil, kdo ga je izvolil. Toda pozabil ni le, kdo ga je izvolil, ampak tudi, zakaj je bil izvoljen. Kar ni le napaka, ampak skoraj zločin: Obamova kampanja je temeljila prav na predpostavki, da tisti, ki so jo intonirali, poganjali in elektrili (vse tisto unikatno in atipično gibanje od spodaj navzgor, vsa tista energija, vsa tista evforija, ves tisti prostovoljski entuziazem, vsi tisti spletni mikrodonatorji ipd.), po Obamovi izvolitvi ne bodo brez besede. Še več, Obamova predvolilna kampanja je temeljila na predpostavki, da bodo po njegovi izvolitvi Ameriko spremenile prav besede tistih, ki so jo intonirali in poganjali in elektrili in – če hočete – ubesedovali.

Obama, ki je svojim volivcem pred izvolitvijo govoril, da pričakuje, da bodo po izvolitvi ostali »aktivni državljani«, je po izvolitvi delal vse, da bi njihovo aktivno državljanstvo zamrlo.

Je Obama levičar? Absolutno – tipični levičar. Kot Borut Pahor. Ko levičar prevzame oblast, pozabi, da je levičar. Pozabi pač, kdo ga je izvolil in zakaj. Vseeno mu je, kaj hočejo tisti, ki so ga izvolili. Vseeno mu je, kaj govorijo. Levičar se vedno najprej odreče tistim, ki so ga izvolili. Tisti, ki so ga izvolili, so prvi, ki jim ne pusti, da bi kaj spreminjali, samo spreminjanje pa raje prepusti tistim, s katerimi nima politično nič skupnega.

Ko je Obama stopil v Belo hišo, je bilo gibanja konec. Kar je bil hud kulturni šok. Sodeč po njegovi predvolilni kampanji bi namreč pričakovali ravno nasprotno: da bo gibanje tudi njegovo predsednikovanje. In demokratska stranka prav tako. Da se bo torej gibanje, ki ga je pripeljalo v Belo hišo, skanaliziralo in prevedlo v njegovo vladanje. Toda Obamova administracija in demokratska stranka sta gibanje, ki je izvolilo Obamo in revitaliziralo demokratsko stranko, povsem odrinili in izključili.

Barack Pahor

»Četudi je njegova kandidatura spominjala na politično gibanje, podobno kot Reaganova, je postalo kmalu jasno, da nima namena vladati kot predsednik gibanja,« pravi Berman. Vsekakor, Obama je bil del gibanja, katerega cilj je bila sprememba Amerike, velika transformacija, nova politika, ki jo bodo vodile nove generacije – izvolitev Obame je bila le del, le moment tega gibanja, ne pa cilj. Toda ko je bil Obama izvoljen, se je začel obnašati tako, kot da je bila njegova izvolitev vrhovni in končni cilj tega gibanja, tako da ni postal Ronald Reagan levice. Ni postal transformativni predsednik, ampak transakcijski, kot pravi harvardski profesor Marshall Ganz, nekoč eden izmed vodij Deanove predsedniške kampanje. Obama Amerike ni transformiral, ampak jo je skušal le stabilizirati. Statusu quo je le tu in tam malce ponagajal, pravi Berman. Kot se spomnite, je na začetku mandata bral prav biografije ameriških transformativnih predsednikov, recimo Abrahama Lincolna in Franklina Delana Roosevelta, po porazu na kongresnih volitvah leta 2010 pa je začel brati biografijo Billa Clintona, transakcijskega predsednika, ki ga je začel tudi vse bolj očitno kanalizirati in impersonirati.

Zdelo se je, kot da je gibanje, ki ga je izvolilo in pripeljalo v Belo hišo, razpustil. Gibanje se je razrahljalo, aktivisti so se razšli, mnogi lojalisti so se – razočarani, demoralizirani, demotivirani, jezni, polni resentimenta – od njega distancirali (»Obama ni več naš fant«), vneli so se frakcijski boji, neodvisni volivci so zapustili demokratsko stranko, demokratske volivce, ki leta 2008 niso glasovali za ohranitev statusa quo (za Wall Street, vojne, politično korupcijo ipd.), ampak za spremembe, pa je prevzela apatija, tako da so potem leta 2010 na kongresnih volitvah zlahka triumfirali republikanci in kandidati populističnega, domačijskega gibanja Tea Party. Še celo senatni sedež pokojnega Teda Kennedyja je osvojil republikanec, Scott Brown – in to še pred kongresnimi volitvami. Ni čudno: 45 milijonov ljudi, ki so volili leta 2008, se leta 2010 na kongresnih volitvah sploh ni prikazalo. Koalicija med Afroameričani, Latinoameričani in mladino, ki je za Obamo leta 2008 delala čudeže, je razpadla. Ne brez razloga: Obama, ki je svojim volivcem pred izvolitvijo govoril, da pričakuje, da bodo po izvolitvi ostali »aktivni državljani«, je po izvolitvi delal vse, da bi njihovo aktivno državljanstvo zamrlo in odmrlo.

In ko gledate, kaj je počel, imate občutek, da se je zgledoval pri Borutu Pahorju: premaknil se je v center, se zatekal k politiki kompromisa oz. »politiki možnega«, ki da jo zahteva zapleten družbenopolitični položaj (kot da je bila njegova izvolitev del »politike možnega«, ne pa »politike nemogočega«), za vsako reč manično iskal soglasje, mahal s pragmatizmom (kot da na volitvah zmagaš zato, da bi bil lahko potem pragmatičen), izbiral linijo najmanjšega odpora, ničesar več zagovarjal, ampak se o vsem – tudi o svojih stališčih – le še pogajal (tudi zdravstvena reforma, alias ObamaCare, je bila nazadnje le kompromis brez »javne opcije« in brez kake silne zveze s tradicijo Rooseveltovega New Deala, bolj prikrojena zavarovalnicam kot ljudstvu, pač tistim, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja), iz pogajanj z republikanci potegnil manj, kot je hotel (tako tipično za politike »tretje poti«, recimo Clintona, Blaira in Pahorja), poudarjal, da se ne meni za »ideološka vprašanja«, da je torej onstran ideologije (republikanci so se medtem šli ideološko vojno, prisegali na ideološko čistost in vsako topiko – če ne drugače, potem ob pomoči gibanja Tea Party – spremenili v ideološko vprašanje), se distanciral od vseh preveč očitno levih, progresivnih, radikalnih, »ideoloških« projektov (Okupirajmo Wall Street, zavzetje Kapitola v Madisonu), se priklanjal tistemu delu demokratske stranke, ki je bolj ekonomsko kot pa socialno liberalen (ruralnim demokratom, ki nasprotujejo abortusu, nadzoru orožja, pravicam istospolno usmerjenih, reformi imigrantske zakonodaje ipd., potemtakem kongresnikom, ki jih je sam – s svojim mavričnim gibanjem, v imenu »široke« ljudske fronte – pripeljal v kongres), v tretjem letu mandata že povsem očitno zlezel v neoliberalno posteljo, podprl neoliberalne zahteve republikancev (hayekovsko nižanje primanjkljaja namesto keynesijanskega ustvarjanja novih delovnih mest, hayekovsko nižanje javnega trošenja namesto keynesijanskega finančnega stimulusa, ki bi bil tako velik, da bi omogočil gospodarsko okrevanje), nadaljeval pa je tudi vse stare Busheve norosti – okrepil je ofenzivo v Afganistanu, Guantanama ni zaprl, pomnožil je likvidacije z droni, brezpilotnimi letali, tarče teh dronov je začel celo sam izbirati (predsednik atentator!), Libijo je napadel brez odobritve kongresa, krepil je državo nacionalne varnosti, bogatim je podaljšal davčne počitnice, ki jih je uzakonil Bush, podpisoval je zakone, ki so olajševali deportacijo ilegalnih, »nedokumentiranih« priseljencev, zakonodaje, ki bi zmanjšala ali pa ublažila razsežnosti podnebnih sprememb, ni sprejel, Belo hišo je vnovič poročil z Wall Streetom in vztrajal je pri ameriški energetski odvisnosti od nafte.

Tisto, kar je Obamo ustvarilo, se ni prevedlo v njegovo predsednikovanje. Ko levica prevzame oblast, ne zmaga, ampak izgubi. Bodo novembra volili Obamo, levičarja?

Nič, Obama je skušal – tako kot Pahor Janši – republikancem in gibanju Tea Party dokazati, da ni komunist ali socialist, oh, in da ni Mao, Hitler ali Stalin, da ni mandžurski kandidat, da ni prikriti islamist, da je torej »pravi« Američan, »trd« tako do Afganistana in terorizma kot do ilegalnih priseljencev. V resnici je bilo tako, kot bi rekel: Bushu še vedno zaupam! Niti Borut Pahor tega ne bi znal povedati bolje, le da on še vedno zaupa Janezu Janši. Ne desnici, ampak levici bi se moral Obama zdeti mandžurski kandidat.

Stranka enega

To se zgodi, ko skuša levičar vladati vljudno. Ko skuša nežno lobirati. Ko za vse išče soglasje, tudi za svoja lastna stališča. Ko skuša biti na vsak način simpatičen desnici. Ko pozabi, od kod prihaja. Ko pozabi, kdo ga je izvolil. Ko pozabi, zakaj je bil izvoljen. Ko pozabi, da je le produkt gibanja, ki ga lahko doživiš le enkrat v življenju. Ko gibanja, ki ga je pripeljalo na oblast, ne skanalizira v svoje predsednikovanje, v svoje vladanje, ampak najprej žrtvuje tiste, ki so ga pripeljali na oblast, potem pa začne z drugo, nasprotno, desno stranjo iskati common ground. Desnica tega ne počne. Niti pri nas niti v Ameriki.

Ali če hočete še lepši primer levičarske norosti: republikanska stranka se ne sramuje gibanja Tea Party, svojega radikalnega, militantnega, skrajno desnega krila, Obama pa se svojega radikalnega, militantnega krila, recimo gibanja Okupirajmo Wall Street, sramuje. Toda breme je, pravi Berman, tudi na strani same levice, na strani progresivnih, aktivističnih sil: gibanje Tea Party je preseglo in preglasilo vodstvo republikanske stranke ter ga prisililo, da ga je sprejelo in vključilo v svojo agendo, gibanje Okupirajmo Wall Street pa vodstva demokratske stranke ni niti preseglo niti preglasilo, kaj šele da bi ga prisililo, da bi njegove zahteve in koncepte sprejelo in vključilo v svojo agendo. Program gibanja Tea Party je postal program republikanske stranke – program gibanja Okupirajmo Wall Street pa ni postal niti delček programa demokratske stranke, saj se je demokratska stranka od njega raje ignorantsko distancirala.

Gibanje Tea Party je republikansko stranko vrnilo v življenje, demokratska stranka pa gibanja Okupirajmo Wall Street ni pustila blizu – ni pustila, da bi jo revitaliziralo. Bolj ko je Obama ignoriral gibanje Okupirajmo Wall Street, bolj je izgubljal elan, energijo, silo, življenje. In bolj ko je demokratska stranka ignorirala svoje levo, udarno, progresivno krilo (svoj »črni blok«), bolj je izgubljala identiteto (tako kot jo je izgubljala in izgubila v času Bushevih mandatov, ko je bila v šoku, ko se je obnašala kot republikanska stranka in ko se je bala svoje lastne sence, kakor je rekel Howard Dean).

Republikanska stranka se ne sramuje gibanja Tea Party, Obama pa se gibanja Okupirajmo Wall Street sramuje.

Le tipični levičar misli to, kar je očitno mislil Obama: da vsi tisti aktivisti, lojalisti, strategi in organizatorji, ki so intonirali in vodili in elektrili njegovo predvolilno kampanjo (in ki so Američane prepričali, da je izvolila prvega temnopoltega predsednika!), niso dovolj dobri ali pa primerni za vladanje in vodenje politike. Pred gibanjem, ki je ustvarilo Obamo in ki je nastalo od spodaj navzgor, je nenadoma stal predsednik, ki je vladal izključno od zgoraj navzdol. Še huje, ugotovili so, da od Obamovega projekta – in od Obamove ekonomije – nimajo nič. Zero. Nada. Nasedli so pač svoji lastni mistifikaciji: Obamo, ki je leta 2008 dejansko zajezdil Deanovo gibanje, so namreč prikazovali kot predsednika, ki so mu predvolilno kampanjo financirali mali donatorji, spletni donatorji, navdušeni posamezniki, taki, ki so prispevali po 200 dolarjev in manj, toda takih malih donatorjev je bila dejansko le tretjina – dve tretjini predvolilnega denarja, potemtakem krepko večino, je zbral od velikih, bogatih, korporativnih donatorjev, ob pomoči Wall Streeta. Sploh pa, Paul Krugman je že tedaj opozarjal, da »Obamova kampanja nevarno spominja na kult osebnosti«.

Obama, zatopljen v svoj evangelij o »postrasni«, »postpartijski«, »postideološki« Ameriki, je tako vse bolj izgledal kot »stranka enega«. Podobno kot Borut Pahor. Ni več izgledal kot vodja gibanja, ki ga je izvolilo – in tudi ustvarilo. Gibanje, ki ga je ustvarilo, se ni prevedlo v njegovo predsednikovanje, v velike stvari, za katere so vsi skupaj – aktivisti, prostovoljci, strategi, lojalisti, organizatorji – pričakovali, da jih bodo počeli, ko bodo enkrat prevzeli Belo hišo. Lahko so se le začudeno spraševali: kaj se je zgodilo? Mar nismo zmagali? Ko levica prevzame oblast, ne zmaga, ampak izgubi. Bodo še prišli na volitve? Jih bo še mogoče mobilizirati? Bodo novembra volili Obamo, tipičnega levičarja? Bodo še enkrat volili Obamo, če pa že vnaprej vedo, da bodo lahko v trenutku, ko bodo oddali svoj glas, le nemočno vprašali to, kar je tako famozno vprašal Rambo: »Nam boste tokrat pustili zmagati?«